Toskanski spev – 28.del
Osemindvajseti del iz romana “Toskanski spev”.
Janez in Tatjana nista bila več par, toda življenje je teklo naprej. Njuna hči je odraščala in pri tem neustavljivo vplivala na življenja ljudi okoli sebe. Odraščala je z materjo, očetom, starimi starši in na nek način tudi z mačeho, a tega ni vedela. Greto je naravnost oboževala in ta naklonjenost je bila več kot očitno obojestranska.
Preostale člane svoje družine je imela za tete in strice. Niti slutila ni, da so njeni resnični sorodniki. Izidorjev načrt se je dosledno uresničil. Marsikomu se je zdelo čudno, da so si Rupnikovi tako blizu z mlado slikarko in njeno hčerjo, toda Greta ni niti za trenutek ničesar posumila. Janez ji preprosto ni dal nobenega razloga za to.
Po izteku porodniške si je Tatjana poiskala službo. Zdelo se je domala samoumevno, da bo na Anjo pazila Greta. Nekaj mesecev pred tem, dva dni pred Anjinim prvim božičem, so se vsi udeležili plebiscita za osamosvojitev Slovenije. Tatjana je imela morda še najmanj znanja o vsem skupaj, toda to je bil dogodek, ki ji ga je, ne tako dolgo nazaj, napovedal Janez. Iz vsega srca je verjel v ta korak in zato je na glasovnem listku tudi sama obkrožila besedico Za. Anji se pri njeni starosti še sanjalo ni, kakšne pomembne politične spremembe se dogajajo v njeni, in hkrati tudi v mamini novi domovini, zato pa je leta pozneje ogromnokrat poslušala zgodbe o življenju v stari Jugoslaviji. Če so pripovedi vključevale tudi predsednika Tita, so zmeraj zvenele skoraj kot pravljice.
Toda zaenkrat Anja še zdaleč ni bila najstnica, temveč nadvse radoživ otrok. V središču njenega življenja je bila mama, ker pa je v nekem obdobju kar veliko delala, jo je hčerka nekoliko redkeje videla – takrat je vedno vskočila teta Greta. Njen mož, stric Janez, je neprestano nekaj delal z nekakšnimi papirji, to je pri dobrih treh letih že lahko uganila. Odvetnik je. Kar koli že to pomeni. Včasih je imel toliko dela, da ga je nekaj tednov zapored videvala še redkeje kot mamo. A imela ga je zelo rada, on pa jo je razvajal do onemoglosti. Nekje bolj v ozadju sta se vedno nahajala še teta Cvetka in stric Izidor. Sicer ju je videvala nekoliko redkeje kot teto Greto in strica Janeza, a je pri njima vseeno preživela marsikateri vikend. K njima sta jo po navadi peljala stric ali teta, ker se mami in Cvetka, kot je Anja z zelo razvitim otroškim čutom večkrat zaznala, med seboj nista radi videli.
Pri njiju doma je bilo sicer precej drugače kot v domači ulici. Teta Cvetka je vedno nekaj mešala, gnetla in pekla, medtem ko mami velikokrat ni imela časa za to. Oba z Izidorjem sta imela z Anjo popolnoma enak odnos kot katera koli druga stara starša s svojo vnukinjo, le da ju ona ni nikoli poklicala dedek in babica, vedno sta bila stric in teta. Tatjanin in Cvetkin odnos se ni nikoli bistveno spremenil niti izboljšal, a to ni pomenilo, da slednja ne mara vnukinje, ravno nasprotno. Izidor in Janez pa sta včasih že tudi kar tekmovala v razvajanju …
Temeljne življenjske vrednote je Anja vsekakor pridobila od mame. Zanjo je vzgoja otroka pomenila bolj deljenje naukov kot izkazovanje nežnosti. Nikoli ne bi mogli reči, da je Tatjana slaba mama. Nikakor. Le življenje jo je naučilo, naj bo bolj praktična. Od zasanjanega dekleta, ki ga je Janez nekoč spoznal v Firencah, po nekaj letih ni ostalo skoraj ničesar več. Ni obupala nad življenjem. Preprosto sprijaznila se je. Anja je postala središče njenega obstoja, vse in vsakogar drugega je postavila na stranski tir. Tudi njenega očeta.
