Toskanski spev – 30.del
Trideseti del iz romana “Toskanski spev”.
Ko je naslednje jutro Janez odšel od Tatjane, je bil odločen enkrat za vselej zaključiti rutino, v kateri so vsi skupaj živeli zadnjih nekaj let. Greta morda res ni ničesar slutila, a se je v zadnjem času zelo spremenila. Takšno življenje je uničevalo tudi njo. Z možnostjo materinstva ali brez, zaslužila si je bolje. Vsi trije so si zaslužili nekaj boljšega.
Predvsem pa si je njegova hči zaslužila očeta v pravem pomenu te besede, očeta ki bo z njo štiriindvajset ur na dan in sedem dni na teden. Z njo in ob njej. Oče mu bo verjetno ploskal, mati se bo zgražala, a bo na koncu ostala tiho zaradi vnukinje. Greto pa bo bolelo, a konec koncev bo tudi zanjo bolje tako. Resnica je vedno boljša od laži. In tokrat ji bo zagotovo povedal resnico. Nič mu ne bo preprečilo. Seveda se je zopet motil.
Doma je namesto Grete v kuhinji našel mater. »Sine, od kod zdaj ti?« ga je vprašala brez sence jeze, le zelo izčrpano. »Sploh veš, kaj se je sinoči dogajalo?«
Janez jo je ignoriral. »Zakaj si tukaj ob tej uri? Kje je oče?«
»Spi.«
»Je dobro?«
»Glede na okoliščine. S teboj pa ni vse v redu. V svoji lastni hiši sprašuješ po očetu, čeprav tukaj nisva nič drugega kot gosta. Po tisti, ki dejansko živi tukaj, pa ne vprašaš. Kaj si storil?«
Njegova mati ga je res predobro poznala. »No, kje je Greta?«
»V bolnici.«
»Kaj? Zakaj?« Kaj se spet dogaja?!
»Ne vem. Sinoči je v čakalnici omedlela …«
»Kaj?!«
»… in obdržali so jo na preiskavah. Sanja se mi ne, kaj je z njo.«
»Potem pa pojdiva tja in poizvediva.«
»Šla bova, ja. Ampak, če misliš z glavo skozi zid, potem …«
»Mama, dovolj! Tokrat se ne boš nikamor vmešavala, si me slišala? Enkrat je bilo več kot dovolj!«
Mislil je, da bo tako zelo preprosto. Moralo bi biti preprosto. A namesto tega se je življenje zopet vmešalo v njegove načrte. V njegove in Tatjanine.
V bolnišnico sicer nista prišla v času obiskov, a je Janez kljub temu želel na vsak način videti soprogo. Hotel se je prepričati, da je z njo vse v redu. Še bolj pa si je želel govoriti z njo. Bolnišnica gor ali dol, ne bo počakal do konca praznikov. Šest let je čakal, njegova mera je bila polna do skrajnosti in še čez. Niti trenutka ne bo več čakal. Takoj bo govoril z njo. Že pred leti bi moral, zdaj ga ne bo nič ustavilo. Vse ji bo povedal, vso resnico, tudi to, da ima hčer. Zaslužila si je vedeti. Če bo šlo vse po sreči, bo letošnje praznike prvič preživel s svojo družino. Do zdaj dejansko niti enega božiča niso preživeli ločeno, a vedno so bili vsi okoli njih, še posebej Greta. Če bi bila zgodba drugačna, bi bila Cvetka in Izidor za božič verjetno sicer še vedno v njegovi hiši, toda na ženinem mestu bi sedela Tatjana. Do zdaj ni bilo nikoli tako. Nikoli je ni mogel odkrito prijeti za roko, prav tako ni mogel nikoli v naročju mirno držati Anje, ne da bi se ves svet spraševal, zakaj se tako očetovsko vede do nje. Ljudje so ogromno govorili in Janez ni bil nikoli gluh. Toda od danes naprej mu za to ne bo več mar. Naj brusijo jezike, če hočejo, tudi lastna mati se lahko na smrt skrega z njim, če se bo že tako obrnilo; svet se lahko tudi postavi na glavo, on pa bo živel. Živel v pravem pomenu besede s tistima, ki sta njegova družina. Ne bo več životaril tako kot do zdaj. Ta kalvarija se bo danes končala.
