Trik usode 3.del (Profesor)
Tretji del iz zgodbe “Trik usode”.
Nehote se je vedno bolj oddaljevala od Tadeja. Z Aljažem sta si pošiljala poredna sporočila, ob katerih je dobila metuljčke v trebuhu. Sproti jih je brisala, da ne bi, čisto mimogrede, na kakšnega naletel Tadej. Počutila se je tako umazano, nesramno in hinavsko, a hkrati tako blaženo in srečno. Ko je bila v njegovem objemu, je vse dobilo svoj smisel, vse je bilo na svojem mestu.
V zaposlenih dnevih je našla nekaj časa, da se je z njim dobila. To so bili samo njuni ukradeni trenutki, ki so njenemu življenju dajali tisto nekaj, za kar sploh ni vedela, da tako zelo pogreša.
Spet je prišel eden tistih dni, ko je morala Nejca pustiti pri njihovi starejši sosedi, kamor ga bo kasneje prišel iskat Tadej.
S sosedo sta se dogovorili, da oba z Nejcem prideta malo prej, da bodo skupaj imeli še kosilo.
Katja ji je bila hvaležna, da se vsaj ta en dan ni rabila obremenjevati s kuhanjem.
Sedli so za mizo in gospa je postregla juho, pečen krompir z zelenjavo, piščančje zrezke in zeleno solato.
Katja je hranila malo sebe in malo Nejca, gospa pa je govorila o svoji mladosti in o tem, kako pogreša svoje nečake in njihove otroke, saj jo pridejo bolj poredko obiskat. “Ne, ne, nimam otrok,” je odgovorila, ko jo je Katja povprašala po tem.
“Sem pa vedno veliko časa preživljala z otroci mojih bratov in sester. Seveda so zdaj že vsi odrasli, ampak imam srečo, da mi tu in tam vaš Nejc krajša dneve,” se je nasmehnila. Ko so pojedli, se je Katja zahvalila in odšla na delo.
Utrujeno je prilezla iz trgovine. Ura je bila že skoraj polnoč. Res ni marala teh inventur. Še dobro, da je jutri doma.
Pred vhodom si je prižgala zaslužen cigaret in se počasi odpravila do avta. Osvetljava parkirišča pred trgovino je bila bolj slaba, a vendar je videla visoko postavo, ki je čakala zraven njenega avta. Nasmehnila se je. Skupaj sta sedla v avto. Brez besed se je nagnil k njej in jo poljubil na lice. Z roko ji je segel za uho in prste prepletel v njene lase. Začel jo je poljubljati po vratu, ona pa je zaprla oči in zavzdihnila. “Aljaž … Res … Bi se morala … Pogovoriti …” je tiho rekla med vzdihovanjem, ko jo je poljubljal po vratu.
Odmaknil se je. “Potem pa govori,” se ji je nasmehnil. Pogledala je v njegove temne oči, ta njegov nasmešek je bil zanjo pravi strup. Nagnila se je proti njemu in ga strastno poljubila na ustnice. S prsti ji je nežno spolzel čez prsi, da je zatrepetala. Z roko ga je prijela za tilnik, drugo roko pa mu je položila na stegno in jo počasi premikala navzgor. Še predno je dosegla njegovo izboklino, jo je prijel za roko, se odmaknil od nje in rekel: “Pelji do mene. Nekaj ti moram pokazati.” Ko sta prispela do njegovega stanovanja, se več ni mogla zadržati. Ob njem so ji popustile vse zavore, ob njem je bila poosebljenje pohote in poželenja. Pritisnila ga je ob zid, ga poljubila in mu začela odpirati pas. On ji je odprl gumbe na srajci in ji jo potegnil čez rame. Obrnil jo je in naslonil na zid.