Anja je seveda nanj gledala popolnoma drugače. Kadar je bila kot majhna z njim, je imela skorajda občutek, da je vsak dan božič. Nikoli ni veliko zahtevala od njega, ker ni bila zahteven otrok, toda lahko bi ga prosila za kar koli, pa bi ji to priskrbel; ni bilo pomembno, ali je šlo za materialno stvar ali kaj drugega, morala je le reči in vse ji je bilo prineseno na zlatem pladnju. Razvajal jo je, kolikor jo je le lahko, ni znal biti strog, tudi če je bilo potrebno, praktično nikoli ni povzdignil glasu nad njo. Kot majhni ji je bral pravljice, odložil je vsako delo, da je lahko preživljal čas z njo in ugodil je vsaki njeni želji. V otroštvu je v njem videla junaka, kot najstnica je hitro ugotovila, da ga zlahka ovije okoli mezinca, a vedno ga je imela rada. Po čustveni plati ga je smatrala za očeta, še preden je sploh poznala pomen te besede, pozneje je bil zanjo oče v vsem, razen imenu. Kadar je razmišljala o tem, kakšen bi lahko bil njen oče, mu je podzavestno pripisovala vse lastnosti, ki jih je imel stric Janez. A resnice ni zaslutila nikdar, prav tako kot je ni nihče drug.
Greta ni nikoli ničesar posumila, prav tako se ni nikoli vmešavala v ta odnos. Do Anje se je vedla, kot da je njena lastna hči, če bi jo sama rodila, je ne bi mogla imeti raje. Če je bilo to sploh mogoče, jo je razvajala še najbolj od vseh. Vesela je bila, da se tudi njen mož z deklico razume tako dobro kot ona. Občasno jo je zbodla le ena stvar; Anjo so vsi klicali po polnem imenu, nikakršnih pomanjševalnic niso uporabljali. Razen Janeza. On jo je klical Ankica. Edini. To ime se je pri njiju ohranilo tudi v njeni odrasli dobi, čeprav jo je po njem poklical le redko. V otroštvu so jo vsi po vrsti imenovali deklica, s starostjo tega ni več marala, toda Janeza ni nikoli popravljala. Lahko jo je klical, kot je sam želel.
Obdobja Tatjaninih odsotnosti zaradi dela nikoli niso trajala toliko časa, da bi lahko vplivala na njen odnos s hčerjo. Če je le mogla, je z njo preživela vse svoje proste ure, ko pa je delala, so nanjo pazili drugi. Poklic jo je včasih težil še najbolj od vsega. Morala bi postati slikarka, to si je od nekdaj želela. A namesto tega je bila zadnjih nekaj let zaposlena kot prodajalka čevljev v eni izmed mariborskih trgovin. Ob otroku in delovnih obveznostih na slikanje ni imela več časa niti misliti.
Lahko bi bilo drugače. Ena sama beseda Janezu bi bila dovolj, pa bi bila v največji možni meri rešena denarnih skrbi in obveznosti. A prositi ga za denar bi ji bilo pod častjo. Ne zato, ker bi bila jezna nanj. Za jezo takšne vrste ni imela več moči niti volje. Ni bila jezna nanj. Zaradi Anje sta tako ali tako morala vzdrževati nek odnos. Toda ni šlo samo zato. Čeprav že nekaj let nista bila več skupaj, sta se večino časa, ko sta bila sama, drug do drugega vedla kot par. Hčerko sta vzgajala skupaj, kot enakovredna partnerja sta se pogovarjala o vsem mogočem, zaupala sta drug drugemu. V bistvu sta bila par v vseh pogledih, razen v smislu telesnega odnosa, ker med njima vse od Janezovega odhoda iz Firenc ni bilo ničesar več, niti enega samega poljuba ne.