Do Gretine sobe se je odpravljal skupaj z materjo. Cvetka je dobro videla, da se mu nekaj plete po mislih. Ni hotela vedeti, kaj. Ravno sta zavila na hodnik, ko je iz Gretine sobe prišel zdravnik. Nekaj v njegovi drži je Janezovi materi povedalo, da bo nekaj še zelo narobe. »Gospod Rupnik,« je zdravnik rekel Janezu, »stopite z mano, prosim.« Celo brez običajnega pozdrava.
Če se je njen sin prestrašil, tega ni pokazal. Popolnoma mirno je odšel z Gretinim zdravnikom in pustil Cvetko sredi hodnika. Mati ga je opazovala, ko se je oddaljeval. Ni se motila, nekaj je bilo brez dvoma narobe. Včeraj je v bolnišnici bedela pri možu, danes jo je skrbelo za snaho, Janez pa je bil pri vsem tem tako prekleto miren, da jo je spreletaval srh. Zanjo sta bila oba njena otroka. Greta je bila njena hči; v enaki meri jo je skrbelo zanjo, ker je ležala v bolniški postelji, kot za Janeza, ker je hodil okoli kot petelin brez glave.
Cvetka se v svojih razmišljanjih pravzaprav sploh ni veliko zmotila. Janez je bil tistega jutra še resnično brez skrbi. Vedel je, da ga sicer čakajo težave, a hkrati je čutil neizmerno olajšanje, ker bo končno odvrgel breme. Preostanek življenja bo preživel s Tatjano in njuno hčerkico, končno bo resnično Anjin oče – te sanje so trajale, dokler zdravnik ni zaprl vrat ambulante. V drugačnih okoliščinah bi takoj opazil, da ni vse v redu. Toda bil je tako srečen, da se skoraj ni zavedal sveta okoli sebe, dokler ga niso zdravnikove besede boleče priklicale nazaj na Zemljo.
Ko ga je zdravnik povabil, naj sede, se mu je pričelo svitati, da le ni vse tako zelo krasno. »Je kaj narobe, gospod doktor?«
»Ne vemo še zagotovo. Vaša soproga …«
No, kaj je zdaj?! »Kaj je z njo?«
»Redno hodi na preglede k osebnemu zdravniku?«
»Kolikor vem, ja.«
»Jemlje predpisana zdravila?«
»Po mojem − ja. Kaj se dogaja?«
Zdravnik ga je nekaj trenutkov molče opazoval. V takšnih primerih je bilo vedno zelo težko o čemer koli govoriti. »Vaša soproga ima ciste na jajčnikih in …«
»To vem! In kaj?«
»Ko jo je vaša mati sinoči pripeljala, mi je povedala, da je gospa kar naenkrat kolabirala. Čez noč smo opravili nekaj preiskav in rezultati mi niso preveč všeč.«
»Kaj ji je?«
»Ne vem zagotovo, počakati moram na izvide. Bojim pa se, da obstaja možnost, da ima vaša žena raka.«
Janez je imel občutek, da se je ambulanta nenadoma pričela vrteti okrog njega. »Greta ima … kaj?!«
»Zaenkrat še nisem popolnoma prepričan.« Dlje kot ga je zdravnik opazoval, bolj se mu je gospod Rupnik smilil. Novica o ženini diagnozi ga je očitno zelo prizadela. V nekem trenutku se je moral oprijeti roba mize, sicer bi se zvrnil po tleh. »Ste v redu? Vam je slabo, boste kozarec vode?«
»Ne … Ne, ničesar. Povejte mi. Vse. Kaj bo z njo?«
»Žal mi je, dokler ne vidim izvidov, ne morem ničesar zagotovo potrditi. Morda, upajva, gospa sploh ni bolna. Potem lahko zaradi moje malomarnosti tožite vso bolnišnico.«
»Pa če je?«
»Najprej moramo ugotoviti, v katerem stadiju je bolezen. Toda gospa vas bo potrebovala v vsakem primeru. Ko se bo zbudila, ji ne bo nič jasno. Bodite ob njej. To je vse, kar zaenkrat lahko storite.«
‘’Irena se je prištevala v skupino posameznikov, ki zelo hitro in učinkovito preberejo sočloveka.‘’
Janez je iz ambulante prišel šele čez dobrih dvajset minut. Ko ga je Cvetka zagledala, je planila na noge. »Kje si bil tako dolgo? Skoraj bi me pobralo od skrbi! Kaj ti je rekel zdravnik, kaj je z Greto?« Šele po tem izbruhu ga je dobro pogledala. »In kaj je s teboj? Si videl duha? Govori, no.«
Janez se je preprosto sesedel na njen stol. »Mama …«
»Kaj? Kaj je z njo? Povej mi.«
»Ona je … Raka ima.«
»Kaj?«
»Raka na jajčnikih ima. Verjetno.«
»Ne. Ne, to ni res. To mora biti neka napaka. Greta ne more biti tako bolna, to ni res!«
»Ne vedo še zagotovo. Ampak … predvidevajo.«
»Kdaj … Kaj …«
»Ne vedo še. Toda po vsej verjetnosti je zelo bolna.«
»Moj otrok!«
Cvetka je žalovala zaradi snahe, Janez je imel občutek, da se mu življenje sesuva na drobne koščke. Zdaj so lahko samo še čakali. Tatjana je bila zaenkrat edina, ki ni ničesar vedela, zato je tudi ni skrbelo. Ostali pa so bili zelo zaskrbljeni. Vsi. Le da zaradi različnih razlogov.
