ŽanriErotikaMia – 21.del

Enaindvajseti del iz romana “Mia” – ON.

Še en klic jo je čakal. Le odločiti se je morala, ali želi to deliti z njim ali ne. Želi Liama vplesti, dokler služba ni njena?
Instinktivno vtipka njegovo številko in že čez nekaj trenutkov znan glas dvigne slušalko:
»Dobro jutro,« na drugi strani zasliši nekoliko zaripel glas … »oprosti, sem te zbudila?«
»Ne, nikakor ne,« se Liam več kot očitno zlaže »no, mogoče malo,« se hitro v smehu popravi.
»Rada bi ti povedala, zakaj sem bila tako zadržana in skrivnostna zadnji mesec.« Liam nekoliko zaskrbljeno: »Povej.«
»Potegujem se za delo kolumnistke pri reviji Glamour. Avdicija traja dva meseca. Trenutno sem v ožjem izboru in načeloma mi zelo dobro kaže. Nič še ni dobljeno, ker je pred mano še cel mesec dokazovanja, ampak želela sem, da veš.«
»Hecaš se,« ni prepričan, ali mu je všeč, kar sliši: »slišal sem, da je pri njih precej težko dobiti priložnost!«
»Ne Liam, ne hecam se. Končno sledim tudi svojim sanjam. In ja, je težko, ni pa nemogoče.«
Liam nekaj trenutkov molči: »Vesel sem zate, privoščim ti!« neprepričljivo doda. »Hvala, tudi sama si privoščim,« se zahihita.
»Presenetila si me, veš. Ne spomnim se, da bi se kdaj pogovarjala o tem, da si želiš delati kot kolumnistka.«
»Po tiho sem si vedno želela, le poguma nisem nikoli zbrala in prioritete sem imela drugačne, dokler sva bila še skupaj.«
»Je še kaj takega, kar bi moral vedeti?!« jo Liam preseneti z vprašanjem.
V misli se ji spet prikrade potovanje v Miami, Jack: »Ne da bi jaz vedela,« hiti odgovarjati. »Kaj pa Miami?«
Mia pogoltne slino in previdno vpraša: »Miami?«
»Baje si kupila dve karti za Miami, za naju? Oprosti mi, slišal sem, da si šla sama. Vsakič, ko pomislim na to, me stisne pri srcu, kako grozno ti je moralo biti sami.« Mia začuti samovšečno Liamovo plat. Zdi se ji, da ji ves čas polaga besede v usta.
Kje piše, da ji je bilo grozno; zmaje z glavo: »Ja, res mi je bilo grozno, še predstavljati si ne moreš,« ni videla smisla, da bi mu razlagala. Ni imela ne volje, ne želje. V tem trenutku ji je bilo kristalno jasno, da mora Liama izbrisati iz svojega življenja, takoj, ko bo našla primeren trenutek za to. Liam ji je začel predstavljati breme in ne zatočišča, ki ga je tako zelo potrebovala.

Mia je imela vedno manj časa za Liama. Z bednimi izgovori je odpovedovala zmenke. Le redko je še prespal pri njej.
In še vedno si ni želela nikakršne intime z njim. Stare službe ni pogrešala, za treninge si je še vedno vzela čas in v športu je začela uživati na drugačen način; brez pritiska in občutka, da mora. Z največjim užitkom je sleherni dan preživela na uredništvu.
Zadovoljna, da je bila prav njena kolumna objavljena v novi številki »Glamour«, ji je dala še dodaten zagon.
V tem času sta z Joanno začeli graditi pristen odnos. Kot mentorica se je zelo izkazala, saj je punce ves čas usmerjala, dajala napotke pri pisanju, oblikovanju, urednikovanju. Bila je popolnoma nepristranska in korektna do vseh štirh, ki so se še potegovale za delo kolumnistke. Mia se je čutila prerojeno; samozavestno bolj kot običajno; nove ambicije so ji dale krila; rodili so se večji cilji, o katerih je včasih le sanjala, všeč ji je bila nova Mia.

‘’Kako se počutiš?’’
‘’Iskreno. Precej nervozna sem.’’ dahne Mia.
Joanna retorično vpraša ‘’Le čemu?’’ potem pa se ji nasmehne in skomigne z rameni.