Kadar je bilo kaj narobe ali se je zgodilo kaj nepričakovanega, sta se še vedno prijela za roko, čisto spontano, ne da bi bila pozorna na okolico (Greta temu kot po čudežu ni bila nikoli priča, Cvetka pa velikokrat). Toda to je bilo vse. Pogovarjala sta se sicer o vsem – razen o medsebojnih čustvih. O tem nista nikoli govorila, ker sta bila preprosto prepričana, da drugi ničesar več ne čuti. Razen njiju (in Grete) je vsa okolica vedela, da se zelo motita. Cvetka je bila še vedno z vsemi silami proti temu, Izidor pa enostavno ni želel še bolj zapletati situacije. Že tako je vedel, da Tatjana včasih že komaj vzdrži vse skupaj. Če ne bi bilo Anje, bi slej ko prej nekaj počilo. Otrok je bil edina vez med petimi ljudmi, ki sicer nikoli ne bi mogli biti povezani na tak način. Zato se mu je zdelo bolje molčati, čeprav je dobro videl, da njegov sin zelo trpi. Pravzaprav sta se mu smilila kar oba, Janez in Tatjana. Tudi Greti konec koncev ni bilo lahko, čeprav je ostajala gluha in slepa za vse. Ni je imel pretirano rad, a ni bil slep; svojo željo po materinstvu je izživljala prek Janezovega otroka. Situacija ne bi mogla biti bolj ironična. To nikakor ni bilo dobro. Ali zdravo.
‘’Včasih imam občutek, da bom izgubila razum.‘’
Tatjani je z leti prišlo v navado, da je Izidorju spomladi nabirala regrat, v jeseni pa gobe in kostanje. Kostanje je imel, za razliko od sina rad (in zraven seveda mošt, tega sta imela rada oba), ni bilo pomembno, ali so bili pečeni ali kuhani, samo da so bili. Pekel jih je sam, kuhala mu jih je navadno žena. In lupila, Tatjana je nekoč dejansko slišala Cvetko možu zaklicati, naj pride v kuhinjo, ker mu je skuhala kostanje. »Dobro, zdaj mi jih pa še olupi.«
»Ja, kaj ne moreš sam?«
»Lahko bi, ampak zakaj pa imam tebe?«
Cvetka se je ob tem vprašanju namrščila, skledo s kostanji in nož pa je vseeno vzela v roke.
Tatjana se je muzala, Janez pa odkrito smejal. »Poglejte si to,« je rekel, nikomur posebej, in z glavo pomignil proti očetu, »kdor zna, pač zna.«
»Ja, kaj še,« je zavrnila Greta s poltihim glasom, da se ji ne bi bilo treba prepirati s tastom, »kaj pa misliš; ko bova midva v njunih letih, boš ti meni lupil kostanje, in ne obratno!«
Tatjano je v hipu minila vsa dobra volja, do konca dneva se ni več niti enkrat samkrat nasmehnila. In tudi kostanjem se je v veliki meri izogibala. Dolgo časa.
Kmalu po tem, ko je Anja začela hoditi v vrtec, je mami prvič postavila vprašanje glede očeta. Tatjana se je takrat izgovorila, pozneje niti ni več vedela, kaj točno je rekla. Če v vrtcu ne bi videla očetov drugih otrok, njeni hčerki takšno vprašanje ne bi prišlo niti na misel. A vendar, zdaj se je zgodilo, kar se pač je, škoda je bila že storjena. In medtem ko si je Tatjana razbijala glavo s tem, kaj naj naslednjič reče hčerki, je Greta nehote še poslabšala situacijo. Opazila je, da deklico nekaj teži in jo vprašala, kaj je narobe. Anja ji je vse povedala in da bi jo potolažila, ji je Greta rekla, naj ne skrbi; očetom ali brez njega ima še vedno strica Janeza in tudi njo. Deklico je to res potolažilo, Janez pa se je tistega dne po kosilu, ko mu je žena povedala, kaj se je zgodilo, skoraj zadušil s kavo. »Zakaj mi ne poveš takšnih stvari?« je pozneje vprašal Tatjano.
»Saj tako ali vse izveš. Le da ne od mene.«
Od tistega dne dalje se je Janez Anji še bolj skrbno posvečal. Punčka je bila vesela, čeprav ni poznala vzroka za stričevo ravnanje. Njegova pozornost ji je hitro odvrnila misli od vsega drugega. Na očeta je kmalu pozabila.