Ko se je Greta čez nekaj ur prebudila, je bila ob njej vsa družina. Ni slutila, da bi lahko bilo kar koli narobe, le izraz na moževem obrazu jo je nekoliko zmedel. Več kot očitno ga je nekaj mučilo. In vse druge tudi. Cvetka jo je opazovala z izrazom bolečine, Izidor pa bi moral na vsak način počivati, a je namesto tega sedel ob njej, kar naenkrat ves zaskrbljen in namrščen. Če ne bi videla, da mu je resnično mar, je ne bi skrbelo. Sedaj pa jo je. Tastu je bilo od nekdaj vseeno zanjo, zdaj pa ga skrbi in zdravniki je kar nočejo in nočejo spustiti domov. Kaj se dogaja?
»Nič se ne dogaja,« je Janez odgovarjal na ženina prestrašena vprašanja o zdravnikih, »le skrbi jih, ker si omedlela.«
»Ja, dva dni pred božičem.«
»To ni pomembno. Počivati moraš, samo to je važno.«
»Nič ne bom imela od praznikov.«
»Pravim ti, da je to še najmanj pomembno! Važno je le, da ozdraviš.«
»Pa saj sploh nisem bolna! Ali pač?« Molk.
»Janez, kaj je bilo? Kaj so ti rekli? Kaj mi je?«
»Ne vem. Pojma nimam. Ampak zagotovo ni nič resnega, ne boj se. Mirna bodi, tako se boš bolje počutila.« Prepričeval je njo in sebe. Predvsem sebe.
»Če tako praviš. Toda nekaj je narobe. V kosteh čutim, da je tako.«
»Ne boj se.« Trudil se je, da bi jo potolažil, a je že kmalu pomislil, da tega ne bo zdržal. Njegova žena je morda umirala in on bo v vsakem primeru umiral skupaj z njo. Počasi. Kdo bo potem tolažil njega? Kdo?! In kakšen človek neki je, da lahko v tem trenutku misli na to? Ljubi bog, si je mislil, daj da bo vse v redu z njo! Naj bo zdrava. Naj živi, ker bosta sicer oba umrla. Najhuje pa je, da ne bosta edina. Če je Greta bolna, bo šlo enostavno vse k hudiču! Spet. Ne bo mogel živeti sam s seboj, če bo ponovno razočaral Tatjano. In sebe. Toda če je Greta res bolna, jo bo preprosto moral. Umirajoče žene ne bo zapustil, pa če se zgodi ne vem kaj! Tega preprosto ni zmogel. Ni smel. Saj ne, da ne bi imel masla na glavi, toda takšno dejanje bi presegalo njegovo vest. Če je Greta res bolna, potem … Niti pomisliti ni hotel, kaj bo potem. Pa saj bo vse v redu z njo. Mora biti v redu! Le kaj je v življenju storil takšnega, da se mu zdaj tako maščuje? In kaj je storila Tatjana? Ničesar. Ona je bila še najmanj kriva, a kljub temu je obstajala možnost, da ji bo spet hudo zaradi njega. Vsaj delno bo kriv za to. In Greta … Greta, ki je bila v vsej zgodbi le nedolžna žrtev … Kaj bo z njo, če … Psihično tega ne bo zmogla. Ne bo dovolj močna. On bo moral biti močan zanjo … Kako bo vse to zmogel? Kako bo prenesel? In predvsem, kako bodo to vsi trije zmogli? Štirje, če šteje še svojo hčer. Anja ima Greto strašno rada, če se zgodi najhujše … Ubogi otrok. Uboga ženska. Med vsemi urami čakanja v bolnišnici se mu je prav zares zdelo, da mora biti preklet. Ali pa vsaj zelo nepriljubljen pri tistem tam zgoraj. Vedel je zakaj in ni se pritoževal. Toda česa bi lahko bila kriva Greta? To mu res ni bilo jasno. Nikakor ne.