Po dveh polnih mesecih Joanna pokliče Mio k sebi v pisarno »Živjo. Usedi se prosim.« Mia se usede nasproti potencialne bodoče šefice, v srcu čuti napetost; veliki dan je prišel in v naslednjih trenutkih bo vse jasno … »Kako se počutiš?«
»Iskreno. Precej nervozna sem.« dahne Mia. Joanna retorično vpraša »Le čemu?« potem pa se ji nasmehne in skomigne z rameni.
Mia globoko vdihne: »Povej,« se nervozno ugrizne v ustnico. »Čestitam!« Joanna suvereno izusti.
Mia ne more verjeti svojim ušesom, trudi se zadržati veselje: »Resno?! Uau. Hvala. O moj bog. Ne morem verjeti! Ok, saj bom nehala.« nekoliko se umiri in posluša … »Od ostalih punc sem se že poslovila. S teboj pa želimo nadaljevati našo pot.«
ponudi ji roko v znak sklenjene odločitve. Mia stisne dlan in zadovoljno pristavi:
»Hvala za ponujeno priložnost, ne bom razočarala, obljubim. Vse bom dala od sebe.«
»Vem,« pod nos ji pomoli pogodbo: »tule podpišeš in si naša.«
»Z največjim veseljem!« na hitro preleti napisano, podpiše. »Tole morava proslaviti … Sodelavka!« se Joanna zahihita.
»Z največjim veseljem, gospa šef!« izusti Mia s širokim nasmeškom na obrazu. Skupaj se odpravita v lokal nadstropje višje.
Ta ponuja čudovit razgled na celo mesto. Elegantno opremljen interier in romantično obarvan eksterier.
Usedeta se za mizo, naročita, nazdravita s polnima kozarcema šampanjca. »Tole je šele začetek. Pijeva na uspešno karierno pot. Čin, čin.« reče Joanna. »Se že veselim!« trčita s kozarci. »Naslednji teden te bom predstavila naši direktorici Blake Ellison.«
»Mi lahko kaj več poveš o njej?« je radovedna Mia.
»Kje naj začnem?« skrne požirek šampanjca, potem pa nadaljuje: »Za večino lepa ženska.«
»Kako to misliš, za večino?«
»Zelo je všečna na prvi pogled. In če je ne poznaš, te bo žejnega čez vodo peljala. Jaz delam z njo zadnjih pet let. Ona je bila … čakaj, sedaj je petintrideset, se pravi, ko je začela, jih je imela trideset. Že po prvem mesecu mi je bilo jasno, da bom morala biti zelo previdna v njeni družbi, kljub temu, da sem deset let starejša od nje.«
»Nisem prepričana, da razumem.«
»Dolga zgodba. Ampak, če povzamem: njena mama in mama lastnika sta zelo dobri prijateljici in tako je Blake dobila mesto direktorice, kljub temu, da je bila prejšnja vrhunska; vedela je kaj počne za razliko od te,« se nakremži: »če izvzamem, da je slab šef; ne morem mimo tega, da je slab človek. Na eni izmed službenih zabav sem jo zalotila, kako se poljublja z mojim takratnim možem. In vsega je bil kriv alkohol,« zmaje z glavo, češ ni vredno zgubljati besed: »dejstvo je, da ves čas tekmuje z mano.
Želi pokazati, da je boljša, lepša, pametnejša. Ne razumem ravno zakaj, ker ji nikoli nisem dala razloga za tekmo …
No pa saj boš videla in si boš sama ustvarila svoje mnenje. Ne bi rada, da si na podlagi mojih izkušenj ustvariš napačno predstavo. Polagam ti le na srce, da bodi previdna, kaj in koliko govoriš v njeni bližini. Obdrži distanco in ne bo ti hudega.«
»Si kdaj razmišljala o menjavi službe? S tvojimi izkušnjami in znanjem sem prepričana, da to ne bi bilo težko.« vpraša Mia.