Toda če je preživljala čas z Janezom, je to neizbežno pomenilo tudi, da bo Greta vedno nekje v bližini. Situacija je bila že tako ali tako daleč od idealne, hčerina privrženost Greti pa je za Tatjano vse skupaj še stokrat poslabšala. Pred Janezom ni nikoli ničesar rekla, njegova starša pa sta nazorno videla njeno stisko, a se jo je Cvetka odločila ignorirati. Namesto nje je Tatjano tolažil Izidor. »Si v redu, deklič? Zadnje čase si neprestano slabe volje.«
»Se vam zdi čudno? Nikoli nisem rekla Janezu, naj se v zvezi z Anjo drži nazaj. Pri čemer koli. Tega ne bi nikoli rekla. Toda če bi vedela, da bo ta dogovor v tolikšni meri vključeval njo … Glejte, kadar pridem kakšno soboto zvečer iz službe, od Anje ne slišim ničesar drugega kot teta Greta sem in teta Greta tja! Čisto vseeno je, ali je Greta pri meni ali Anja pri njej, rezultat je vedno enak.«
»Ah, nikar mi ne govori. Jasno mi je. Oprosti.«
»Zakaj?«
»Ker sem jaz vsega kriv.«
»Ne, niste.«
»Jaz sem se tega spomnil!«
»Midva z vašim sinom sva zakuhala to godljo. Midva sva kriva, jaz mogoče še najbolj. Vedela sem, kaj tvegam, a sem vseeno …« Sredi stavka je nenadoma umolknila. »Saj ni pomembno. Zdaj ne več. In temu ne morem reči godlja. Anja je najboljše, kar imam! Toda vseeno … Včasih imam občutek, da bom izgubila razum.«
Izidor jo je tako presenečeno pogledal, da se je skoraj proti svoji volji nasmehnila. »Ne skrbite, kar tja v en dan sem nekaj rekla. Ničesar ne nameravam povedati Greti, če ste slučajno pomislili na to.«
»Saj me ne skrbi. Ti že veš, kaj počneš.« Ob teh besedah jo je narahlo potrepljal po rami. Gesta je bila tako nepričakovana, da Tatjana zamalo, da ni odskočila. Vsekakor ni vedela, kaj naj bi mu rekla. »Da, to je čista resnica,« je izdavila nazadnje, »oče. Zadnja beseda ji je ušla, še preden se je sploh prav zavedala. Toda celotna poved je bila še kako resnična. Hotela je verjeti, da ve, kaj počne. Kajti v nasprotnem primeru ne bi niti sedela tam.
‘’Resnica o Janezu in Tatjani je prišla na dan brez opozorila in brez povoda, ne da bi to kdor koli pričakoval.‘’
»Zakaj Janezovega očeta kličeš oče?« jo je malo pozneje vprašala Anja. Njeni mami se je stemnilo. Kje je to slišala? »Saj ti nisi njegova hčerka.«
»Nisem. Ampak ga imam rada.« Tatjana je srčno upala, da bo ta odgovor zadostoval, a jo je mala z naslednjimi besedami spet popolnoma vrgla s tira.
»Jaz tudi. Ampak strica Janeza imam raje. Bi ga morala potem klicati očka?«
Mama Mia! »Ne.« Kakšen preprost odgovor glede na njene občutke! Zdaj bi bilo res najlažje preprosto izginiti, zbežati pred lastnim otrokom!
Če bi se v tistem trenutku odprlo kakšno brezno, bi Tatjana brez dvoma skočila vanj.
Anja ni opazila njene stiske. Razpredala je naprej. »Strica Janeza imam rada in teto Greto tudi, krasna je!«
Ja, seveda! Prav gotovo.
»Ampak nje ne morem klicati mama.«
Tatjana je za trenutek skoraj nehala dihati. »Kaj si rekla, Anja?«
»Teto Greto imam rada, a je ne morem klicati mama, ker bi potem ljudje mislili, da imam dve.«
To jo je skrbelo! Triletnico je skrbelo mnenje drugih ljudi, ne pa tudi njene matere! Nekoč jo bo Tatjana zagotovo vprašala, koga ima raje; njo ali Greto. Že vnaprej se je bala odgovora. In prav zares si je želela, da bi se odprlo kakšno brezno. In pogoltniti bi moralo njo. Greta je bila očitno preveč dragocena za kaj takega. Vsem je bila pomembnejša, celo njeni hčerki. Tatjana je očitno izgubila veliko več kot samo Janeza. Anjine besede so jo bolele v dno duše. In prav toliko so jo tudi prizadele.