Gretina diagnoza je postala znana popoldne. Res je imela raka. Raka na jajčnikih. Ničesar ni slutila. Zdravniki so jo sicer spraševali vse mogoče; ali ima težave pri odvajanju (»zadnje čase ja«), čuti bolečine v trebuhu (»včasih«), je kdo iz njene družine prebolel kakršno koli obliko raka (»ne da bi vedela«). Ves prejšnji dan je bila podvržena preiskavam, še tisto dopoldne je niso pustili pri miru, naredili so ji ultrazvok in CT trebuha, dvakrat so ji odvzeli kri. Ko so ji zdravniki povedali, na katero bolezen sumijo, sta bila z Janezom sama v njeni bolniški sobi. Greta se ni razburila, kot je pričakoval Janez. Zdelo se je, da je šla diagnoza nekako napol mimo nje.
»Zagotovo veste, da sem bolna?« je vprašala zdravnika.
»Glede na dosedanje preiskave, žal ja.«
»Dosedanje? Kaj še ni konec? Kaj me še čaka?«
»Opraviti moramo diagnostično laparoskopijo.«
Ni vprašala, kaj to pomeni, ker enostavno ni imela več moči za to. Namesto tega je vprašanje postavil njen mož. »Kaj pa naj bi bilo to?«
»Preprosto povedano, to je preiskava trebušne votline.«
»Dobro.« Ko se je Greta ponovno oglasila, sta jo oba moška pogledala precej začudeno. »Dobro, naredite to. Naredite vse, kar bo treba. Rada bi že enkrat zagotovo vedela! Jaz … Rada bi bila prepričana.« Zdelo se je, da je teh nekaj povedi iz nje posrkalo še zadnje atome moči. Po zdravnikovem odhodu je popolnoma mlahavo obležala v postelji. Janez je hotel govoriti z njo, a mu ni pustila. »Pusti me samo, prosim te. Samo spala bi rada. Moram biti sama. Prosim.«
Dokler bo v stanju takšne negotovosti, ob sebi ne bo trpela nikogar, še najmanj njega! Vseeno se ji je zdelo, da je prehitro odšel. S preveliko lahkoto. Kam, se je vprašala, ali še bolje, h komu? Bo tudi zdaj vse po starem? Bo Janez ravnal enako kot doslej, četudi je resnično bolna? Če bo tako, se nima več za kaj boriti. Dokler bodo stvari med njima takšne, se ji enostavno ne splača živeti.
‘’Res je upala, da njena otroka ne bosta ponavljala maminih napak.
Še vedno pa je ostajalo odprto vprašanje, kako naj ona popravi svoje.‘’
Kljub njenemu strahu Janez ni odšel kam posebej daleč, samo do čakalnice.
Sedel je zraven očeta, matere ni zaenkrat še nikjer videl.