»Seveda sem. Takoj po tem, ko sva se s takratnim možem ločila. Ampak, ko sem želela oditi, me je Blake rotila, naj ostanem. Takrat sva sklenili interni dogovor. Imam precej avtoritete. Ne vtika se v moje odločitve, zaveda se, da je brez mene »mrzla«.
In iskreno povedano, uživam v tem, kar počnem. Dokler mi da mir, se ne pritožujem.«
»Se pravi si, če sva iskreni, ti večja šefica od nje?!«
»To veva jaz in ona. In nihče drug. Vse zasluge mojega dela so njene. To je bil pogoj, če sem želela ostati na poziciji s tolikšnim vplivom. Izpogajala sem se za zelooo dobro plačo, ostalo pa sem odmislila.«
»Kaj pa je potem v resnici njena funkcija?« je radovedna Mia.
Joanna z vso resnostjo v glasu: »Mia, to kar se pogovarjava, so zelo kočljive zadeve, zato te prosim za diskretnost.
Zaupam ti, čeprav te poznam le kratek čas in upam, da ne bom obžalovala.«
Mia prikima in da jasno vedeti, da tudi ona njej zaupa in nima nikakršnega namena krhati njunega odnosa.
»Blake je figura v tem podjetju. Funkcija direktorice za tako ugledno revijo je zanjo statusni simbol in ne služba, v katero bi hodila z veseljem. Mogoče bi bila lahko dobra urednica, če bi jo to zanimalo in bi si tega želela.
Tako pa preleti le vsebino, ki pritegne njeno pozornost. In tvoje kolumne so med njimi.
Pravzaprav je bila navdušena in se je celo strinjala, da postaneš moja pomočnica.«
»Tvoja pomočnica!?«
»Že dalj časa ugotavljam, da sama ne zmorem vsega. Po cele dneve visim v službi in včasih mi to ni bilo v breme, sedaj pa postaja. Tako da bi z veseljem imela nekoga, na kogar se lahko zanesem. S komer lahko delim misli, ideje.«
»In misliš, da bi to bila lahko jaz?«
»Mislim, da imaš potencial in rada bi ti dala možnost, da se dokažeš.« je iskrena Joanna.
»Uau. Osupla sem. Sploh ne dojemam, kaj se mi dogaja.«
»Vedi, da se boš v zelo kratkem času morala veliko naučiti. Kmalu bom namreč odpotovala za tri mesece na službeno pot. 
In bilo bi super, če bi v tem času lahko računala na tvojo popolno podporo.«
»Absolutno. Računaj na to, vse bom dala od sebe. Obljubim.« je prepričljiva Mia.
»Joanna; lahko rečeš, da je to tvoja sanjska služba?«
»Seveda je. Tu sem že inventar in si življenja ne predstavljam brez tovrstnega ustvarjanja. Po drugi strani pa …«
»Po drugi strani pa?« vpraša Mia.
»Želim si imeti verigo kozmetičnih salonov, tudi to so moje sanje.
Fant me že nekaj časa prepričuje, naj že pustim urednikovanje in ustvarim nekaj svojega. Kjer bom sama sebi šef.
Delava na ideji, tudi vlagatelje imava, ampak čakam pravi trenutek.«
»Kaj pa Blake? Misliš, da bi razumela?«
»Seveda ne. Ampak, ko se bom odločila, to zame ne bo predstavljalo ovire.« reče Joanna. »Je Blake samska?«
»Ah kje pa,« se nasmehne Joanna: »nikoli ni sama,« potem pa zmaje z glavo in nadaljuje: »trenutno se dobiva z lastnikom.
Če mene vprašaš, nič resnega, ampak po njeno sta že skoraj poročena …«
»Lastnikom »Glamour-ja«?«
»Jap,« se nakremži.
Mia jo vprašujoče pogleda in čaka nadaljevanje …
»Wes je ok in načeloma se dobro razumeva. Nisva pa najboljša prijatelja, če razumeš kaj hočem povedati,«
Mia zgolj prikima in posluša dalje: »na zadnji službeni zabavi je bil sicer res pijan do onemoglosti, ampak to ni izgovor, da se spečaš s takšno žensko kot je Blake. Sploh pa mi ni jasno, da je še kar z njo,« ogorčeno zmaje z glavo. 