Resnica o Janezu in Tatjani je prišla na dan brez opozorila in brez povoda, ne da bi to kdor koli pričakoval. Naključje je bilo tako veliko, da se je skoraj zdelo, da hoče Življenje samo poskrbeti za to, da Anja tudi uradno dobi očeta. Greta je končno odkrila resnico. In pri tem ni videla in slišala nič takega, kar bi lahko bilo samo po sebi narobe, le ženski intuiciji je končno prisluhnila.
Neko sobotno popoldne je šla nenapovedano obiskat moževe starše, predvsem Cvetko si je želela videti. Po navadi bi se za tak obisk najavila, tokrat pa se je kar odpravila, kajti sicer bi doma samevala; Janez je delal, Tatjana in Anja sta tudi nekam odšli. Navadno je punčka vikende preživljala pri njej, včasih je doma res samo še prespala. Še dobro, da so živeli tako blizu …
Med vožnjo k tastu in tašči je razmišljala, da bi bilo njeno življenje, sploh z obzirom na Janezovo delo, včasih zelo samotno. Deklico je poznala kot lasten žep, za njeno mamo pa kaj takega ne bi mogla trditi. Tatjano je spoznala pred slabimi petimi leti, njeno hčer videva skoraj vsak dan, a kljub temu ne more reči, da sta se s Tatjano kdaj kaj posebej družili. Greta sama je že iskala stik z njo, a na drugi strani ni naletela na kak pretiran odziv. Tatjana se ji je od nekdaj zdela nekoliko odmaknjena, po vseh teh letih o njej ni vedela dosti več kot na dan, ko sta se spoznali. Vedela je praktično le, da si je Tatjana želela postati slikarka, a ji je nosečnost to preprečila, o Anjinem očetu pa ni vedela popolnoma ničesar. Predvidevala je sicer, da je bil prav ta otrok vzrok, da je ženska sploh prišla iz Italije, toda zakaj ni bilo nikogar z njo? O tem je ni nikoli spraševala, kajti edinokrat, ko je načela to temo, je na drugi strani sprožila tako presenečenje in bolečino, da se ji je zdelo bolje, da te teme ne omeni nikoli več. Prav prestrašila se je; Tatjanin pogled je takrat spominjal na pogled ranjene srne.
Saj konec koncev ji je bilo za njeno osebno življenje pravzaprav vseeno. Velika škoda se ji je zdela le, da Anja ne pozna očeta. Otrok v vsakem primeru, ne glede na morebitne razprtije med starši, vedno potrebuje očeta, v takšni starosti še posebej. Toda po drugi strani bi se lahko reklo, da ima to dekletce vsekakor zelo številno družino; Tatjana je imela sicer le malo sorodnikov, in še te v Italiji, Anja jih je mogoče videla dvakrat ali trikrat v življenju. Zato pa je imela njih; Janeza, njegova starša in seveda samo Greto. Imeli so jo radi, kot da je resnično član njihove družine. Greti se to ni zdelo nič čudnega, nasprotno, vesela je bila.
Vedela je, da sama ne bo imela otrok in sčasoma je Anjo v vseh pogledih pričela smatrati kot svojo hčer; srečna je bila, da so jo njeni tako dobro sprejeli, sploh Janez. Dejstvo, da ne moreta imeti otrok, ga je še vedno močno bolelo, tako kot tudi njo. Anjo je zato še bolj vzljubil in dobro je bilo tako. Saj se je tudi do nje precej drugače obnašal. Še zdaleč ni bil več tako ljubeč kot v prvih letih. Toda nekako ga je razumela. Tako zelo zaželen otrok oziroma dejstvo, da ga ne bo, je na njun odnos vrgel veliko senco. A ona se je še naprej trudila. Le malokatera ženska, če sploh katera, lahko po skorajda desetih letih zakona popolnoma iskreno reče, da je še vedno zaljubljena v svojega moža; Greta je vsekakor bila. Če bi imela otroka, si v življenju ne bi želela ničesar več. Ta želja se ji sicer skoraj zagotovo ne bo izpolnila, a imela je Anjo. To dvoje je bilo zanjo praktično enako. In za Janeza očitno tudi. Malo je oboževal, če bi lahko, bi jo imel cele dneve v naročju.