»No,« ga je vprašal Izidor, »kaj so rekli?«
»Verjetno je res. Opravili bodo še neke preiskave, toda verjetno je res … bolna.«
»Kristus! Nimam je tako rad, kot jo ima tvoja mati, toda takšnega konca ne bi privoščil prav nikomur!«
»Kakšnega konca? Saj še ni konec! Ne vemo niti, če je res bolna, ti pa govoriš, kot da bo iz danes na jutri že umrla!«
»Bog ne daj! Tega nisem mislil tako. Še malo ne. Toda … nečesa je zagotovo konec, kajne?«
»Tako malo je manjkalo! Tako zelo malo, pa bi končno …«
»… Naredil, kar bi moral že zdavnaj storiti? Se mi je zdelo, da se nekaj dogaja s teboj! Mama je rekla, da si bil zjutraj … No, glede na izraz, ki ga imaš na obrazu zdaj … Oprosti, ampak če bi te samo skrbelo za Greto, se ne bi tako držal!«
»Oče, kaj naj?«
»Ne vem. Tokrat res ne vem. Žal mi je.«
Po opravljeni diagnostični laparoskopiji je bila Gretina bolezen tudi formalno potrjena. Ko je slišala rezultate, je globoko v sebi že poznala resnico. Bila je bolna. Če bi bolezen odkrili prepozno, bi bila lahko tudi smrtna. Na srečo pa še ni bilo prepozno. Rak je bil šele v prvem stadiju.
Hotela je ozdraveti. Resnično. A ko ji je zdravnik povedal, kakšno žrtev bo to zahtevalo od nje, ji je postalo kar slabo. Svetovali so ji kirurško odstranitev maternice, jajcevodov, jajčnikov in slepiča. V primerjavi z izgubo maternice ji je bilo praktično vseeno za njeno zdravje. Ta korak bi ne glede na vse pomenil dokončno slovo od njenih sanj.
Njeno oklevanje je trajalo nekaj tednov. Vsi so ji dopovedali, naj se že odloči za operacijo, a ko se je končno sprijaznila s to možnostjo, je njena bolezen že toliko napredovala, da kirurški poseg ni bil več mogoč. Zdaj ni bilo več časa za oklevanje. Treba je bilo ukrepati, takoj je bilo potrebno pričeti s kemoterapijo. Njenemu zdravniku se je gospa Rupnik že od vsega začetka močno smilila. Vedel je, da je bila že prej bolna in ni mogel razumeti, zakaj se ni odločila za zdravljenje. Šlo je sicer za dve povsem različni bolezni, a vseeno …
»Nihče mi ni mogel zagotoviti, da bo zdravljenje uspešno,« mu je povedala. »Brez tega zagotovila nisem hotela začeti. Zagotovili pa so mi, da obstajajo izjeme. Le … Mene takšna izjema ni doletela. Nisem hotela, da bi mi takšno zdravljenje uničilo zakon, tokrat pa, kot vidite, nimam izbire.«
Prvi krog kemoterapij je trajal skoraj eno leto. Greta je v tem času vidno oslabela, zelo shujšala in praktično ostala brez las, imela je vse znake, ki navadno spremljajo te vrste bolezen. Fizične in duševne. Pogosto se je zjutraj zbudila brez volje do česar koli, brez želje da bi sploh preživela naslednji dan. Toda njeno telo je bilo očitno močnejše od volje; na koncu je ozdravela.
Večino časa je preživela doma, za nobeno ceno ni hotela dlje časa ostati v bolnišnici. Janez jo je vozil na obsevanja, kadar je za več dni obležala v postelji, je ostajal ob njej, skrbel je zanjo. Pravzaprav so to počeli vsi. Toda Greta je vsako njegovo gesto videla kot prisiljeno, v njegovi skrbi je smatrala prej dolžnost kot iskrenost. A mu kljub temu ni nič rekla, skoraj leto dni svojih razmišljanj nikomur ni niti omenila.
Janez v tem času ni mogel, ni smel misliti na nič drugega kot nanjo. Na nič in na nikogar. Ni je ljubil, imel pa jo je rad kot človeka. Nikakor ji ni želel smrti, za vsako ceno ji je hotel pomagati. O njima s Tatjano kot o paru ni moglo biti več niti govora. Nista več obstajala, nista smela obstajati. Spet.
Za Gretino bolezen je Tatjani povedal Izidor. Sicer je bila popolnoma zdrava, a delček nje je v tistem trenutku za vedno umrl. »Kako naj bova skupaj,« je takrat rekla Izidorju, »če pa je vse vesolje proti nama?«
Janezu o tem ni rekla niti besede. Gretina bolezen je zanju predstavljala nekakšno mejo, ki si je nista drznila prestopiti. Ne le, da nista nikoli več govorila o načrtih za skupno življenje, niti z besedico nista omenila tistega, kar se je med njima zgodilo na večer, ko je Greta prvič omedlela. Je pa ta dogodek vsekakor pustil svoje posledice; Tatjana je bila zopet noseča. Tokrat se ni mogla kar nekje pojaviti, kot je to storila prvič. Potrebovala je načrt. Zaradi Gretinega stanja se je ponovno spraševala, ali naj Janezu pove za otroka. Toda saj niti ni bilo druge možnosti. Splav je prišel zanjo v poštev še manj kot pred petimi leti, Janez pa tudi ne bi potreboval niti pet minut, da bi dojel situacijo. Ja. Res je potrebovala načrt. Najboljša rešitev se ji je zdela, da s hčerjo za nekaj časa odide nekam na samo. Na srečo ji ni bilo treba dvakrat pomisliti, kam.