Še vedno sta se poljubljala, njegove roke so se naslonile na zid ob njenem obrazu. Pokrčil jih je in jo začel poljubljati po vratu. Segel ji je za hrbet in ji odprl modrček. Prijel jo je za nabrekle prsi in jo še dalje strastno poljubljal. Roke mu je prepletla za vratom, on pa jo je prijel za zadnjico in jo dvignil, da je ob svojem mednožju začutila njegov napet penis. Odnesel jo je v spalnico in jo vrgel na posteljo. Na hitro si je slekel hlače in z nje potegnil še njene ter se vrgel nanjo. Močno je porinil, da je zakričala od užitka. Dvignil se je na kolena, jo močno prijel za boke, dvignil in ji pod zadnjico namestil blazino. Njene noge so bile naslonjene na njegove rame in so počasi polzele dol, ko jo je v neusmiljenem ritmu nabijal. Noge so ji padle na posteljo, on pa jih je zgrabil in še bolj razširil, da je imel še boljši razgled na njeno mokro mednožje. S prsti je poiskala svoj ščegetavček in ga začela masirati, on pa je potiskal dalje in s slo v očeh opazoval njene prste. Zvijala se je pod njim, ko jo je preplavil val užitka. On je na svojem nabreklem penisu začutil krčenje njenih mišic in še enkrat močno porinil ter se izlil vanjo.
Že nekaj časa sta objeta ležala, ko se je spomnila, da je rekel, da ji mora nekaj pokazati. Obrnila se je proti njemu, da bi ga vprašala, a je Aljaž že spal. Pogledala je na uro. Fak! Ura je že skoraj tri zjutraj. Domov mora. Vstala je s postelje, se oblekla in se odpravila do vhodnih vrat. Na poti do tja je bila ena soba, ki je bila vedno odprta in je Aljaž v njej imel manjšo pisarno, ki jo je bolj redko uporabljal. Tokrat pa so bila vrata zaprta. Katja jih je nagonsko odprla. Prižgala je luč in zagledala otroško pisalno mizo ob kateri je bil stol, na mizi pa je ležala tista pobarvanka Frozen, ki jo je kupil pred nekaj tedni. Na drugi strani sobe je bila otroška postelja, ob njej pa en par otroških čevljev in en par copat. Nad posteljo so bile police, ki so bile naložene z otroškimi knjigami. Katja je obnemelo gledala to otroško sobo. “Ah, si jo našla,” je zaslišala Aljažev glas izza svojega hrbta.
“To …” je začel govoriti, a ga je Katja prekinila.
“Torej imaš otroka? Družino? Ženo? Kje pa sta? A si ločen? Kako sem neumna. Morala bi vedeti. Si mi sploh nameraval povedati?” prijela je za kljuko vhodnih vrat in želela oditi ven, vendar jo je Aljaž prijel za drugo roko in jo ustavil.
“Počakaj,” je rekel umirjeno.
“Ne, Aljaž. Odhajam. Tokrat za vedno. Pozabi name.”
“Katja…” je rekel tiho, ko se je iztrgala iz njegove prijema in odvihrala skozi vhodna vrata.
‘’Aljaž se je zavedel, da najbrž ve tudi vse druge umazane podrobnosti, vendar se je odločil, da se v to debato ne bo spuščal.”
Tiho je prilezla domov in na srečo ni zbudila Tadeja. Na hitro se je oprhala in zlezla v posteljo.
Premetavala se je in razmišljala, kaj vse ji še Aljaž prikriva. Zjutraj jo je zbudil moker poljubček. Predramila se je in ob sebi zagledala Nejca. “Dobro jutro, mami,” se ji je nasmehnil. Bila je vesela, da so se vsi tisti obiski pri logopedu obrestovali in Nejc več ni imel težav s črko ‘r’. Objel jo je in tako sta se še nekaj minut skupaj crkljala v postelji. Nato je vstala in mu pripravila zajtrk.
Ko sta se najedla, mu je pomagala obuti čevlje, obula še sebe in odpravila sta se na otroško igrišče.
Ko sta se približevala gugalnicam, je videla, da je Anej že tam, tokrat spet s svojo nečakinjo. Katja je posedla Nejca v sosednjo gugalnico, ga zagugala in pozdravila Aneja. Ko sta se malčka naveličala gugalnice, so šli do peskovnika, kjer sta delala potičke, Katja pa je Aneju povedala, kaj je videla v Aljaževem stanovanju. “In kaj je rekel?” jo je vprašal. “Nič. Nič mi ni pojasnil.”
“Ker ni želel ali ker mu nisi dovolila?” je Anej dvignil eno obrv. Ker Katja ni odgovorila, je nadaljeval: “Prava si, veš. Takoj popizdiš. Za brezveze.” Anej je bil nekakšen angelček na njeni rami. Glas razuma. Bila je srečna, da ga ima. Po dolgem klepetu se je z Nejcem odpravila domov in se odločila, da mora dati Aljažu še eno priložnost. Priložnost, da ji vse pojasni.
