O ljubičih
S prijateljico sva sedeli na klopci pod borovcem, nedaleč od razbeljeno vroče avtobusne postaje in čakali, da se vkrcava na dolgo, naporno vožnjo iz Dubrovnika pa vse do doma. Pred sabo sva imeli še kar nekaj ur, preden bi se usedli na pretirano klimatiziran avtobus, izčrpali sva vse oglede prenatrpanega Dubrovnika in potrpežljivo čakali na najino uro odhoda. Poleg najine klopce je bila rdeča škatlasta trafika in Karmen je v mirnem tonu, nekako preroško rekla: “Sedaj si bova kupili še ljubičev. Hočem prav tiste, ki sem jih brala kot malo dekletce, iz serije Doktor romanov. Prodajali so jih po snopih in prav v tem trenutku si neskončno želim en tak snopič.” Ideja se mi je zdela izvrstna, kar planila sem nad njo, saj sva si ob izteku najinega skupnega dopusta, ki sva ga preživeli na otoku Mljetu, lahko mirno priznali nekaj: “Ljubiči so zakon! “
Namreč, s seboj sva na morje odnesli kar nekaj knjig, sama se spomnim, sem si končno privoščila dolgo načrtovani zloglasni krimič od Sophie Hannah, Umori z monogramom: novi primer Hercula Poirota, ki je bil zame precejšnje razočaranje, pa genialni prvenec Trumana Capoteja Drugi glasovi druge sobe (le kako je to lahko prvenec?? Tisto neizrekljivo, ki nas tako privlači pri dobrih knjigah se tu cedi v potokih) in pa izvrstni slovenski roman Angel pozabe. Tudi Karmen je imela svoj nabor, ampak na koncu sva se pulili za dva ljubiča istega cikla, ki sva si ju sposodili pri teti v sosednjem zalivčku; ne spomnim se več naslovov (že kličem teto), medtem ko se vsebine spomnim, nekaterih prizorov pa do potankosti. Ljubič je bil historični, dogajanje pa postavljeno v srednji vek nekje na Irskem, v čas, ko so se vplivni klani bojevali med seboj za oblast. Sredi tega boja nasrka sicer skorajda nepremagljiv, izjemno postavni, nadvse ponosni … Irec. Hm, ne spomnim se imena, dajmo ga poimenovati “Conor”. Nekega dne njegovo mogočno, čvrsto in zlato zagorjeno telo naplavi na obalo, nedaleč stran od utrdbe mlade in trmste plemkinje zlatih dolgih las, ozkega pasu in visokega oprsja, kot so se takrat arhaično izražali, ampak kot se izkaže, nič kaj po starinsko izkazovali strast, o čemer se dodobra prepričamo v tem ljubiču. Večkrat. Kakorkoli, prelepi, izjemno čutni (ki pa se tega ne zaveda, saj je zaprta v zlatem stolpu že vse njeno življenje)-naj ji bo ime “Freya” – se mladi moški zasmili (morda pa še kaj več) in kljub strahu pred tujci, sploh pa moškega spola, ga odpelje v svoj stolpič in se pretvori v njegovo negovalko. Obvezuje njegove kitaste roke, umiva njegov six pack in s krpico nežno potuje vse proti njegovi preponi, o moj bog, je že videla kaj tako lepega? in vse bolj jo vznemirja, v kaj se nadaljujejo veličastne kite prepone in ko se krpica že skoraj dotakne najobčutljivejšega dela, se Conor prebudi in jo brezsramno povabi, da naj kar nadaljuje. Devica kot je, pa čeprav takole radovedna, Freya vklopi vse ponotranjene zapovedi mlade vzgojene plemkinje in se ogorčena umakne. Kljub temu pa se zvečer umije s posebno skrbnostjo in se dolgo povsem gola opazuje v ogledalu, v trebuhu pa čuti nekakšno toploto, ki jo doslej ni poznala in misli se stalno vračajo k sobici za goste, čeprav noče in ne bo mislila ne predrznega Conorja, kdo pa misli da je???