V Firencah se je rodila in odrasla, tam se je rodila tudi njena zgodba z Janezom. Že zelo dolgo ni nikamor šla, tokrat pa se ji je zdelo prav, da si Anja podrobneje ogleda kraj, ki sta ga doslej le nekajkrat na kratko obiskali. Lahko bi ji razkazala svoje rodno mesto, s prejšnjih obiskov se punčka tako ali tako ni mogla prav veliko spomniti, ker je bila še premajhna. Tudi zanjo bo dobro, da se spet vrne tja. Morda se bo po vrnitvi domov lažje odločila, kako naprej.
Hišo je sicer res prodala, toda v Toskani je še vedno imela nekaj prijateljic, s katerimi ni nikoli izgubila stikov. In vse so si želele spoznati Anjo, to je bila tudi določena prednost. Ena izmed njih je imela v lasti penzion, le nekaj metrov oddaljen od morja. Ta opcija se ji je zdela boljša od bivanja v hotelu. Anja bo imela svojo družbo, kajti gotovo bo tam počitnikovalo vsaj nekaj otrok in jezik zanje v tej starosti na srečo ni bil nikoli ovira. In tudi ona ne bo sama. Saj tega niti ni hotela. Nekaj časa se je želela držati proč od določenih ljudi, ne pa od celotne civilizacije. Penzion se ji je v tem primeru zdel kar dobra izbira. Dogovorila se je z lastnico, uredila vse potrebno in povedala Anji, da gresta za nekaj dni na počitnice. Deklica se je veselila, maminih skrbi ni mogla niti slutiti. Le žal ji je bilo, da tete in strica ne bo zraven. Tatjana je raje ni niti vprašala, kako je prišla na to idejo.
Pravzaprav hčeri ni niti odgovorila na to pripombo.
Anji so v tistem času zamolčali kar veliko stvari. Vedela je recimo, da je teta bolna, a seveda ji niso povedali, kaj natanko je narobe z njo. Sama je opazila, da se je Greta zelo spremenila; prej ni bila nikoli tako bleda in nikoli ni toliko časa preležala v postelji.
In nikoli ni bila tako slabe volje, kadar sta se videli. Prej je Anja od nekdaj čutila, da je njena ljubljenka. Zdaj pa je to očitno prenehala biti. Stric Janez se tudi ni več smejal, ni je več vzel v naročje, ni se več ure in ure igral z njo. Vsi so bili nekam slabe volje, nihče ni bil več vesel tako kot prej. Vzrok vsemu temu je bila teta Greta, toda Anja preprosto ni mogla ugotoviti, kaj je narobe, ker je še zdaleč ni več tako pogosto videvala. In zdaj, sredi vsega tega direndaja, bi šla mami še na počitnice. Le kaj se dogaja?
V Firencah je Anja seveda hitro pozabila na domače težave, enako kot bi to storil vsak otrok njenih let. Zanimalo jo je novo okolje, novi ljudje in nove igre. Kot je predvidevala Tatjana, jezik ni predstavljal nobenih težav. Okoli njene deklice je bilo vedno veliko otrok in, česar si niso mogli povedati z besedami, so se pač zmenili z rokami in nogami. Komunikacija zanje ni nikoli predstavljala nobene težave, za njeno hčer še posebej ne! V bližini prvih nekaj dni res ni bilo nobenega otroka iz Slovenije, toda Anja se je vsekakor znašla. Tatjana je bila razočarana le spričo dejstva, da je hotela hčeri razkazati mesto, ona pa je raje vse dni preživela ob reki. Kot nekoč njena mati. V tej starosti ji je reka Arno bolj ali manj predstavljala celotne Firence. Toda, v redu.