Med malico je za trgovino pila kavo in kadila, ko je dobila sporočilo od Tadeja.
“Moral sem na šiht, šef me je klical, neke frke majo. Ne vem, kdaj bom nazaj, Nejca sem pustil pri sosedi”
Odpisala mu je “ok” in pospravila telefon. Čas je bil, da se vrne za blagajno.
Ko je po treh urah končno zaključila delo, se je odpravila domov. Stopila je do sosedinih vrat in potrkala.
“Bom jaz,” je zaslišala glas z druge strani vrat. Ključ se je obrnil in vrata so se odprla. Pred njo je stal Aljaž.
“Kaj pa ti delaš tukaj?” je rekla Katja potiho. Še preden je uspel odgovoriti, je Nejc pritekel do nje in se ji vrgel v objem.
“Vstopi,” je rekel Aljaž in se umaknil od vhoda. “Ooo, Katja,” je rekla soseda, ko je Katja vstopila v dnevno sobo.
“Vidim, da si spoznala mojega nečaka Aljaža,” je rekla. “Ja,” je šokirano odgovorila Katja in se ozrla proti Aljažu, ki je s prekrižanimi rokami stal med vrati dnevne sobe in se z ramo naslanjal na vratni okvir.
Soseda je nadaljevala: “Aljaž je zelo uspešen profesor, veš. Danes me je res presenetil, ko me je poklical, če sem doma, saj ga zdaj res dolgo ni bilo na spregled. Verjetno je imel veliko dela z njegovimi … Profesorskimi stvarmi.”
“Ah, tetka, nehaj. Saj veš, da sem prišel vedno, ko sem lahko,” se je zasmejal Aljaž.
Katja je nemo stala sredi dnevne sobe z Nejcem v rokah, stara soseda pa je nadaljevala: “Me je poklical, veš Katja. Pa sem mu rekla, da čuvam malega Nejca, a je začuda vseeno prišel, čeprav ni nikoli bil najbolj navdušen nad otroci, kajne Aljaž?”
Katji je padel mrak čez oči. Aljaž ne mara otrok. Katja se je na hitro spravila k sebi in izkoristila nevednost stare sosede:
“A tako? Ne mara otrok?” Pogledala je proti Aljažu, ki jo je jezno gledal.
“Ne, vedno je pravil, da jih ne želi, ampak, kdo sem jaz, da mu sodim? Ampak z malim Nejcem sta se pa kar dobro ujela.
Komaj zdaj, ko sem ju videla skupaj, sem ugotovila, na koga me je Nejc vedno tako spominjal. Izrezan Aljaž je, ko je bil še majhen.”
“A res?” se je Katja obrnila k Nejcu, “Si se igral s stricom?” Nejc je prikimal.
“Ja, Aljaž je z mano zlagal kocke. Garažo sva naredila,” je navdušeno hitel razlagat. Katji je postalo toplo pri srcu.
Zahvalila se je sosedi in se odločila, da gre z Nejcem na igrišče.
“Veš kaj, tetka, tudi jaz se bom počasi odpravil,” je rekel Aljaž in jo poljubil na lice.
“Pa pridi še kaj,” mu je odgovorila soseda.
Skupaj so stopili skozi vrata in Katja se je odpravila proti izhodu bloka. Aljaž je hodil za njo.
“Nisem vedel, da živiš tukaj.” Katja je molčala. “Mami, a greva na igrišče?” je vprašal Nejc. “Ja,” mu je odgovorila.
Pogledal je Aljaža. “Lahko pride Aljaž z nama?” jo je vprašal, ko so prišli pred blok.
Katja se je ozrla proti Aljažu in odgovorila: “Seveda. Če želi.” Aljaž se je nasmehnil in prikimal.
Ko so prišli na igrišče, je tam spet videla Aneja z njegovo nečakinjo. Približali so se in Anej je Katji neočitno naklonil pogled v smislu “kaj pri vragu se dogaja?”, Katja pa ga je samo prijazno pozdravila in ga vprašala, če prideta z nečakinjo zraven do peskovnika. “Prazaprav sva se ravno odpravljala domov,” je rekel Anej.
Njegova nečakinja ga je pocukala za roko in užaljeno rekla: “Ne pa se nisva.”
“Ja, sva se, Anja. Greva!” Prijel jo je za roko in jo potegnil za sabo.