Nekoč se je Greta z njim malce pošalila, kako smešno je, da se Anja piše Lah; rodila se je v Sloveniji, njena mama je bila tista, ki je prihajala iz Italije, njej je ta priimek precej bolj pristajal. Takoj je videla, da je usekala mimo. Janez se ni smejal. Saj Tatjana je bila navsezadnje glede na starša vendar Slovenka, zdaj pa je spet živela tu. Tista šala je bila verjetno res pretirana. A vendar, če bi vedela več o njej, tega ne bi rekla. Včasih je imela občutek, da Janez ve precej več, a je molčal. V redu. Ona se ne bo vtikala. Njen mož že ve, kaj dela. Gretina edina skrb je bila in bo ostala samo deklica.
Pri Rupnikovih ni mogla zapeljati naravnost na dvorišče, ker so delavci popravljali cesto. V redu, bo šla pa del poti peš. Namesto da bi šla naravnost v hišo, je najprej stopila na vrt. Bil je lep dan, predvidevala je, da sta Cvetka in Izidor zunaj. Med sprehodom je opazila, da bi bilo počasi že treba pobrati zrela jabolka. Ob stezici do vrta je namreč gosto raslo sadno drevje, ki se je sredi jeseni že šibilo od plodov. Mogoče se bo pozneje lotila obiranja, Cvetka bo gotovo vesela, če ji pomaga.
Prišla je do konca stezice in hotela stopiti na drugo stran ograje, a ji je nekaj preprečilo. Namesto tasta in tašče je na vrtu zagledala Janeza in Anjo. In Tatjano. Sedeli so na odeji sredi zelenice, videti je bilo, kot da bi pred kratkim imeli piknik. Anja je dremala z glavo na maminih kolenih, onadva pa sta sedela in se pogovarjala. Sprva Greta ni pomislila na nič hudega. Čudilo jo je le, da ji je Janez rekel da bo vse popoldne delal, zdaj pa je bil tu z dekletoma vred. No, bo že izvedela, za kaj gre. Hotela je stopiti naprej, a jo je tisto, kar je videla pred seboj, kar prikovalo na mesto. Janez je Tatjani očitno nekaj razlagal. Greta sicer ni mogla slišati kaj, a videla je, da se je Tatjana nasmehnila in ga v odgovor prijela za roko. Popolnoma nedolžna kretnja, toda način, kako sta gledala drug drugega … Greto je nenadoma spreletelo po hrbtu. Po vsem telesu jo je oblil hlad, zlezel je v vsako njeno poro in jo omrtvičil, da je lahko samo stala in gledala predse. Vsi trije so bili zbrani na tistem travniku. Kot družina.
Zdaj je Greta končno dojela. Tista ženska … Z njenim možem je imela otroka. Punčko je vlačila k njim domov, Anja je praktično rasla pred njenimi očmi in Greta jo je imela rada. Janezovo hči. Za trenutek se je njeno razburjenje umaknilo žalosti. Če bi ji le pravočasno povedal, bi mu morda še lahko … odpustila? Ne. Ne, ne bi mogla. Šele ko je pomislila na to možnost, se je jeza v celoti razplamtela v njej. Skoraj deset let zakona … Več kot polovica je bila lažna … Vse je uničil … Ne samo Tatjana, tudi on je bil kriv … Tako zelo mu je zaupala … Roko bi dala v plamen zanj, on pa je … Ljubico je pripeljal skoraj dobesedno pred njena vrata! Italijanska umetnica, pa ja! Anja je stara skoraj pet let, torej … Takrat. Seveda. Ko se je vrnil s tistega potovanja v Italijo, je bil ves spremenjen, torej … Takrat se je moralo zgoditi. Seveda. Vedela je, da je nekaj narobe, čeprav je on trdil drugače. In dobrega pol leta pozneje … Ona je prišla sem. Z nosečniškim trebuhom …. Prav sem, praktično pred njena vrata. Janeza je skoraj kap, ko jo je zagledal, in potem … Ta otrok. Njun otrok. Greta je punčko sprejela, ker ni mogla imeti lastnih otrok, je vzljubila njo in zdaj se je izkazalo …
»Aaaaa!« Mraz in vročina, oboje skupaj ji je pognalo kri po telesu in zakričala je kot še nikoli v življenju. Toda krik ni zapustil njenega grla. Odmeval ji je v glavi.
Eva Kurnik
… se nadaljuje
Dodaj odgovor