‘’Freya nagne glavo nazaj, zapre oči, prsi se ji napnejo in telo je napeto kot struna, zgoščeno v tako silnem pričakovanju poljuba, da se več ne more nadzorovati in takrat …’’
Točno to stalno izmenjevanje – njegovo nesramno iskreno zapeljevanje ter njeno zadrževanje in umikanje – bo zaznamovala njuno dinamiko skozi vso knjigo; kdo bi si mislil, da je lahko njegova domišljija tako pokvarjena in da še nikoli v življenju ni bil bolj prepričan, da je ona tista, ki jo še nikoli doslej ni tako podžigala in kdo bi vedel, da se ona, bolj ko se mu upira, njegovemu namigovanju ali pa odkritemu zapeljevanju, čedalje težje upira, in ta igra, klasična, vendar mojstrsko stopnjevana igra lovljenja doživi vrhunec (in hkrati obeta nek nov začetek) neke nevihtne noči, ko zaradi okoliščin, ki se jih več ne spomnim, Freya pristane na stolu, kamor jo je posadil Conor in spodaj pod gradom se nabirajo neznani moški, kar je v tistih časih pomenilo smrtno nevarnost, že tema sama po sebi je bila skrajno nevarna, kaj šele skupina potencialno oboroženih moških. Kakorkoli, v nekakšni igri premoči Conor Freyo posadi na stol, po tem, ko mu je že neštetokrat razžalila njegov moški ponos s svojim pretiranim nezaupanjem in zavračanjem njegove pozornosti. Ona, neukročena trmoglavka, sedi na stolu in sredi besednega prepira se Conor nenadoma odloči, da bo spremenil svojo taktiko, saj ima Freya nabrušen jezik, pamet pa ostro in je tako ne bo mogel nadvladati. Namesto tega se pred njo ustopi v razkorak in se skloni k njenemu obrazu, k njenim prelepim, divjim zelenim očem, in se z vso silo pozornosti zazre vanje s svojimi jekleno sivimi očmi in tako se nekaj časa motrita, dokler se njene povsem nehote in izven njenega nadzora zgostijo od zadržane strasti in poželenja, možnost zmage zaniha na njegovo stran, še bolj se ji približa, da začuti toploto, vročino njegovega telesa, sapo na njenem licu; takrat pa se njeno telo vda, čeprav se duh še vedno upira. Freya nagne glavo nazaj, zapre oči, prsi se ji napnejo in telo je napeto kot struna, zgoščeno v tako silnem pričakovanju poljuba, da se več ne more nadzorovati in takrat … takrat se ne zgodi nič, kajti Conor se umakne in ko odpre oči in ga pogleda v sivo jeklo, kot iz nezavesti zbujena iz omame pričakovanja, pred sabo vidi samovšečni in zadovoljni izraz na divjakovem obrazu, njegov popoln triumf, ker je sedaj on tisti, ki jo je zavrnil. Kljub nevarnosti, ki preti spodaj, sta si junaka našega ljubiča privoščila to malo igrico, kot da ne obstaja nič drugega kot to, kar čutita drug do drugega …
Če sta se tri četrt romana nemarno podžigala, uresničevala svoje skrite fantazije, prešla v najdaljše, mokre poljube, sanjarila o tako umazanih stvareh, ki bi jih počela drug drugemu, sta se naposled združila resno, v ljubezni in spoštovanju, v tako silni strasti, da je trgalo gate. In seveda je temu delu sledil en večji nihljaj v njunem odnosu, poslednji umik, ki se je zdel dokončen, dokler se niso porušili vsi jezovi, padle vse stene ter dvižni mostovi in njuni kriki slasti so odmevali še dolgo po tem, ko smo knjigo zaprli. Poslastica.
‘’Všeč mi je, da me dober, mastni ljubić tako absolutno posrka v svojo posebno atmosfero, v kateri že od prve strani nad mano visi pričakovanje, vznemirljivo pričakovanje, zaradi katerega ritualno, počasi in z užitkom listam stran za stranjo in napeto čakam, LE KAJ BO?”
Kaj je na teh historičnih ljubezenskih romanih, da nas tako nevzdržno privlačijo?? Spomnim se romanov Victorie Holt, celega cikla, ki sem ga prebrala ko sem bila stara trinajst, štirinajst let: zelo hitro sem ugotovila, da se ponavljajo in da so vsi izdelani po istem kopitu; a vendar nisem mogla zaustaviti hudornika lakote po njih in sem prebrala vse do zadnjega in načela še ljubezensko družinsko sago Philippe Carr. Ko mi je teta takrat rekla da je to šund, sem bila kar malo poparjena, saj vendar zgodba tako dobro teče, saj so vendar zadaj resnična zgodovinska dejstva in liki imajo globino!! Kaj je tisto nekaj na teh romanih, kar me je tako prevzelo in me še danes, ko roke vzamem polnokrvni, seksi ljubič?
Všeč mi je, da me dober, mastni ljubić tako absolutno posrka v svojo posebno atmosfero, v kateri že od prve strani nad mano visi pričakovanje, vznemirljivo pričakovanje, zaradi katerega ritualno, počasi in z užitkom listam stran za stranjo in napeto čakam, LE KAJ BO?? Ker so ljubići tako prekleto kratkočasni in ker me, v osnovi hrepenenjsko bitje, na trenutke puščajo brez diha, oziroma, diham z junakinjo, z junaki in navijam, navijam iz vsega svojega, daj, pojdi za njim, ne dovoli, da odide stran in odpri se mu, predaj se, kot bi se v resnici tudi sama (enkrat, nekoč) nekomu predala! Ob tistih zares dobrih ljubezenskih prizorih vse v meni razširi, zaustavi, da mi zastane dih, kot je na primer v romanu Nežnost volkov Stef Penney, eno izmed tako nežnih in preprostih izpovedi ljubezni ta, da njen vodnik po divjini Parker, vzame roke gospe Ross v svoje in si jih položi pod svoje pazduhe, da jo v polarni zimi v gozdovih na severu Kanade obvaruje pred zamrznitvijo, ona pa se nasloni na njegove prsi in upa, da ne čuti, kako ji od vsega, kar je doživela v zadnjih letih, tečejo solze olajšanja, sreče, da jo je pustil tako blizu k sebi. Ah!
Dober ljubić bo vedno tudi povezoval nas, bralke (in bralce), ko s hrepenečimi vzdihi, iskrivih oči s temnimi kolobarji pod njimi od neprespanosti – zaradi branja pozno v noč – razlagamo druga drugi: “To moraš prebrati, to je tako noro lepo!!!” In nas potem navdajo z zanosom, nam dovolijo sanjariti, pa čeprav trdno stojimo na svojih nogah …
In naposled, lahko mirno rečem, da berem(o) ljubezen in erotiko tudi zato, ker vemo, ne, čutimo, da so ti posamezni trenutki, ki jih ljubič sicer destilira, del našega življenja, mogoče ne v obliki postavnega Fabia, ki zna z nami in bi za nas naredil vse (seveda pod nekaterimi svojimi pogoji, zaradi česar ga spoštujemo), pač pa je tudi naše življenje stkano iz trenutkov ljubezni, erotike, fantazij, ki so še kako žive in še kako gonilo naše zgodbe.
Breskvica
Dodaj odgovor