Ko bo starejša, se bo naučila opazovati tudi kaj drugega.
Če bi bili v romantičnem filmu, bi bil naslednji logični preobrat, da bi Tatjana v Firencah nekoga spoznala in se zaljubila. Tako bi dejansko rešila kar veliko težav, svojih in tujih. A zgodilo se je nekaj drugega. Tatjana je v dobrih dveh tednih sicer spoznala kar veliko ljudi, vendar je bila njena hči tista, ki se je pri dobrih petih letih prvič zaljubila, in ne obratno. Štiri dni za njima je v penzion naravnost iz Slovenije prispela še ena tričlanska družina. Anja je imela končno nekoga, s komer se je lahko pogovarjala v svojem jeziku.
Gregor je Anjo spoznal že prvi dan, ko je z mamo in očetom prišel v Toskano. Takšnih las in oči kot jih je imela ta deklica, ni še nikdar videl. Zdela se mu je tako lepa, da tega ni znal izraziti z besedami. Prvih nekaj dni sta se sicer bolj opazovala kot pogovarjala. Anja je bila sicer zmeraj glasna in tudi zlepa ji ni postalo nerodno, a pred Gregorjem je včasih ostala kar brez besed. Ko sta se začela pogovarjati, je nastopila manjša kriza zaradi narečij. Anja je uporabljala tipično mariborsko govorico, Gregor pa čisto prekmurščino, a vendar to dejstvo ni predstavljalo neke velike težave. Otroka sta kmalu vse dneve tičala skupaj. Tekala sta drug za drugim, gradila gradove iz peska, se cele ure igrala skupaj … Odrasli so se ob pogledu nanju samo nasmihali. Tatjani je bilo malce nerodno; Anja je bila dve leti mlajša od Gregorja, a je vodila vsako njuno igro in dogodivščino. Manjkala ji je, tako je mislila njena mama, očetova vzgoja. »Ah, to res ni nič,« je menila Gregorjeva mama Irena, »pusti ju, saj bosta še prehitro odrasla. Je pa res škoda, da živimo tako daleč narazen, otroka se odlično razumeta.«
»Daj no, še sreča! Če bi se videla vsak dan, bi nam doma uganjala celega vraga. Toda prav imaš, res sta se lepo ujela.«
Tudi Tatjana in Irena sta se zelo lepo razumeli. Hitro sta postali prijateljici; Tatjana je prijateljico res potrebovala, sploh v tistem obdobju. Pravo prijateljico, ne pa nekoga, kot je Greta! Kriza, če bo razmišljala na ta način, si bo pokvarila ves dopust. Bolje bo, da misli na kaj drugega … A žal na izbiro ni imela palete ravno lepih misli.
Tudi Irena je na nek način poslabšala njen položaj. Nikomur ni bila nevoščljiva, njej še najmanj, toda z možem sta se imela tako rada, da ji je bilo včasih kar malce slabo. V stanju, v kakršnem je bila, so ji zjutraj kisle kumarice dišale precej bolj od kave, ob pogledu na pretirano izkazovanje nežnosti pa ji tudi ni bilo ravno prijetno. No, če bi bila na Ireninem in Marjanovem mestu onadva z Janezom, bi verjetno drugače razmišljala …
Irena se je prištevala v skupino posameznikov, ki zelo hitro in učinkovito preberejo sočloveka. Nikoli se ni sicer v nič vmešavala, a če je videla, da je nekomu potrebna pomoč, je rada posredovala. In Tatjana se ji je zdela precej izgubljena. Anjinega očeta sploh ni omenila, govorila pa je o pomanjkanju očetove vzgoje. In ni delovala kot vdova. Nikakor ne. No, Irena ne bo vtikala nosu tja, kamor ne sodi. A nekako ji mora poskusiti pomagati!