‘’Poskušala sem zbežati! Zbežati pred njim, pred čustvi, ki mi jih je zbudil. Vsakič znova mi je spodletelo.’’ 

»Mogoče se imata pa res rada?« Mia naivno pripomni.
»Ah daj no. Lepo te prosim. Skakala je okoli njega vse do trenutka, dokler ni končno podlegel; moški pač.
In če česa med njima ni – ni ljubezni. V to sem prepričana.«
»Kako si lahko tako prepričana?«
»Ker ima očitno »rad« več žensk naenkrat.«
»Hočeš reči?« Mia zaprepadeno izusti.
»Točno to hočem reči,« Joanna Mio pogleda izpod čela, ko nadaljuje: »saj ti pravim. Moški pač. Če lahko – zakaj pa ne?!«
»Ta filozofija mi ni najbolj pri srcu, ampak vsak po svoje.« nagneta kozarca in spijeta preostanek pijače.
»Kaj lahko torej pričakujem od prihodnjega tedna?«
»V torek se dobimo na rednem sestanku v sejni sobi. Prepričana sem, da te bo Blake izprašala vse vezano na zadnja dva avdicijska meseca. Med drugim jo bo zanimalo tudi tvoje zasebno življenje. Vem, da z Liamom nista v najboljših odnosih, ampak če ji boš rekla, da je tvoj fant, se ji boš takoj prikupila. Samske punce ji niso pretirano pri srcu.«
»Zaradi Wesa?« Jo Mia vprašujoče pogleda.
»Jap. Tako ti bo Liam super krinka.«
»Ah, Liam ja,« Mia zavije z očmi, potem pa vpraša: »In kje si ti ves ta čas?«
»Poleg. Nič ne skrbi,« se ji Joanna igrivo nasmehne. »Ko sem te prvič spoznala, si se zdela tako stroga in neizprosna.«
»To je moj alter ego, ki se občasno aktivira,« se Joanna zakrohota: »naj te opozorim še na to, da Blake ne mara kompromisov. Hitro boš dojela, kdaj je bolje stopiti korak nazaj in globoko vdihniti,« Joanna opazi Mijin zaskrbljen obraz in nadaljuje:
»drugače je pa super pri nas.«
»Sem že radovedna in neučakana, kako se bom sama znašla.«
»Super ti bo šlo, boš videla,« Joanna za trenutek pomolči, potem pa vpraša: »kako boš rešila »zadevo« z Liamom?«
Mia zmaje z glavo: »Osem mesecev je minilo, odkar se trudiva postaviti najin razpadli odnos na noge. Seksala sploh še nisva.
Ne kaže najbolje, vsaj kar se mene tiče, ne.«
»Vem, da sem ti minuto nazaj svetovala, da uporabiš Liama za krinko. Ampak, če je med vama tako slabo, ni vredno …
Ne razumem, zakaj se trpinčiš, zakaj vztrajaš?«
»Nevem, Joanna,« Mia skomigne z rameni, ko razmišljujoče doda: »Spiva skupaj, jeva skupaj, hodiva na izlete, sprehode.
Ampak sem še vedno jezna. Sprašujem se, ali bom kdaj nehala bit jezna, in če, kdaj?!«
»Ljudje v zvezah preživijo marsikaj. Nekateri lahko oprostijo, pozabijo in grejo dalje. Spet drugi potrebujejo več časa.
Sama boš morala pogledati vase in se vprašati, ali ima smisel. Zavajati sebe, zavajati njega.«
Mia zavije z očmi: »V teoriji mi je vse jasno; ampak čustveno ne morem preboleti. So boljši in potem pridejo tisti zelo slabi dnevi. Kot bi se vrtela v krogu … Izčrpava me, tako zelo me izčrpava.«
Joanna položi svojo dlan na njeno: »Bolje se je posloviti od preteklosti in začeti znova, kot pa ves čas upati na nemogoče.«
»Prav imaš … Uspelo bi nama le, če bi mi lahko izbrisali spomin … Nemogoče je, da bi pozabila, kako zelo me je prizadel … Nemogoče!« Mia globoko vdihne: »Bova šli počasi, utrujena sem.« Joanna pokima z glavo, spije do konca: »Pojdiva.«

Liam je bil za vikend službeno odsoten, tako je imela čas biti sama s seboj. Razmišljati o vsem, kar se ji dogaja v službi, razmišljati o njima. V tem času je Liam postal še bolj pozoren, ljubeč, ničesar mu nimogla očitati. Ves prosti čas ji je namenil. Vso energijo je usmeril vanjo. Še službo je zamenjal. Počutila se je krivo, saj mu je ves ta čas prikrivala svojo romanco iz Miamia.
Večkrat mu je hotela povedati, kaj se je zgodilo, ampak si je vsakič premislila, saj ni videla smisla v tem, tudi pravega trenutka kar ni in ni našla.  Jacka tako ali tako ne bo nikoli več videla, zakaj bi Liama prizadela z dejstvom, da se je vmes zaljubila v drugega, in da nanj misli tudi, ko je z njim? Prvič je razumela rek: »Kar neveš, ne boli.« Ampak je bil rek v popolnem neskladju z njenimi vrednotami. Kljub temu, da jo je Liam razočaral, ga ni hotela prizadeti in vedela je, da bi ga, če bi izvedel.
Globoko je vdihnila in se potolažila z mislijo: »Nisem ga prevarala, samska sem bila, kaj za vraga se sploh obremenjujem?!«
Usede se za prenosni računalnik in začne tipkati:

ON
Je greh, če se zaljubiš?! Nenamerno, nenačrtovano.
Prvi stik je bil tako nedolžen, na letalu, odstopil mi je sedež ob oknu.
Ves čas sva se čisto naključno srečevala,
kot da naju je neka višja sila ob istem času poslala na isti kraj.
Želela sem se mu upreti, neuspešno!
Prvi poljub me je popeljal v onostranstvo.
Počasi sem umirala od užitka.
Še sedaj čutim njegov pogled na sebi, dotike njegovih rok, ustnice,
ki so me s strastjo in mešanico nežnosti grizle, ko so le imele možnost.
Poskušala sem zbežati!
Zbežati pred njim, pred čustvi, ki mi jih je zbudil.
Vsakič znova mi je spodletelo.
Nikoli v življenju nisem čutila kaj takega, do nikogar.
Boli dejstvo, da tega nikoli ne bo vedel, ker sem se ustrašila, ker sem izbrala lažjo pot.
Zbežala sem. Pred njim. Pred seboj.
Bega me vprašanje: ali misli name?


Vsakič, ko je pisala, se je počutla lažjo. Kot da je breme s srca prenesla na papir.

 

Mia D.


… se nadaljuje 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.