“Ampak stric Aneeej…” se je slišalo za njima, ko se je Anej nagnil k njej in ji nekaj zašepetal na uho. Anja je z nasmeškom prikimala, Anej pa se je ozrl in z nerodnim nasmeškom pomahal v slovo. Katja je predvidevala, da ji je obljubil, da jo pelje na sladoled ali kaj podobnega. Zahihitala se je. “Ni bil to tisti tvoj sošolec?” je rekel Aljaž.
“Ja, Anej,” je odgovorila Katja, ko sta sedla na klop zraven peskovnika.
“Lepo, da sta obdržala stike,” je resno rekel Aljaž. Katji se je zdelo, da je na njegovem obrazu opazila ljubosumje.
“Zelo sta si blizu, kajne?” je vprašal Aljaž.
“Kar precej,” je odgovorila Katja.
“Kako to misliš?”
“Moj najboljši prijatelj je.”
“A tako…”
“Ne reci mi, da si ljubosumen,” se je zasmejala. Kakor da je preslišal njen kometar, jo je vprašal: “Pa on ve? Saj veš…”
Znižal je ton glasu, da ga je še Katja komaj slišala. “Ve za naju?”
“Ve,” je odgovorila.
“Aha,” je zamišljeno odvrnil.
Bilo je čutiti napetost v zraku, kakor da jo želi še nekaj vprašati, vendar je ostal tiho.
“Ve za naju, ja,” je Katja prekinila tišino, “vedel je že pred petimi leti. Prav tako ve za Nejca. Edini, ki ve za Nejca.”
Aljaž se je zavedel, da najbrž ve tudi vse druge umazane podrobnosti, vendar se je odločil, da se v to debato ne bo spuščal.
“Se lahko pogovoriva?” je rekla Katja in se ozrla okoli sebe. Bila sta na otroškem igrišču z njunim sinom in tukaj res ni bilo nobene možnosti, da se ta njun pogovor spremeni v karkoli drugega, kakor vsakič do sedaj. Zavedla se je, da najbrž zgledajo kakor družina. Vraga, saj so družina. Vraga, saj so družina. “Ja, na to sem upal,” je rekel Aljaž, “že od zadnjič, ko si tako odvihrala. Nisem ti želel pisati, ker sem mislil, da rabiš svoj čas.”
‘’Vem, da me varaš, Katja. Ne vem sicer s kom, ampak iskreno me niti ne zanima.”
“Pojasni mi tisto otroško sobo,” je bila Katja neposredna.
“Veš, ko sem ti rekel, da ti želim nekaj pokazati … No, to je bilo to,” je nekam zaskrbljeno rekel.
“Torej nimaš otrok? Družine? Žene?”
“Ne. No, razen Nejca seveda.”
“Zakaj imaš pa v stanovanju otroško sobo?”
“Pripravil sem jo zanj,” je pomignil proti Nejcu.
“Na mizi sem videla tisto pobarvanko Frozen, ki si jo kupil pred tedni pri meni na blagajni … Takrat še nisi vedel za Nejca …”
je rekla in upala, da bo odgovoril, brez da bi dejansko morala postaviti vprašanje. “Pri tebi?” je rekel presenečeno. Katja je prikimala. “Sploh se nisem zavzel. Kupil sem jo za sestričnino hčerko, tisti dan se mi je ravno mudilo na rojstni dan k njej. Verjameš ali ne, tamala mi jo je zalučala v glavo, češ, da to že ima. Odnesel sem jo domov. Ko si mi pa povedala za Nejca, sem se pa odločil, da mu jo nastavim v njegovo sobo. Res je bolj za punčke, pa vendar …” je skomignil.
“Zakaj?” je rekla Katja po nekaj sekundah, ko je prišla iz šoka, saj je komaj z zamikom dojela, kaj je sploh rekel glede otroške sobe.
“Ja, no. Nisem hotel, da bi šla v nič.”
“Ne mislim pobarvanke, Aljaž …” se je Katja prijela za glavo.
“Aja …” se je Aljaž nerodno nasmehnil in nadaljeval.
“No, upal sem, da bi morda lahko kdaj vidva prišla tja … Razumem, da ne moreš.
Ne vem, kaj sem razmišljal,” je rekel in se potrto zastrmel v tla.
Že na igrišču, kmalu po njegovem odhodu, je Katja dobilo sporočilo od Aneja, da naj ga nujno pokliče, ko bo imela čas.