»Oprosti, da se vmešavam,« je rekla Tatjani nekega dne, ko sta na plaži skupaj pazili na oba otroka. »Zdi se mi, da te nekaj muči.«
Tatjani se enostavno ni ljubilo okolišiti. »Sem tako očitna?«
»Za ostale mogoče ne. Zame pa precej. Si mogoče noseča?«
Takšnega neposrednega vprašanja seveda ni pričakovala. »Po čem to sklepaš?«
»No … Kava ti smrdi, najraje bi si v vsako hrano vlila kis, večkrat ti je slabo in roke si neprestano polagaš na trebuh. Zdi se mi …«
»Ja? Potem sem slabša igralka, kot sem do danes mislila.«
»Nisi. Tega se enostavno ne da skriti. Razen, če imaš razlog za to.«
»Lahko bi tako rekli.«
»Anjinega očeta nisi omenila še nikoli. Niti z besedo.«
»Tudi za to obstaja razlog.«
»Si mu povedala?«
»Da ima hčer? Seveda ve!«
»In ni z vama?«
»Je. Z nama preživi toliko časa, kolikor pač utegne. Ampak, prosim, ne sprašuj me, zakaj ga ni tu!«
»Ne bom. Anja ve?«
»Ne. To je … enostavno preveč zapleteno, da bi ji lahko kar koli povedala. Vsaj zaenkrat.«
»Razumem. Toda enkrat ji boš morala. Ko bo šla v šolo …«
»Sploh me ne spominjaj na to!«
»V redu … Toda ta otrok … Si komu kaj rekla?«
»Ne.«
»Pa boš? Mislim, očetu?«
»Ne vem. Če bi vedela, v kakšni kolobociji živim, bi morda razumela.«
»Saj te ne obstajam.«
»Vem. A moja otroka me nekoč bosta, se bojim.« Tatjana je zajela sapo in nadaljevala, ne da bi jo Irena še kar koli vprašala. »Ženska v mojem položaju je vedno slaba. Kakor koli obrneš. Tako je na zunaj. Nikogar ne bo zanimalo, kako je meni, vedno bom samo …«
»… Žena nekje v ozadju?«
»In rak.«
»Kaj?«
»Žena Anjinega očeta ima raka. Najprej nista mogla imeti otrok, potem jo je doletelo še to. Zdaj si o meni gotovo misliš vse najslabše, a …«
»Ustavi se. Le zakaj bi si? Ne poznam okoliščin in verjemi, nikogar ne obsojam, dokler ne poznam celotne zgodbe, to pa bi bilo mogoče le v primeru, da bi živela v razmerah, v kakršnih živiš ti. Če se imata z Anjinim očetom rada, v tem ne vidim ničesar slabega.«
»Res? Hvala ti. Večina ljudi bi …«
»… razčlenjevala situacijo na črno in belo? No, jaz vidim sivine. Veliko sivin. Preveč sem že doživela, da bi verjela, da je življenje šahovnica. In tudi ljudje nismo figure, zapomni si.«
»Mogoče res ne. Toda v položaju, v kakršnem smo zdaj, mi trije nismo nič drugega kot kmetje.«
»Ne smeš tako razmišljati. Če …«
»Tu ni če-jev! Na otroka moram misliti. Oba. Če bi bila sama, bi bilo morda lažje, toda zdaj ima njuna dobrobit prednost pred vsem drugim!«
»Zelo pogumna si, veš?«
»To nima nobene zveze s pogumom. Počnem to, kar bi na mojem mestu vsaka.«
»Ne. Ogromno žensk bi v tvojem položaju ravnalo povsem drugače. Ti ne. Ti ravnaš pošteno.«
Ireni ni bilo treba biti detektivka, da bi uganila konec te zgodbe. Anja je ogromno omenjala strica Janeza in teto Greto. Vloge prvega ni bilo težko ugotoviti, teta Greta pa je ob Tatjanini pripovedi tudi dobila smisel. Ubogi ljudje!
Tatjana je čutila pravo olajšanje, ker se je lahko končno nekemu zaupala. K njenemu počutju je delno gotovo prispevalo tudi dejstvo, da Irene verjetno ne bo nikoli več videla. Ob koncu bivanja v Firencah žal ni bila niti korak bližje rešitvi svojega problema. Po vrnitvi domov jo bo očitno čakalo še veliko dela. Zgodovina se je očitno ponavljala.
Ko sta se poslavljala, sta oba otroka jokala kot dež. Sicer je bila še zelo mlada, toda če njena hči ni bila prvič zaljubljena, se lahko v tem trenutku podre svet! Kar stiskalo jo je, ko jo je gledala tako žalostno. Res je upala, da njena otroka ne bosta ponavljala maminih napak. Še vedno pa je ostajalo odprto vprašanje, kako naj ona popravi svoje.
Eva Kurnik
… se nadaljuje
Dodaj odgovor