Ker se je Aljaž moral odpraviti, še preden je izvedela karkoli drugega, razen, zakaj ima doma otroško sobo, se je odločila, da Aneja kar takoj pokliče. “Si še tam?” ji je rekel, ko se je oglasil. “Ja, sem še,” je smeje odgovorila.
“Vodnik je še tam?” jo je vprašal. Smešno ji je bilo, da Aljaža še vedno kliče po priimku. Res je bil njun profesor na faksu, pa vendar. “Ne, ni ga več,” se je zasmejala. “Ne premikaj se, čez deset minut sem tam,” je rekel in prekinil.
Res sta se z Anjo čez slabih deset minut prikazala nazaj na igrišču. Anja je bila vsa popackana od sladoleda, zato je Katja v smehu iz torbice potegnila vlažilne robčke in jih pomolila Aneju. Ta je najprej čudno pogledal, ko pa je Katja pomignila proti Anji, je razumel njen namig, vzel paket in Anjo obrisal okoli ust. Ko je Anja sedla zraven Nejca v peskovnik, je Anej v pričakovanju zrl v Katjo, ki se mu je smejala. “Nooo…?” je začel. “Kaj bi rad od mene?” se mu je smejala Katja.
“Ne bodi takšna. Vse mi povej. Kaj za vraga je bilo tole? Ste zdaj srečna družinica ali kako?”
“Ah, daleč od tega,” je rekla Katja in mu pojasnila, kako so se sploh znašli skupaj na otroškem igrišču.
“Sta se vsaj pogovorila?” jo je vprašal. “Ne kaj dosti … Moral je iti, neka službena zadeva. Sem ga vprašala glede tiste otroške sobe,” je rekla Katja in utihnila. Tako rada je jezila Aneja in ga puščala v pričakovanju. “Jaa… In? Kaj je rekel?” je nestrpno vprašal Anej.
“Postavil jo je zanj,” je končno odgovorila in pomignila proti Nejcu.
“Kaaaj? O. Moj. Bog. Kaj zdaj to pomeni? Potem se selita k njemu ali kako? Kaj pa Tadej? Si mu že povedala?” se je vsulo iz njega.
“Umiri se, stari. Ne, ne seliva se k njemu. Kaj zdaj to pomeni? Hm… Dobro vprašanje. Pojma nimam.
In ne, Tadej ničesar ne ve in zaenkrat bi rada, da tako tudi ostane,” ga je resno pogledala.
“Fak, Katja, this is huge!” je navdušeno nadaljeval Anej, ampak Katja ni bila tako navdušena. Pravzaprav se je počutila izgubljeno, kot še nikoli. Z Anejem sta še nekaj časa klepetala, a Aljaževe besede ji niso dale miru. “Morda bi lahko kdaj prišla tja …”
Kaj točno je s tem mislil? Saj ne more kar vzeti Nejca in reči Tadeju, da danes pa gresta na sleepover k Nejčevemu očetu.
Morda bi lahko to izvedla, ko je Tadej v nočni? Ne! Po poti do doma se je odločila, da mora temu narediti konec.
Hoče ali noče, zlomiti mu bo morala srce.
“Nekaj ti moram povedati,” je zaskrbljeno rekla.
“Vem,” ji je odgovoril.
“Kako to misliš?”
“Vem, da me varaš, Katja. Ne vem sicer s kom, ampak iskreno me niti ne zanima.”
Katja je stala kot vkopana. Ni vedela, kaj naj reče, kaj naj naredi.
Tadej pa je nadaljeval: “Zavoljo Nejca sem ti pripravljen odpustiti pod enim pogojem. Da zadevo končaš. Takoj.
In da se več ne ponovi.” Katja je vedela, da mu tega ne more obljubiti.
“Žal mi je, Tadej. Ne zaslužim si te,” je rekla.
Njegov izraz ji je povedal, da ni razumel, kaj mu je ravnokar rekla. Nasmejal se je, vstal s stola in jo želel objeti.
“Ne,” je rekla in se odmaknila. Tadej jo je začudeno pogledal. “Kot sem rekla. Tadej, žal mi je in ne zaslužim si te, ampak…”
Stavka ni rabila dokončati. Tadej se je odmaknil in žalostno prikimal. “Spakirala in odšla bom do konca tega tedna,” je rekla Katja.
“Ne sekiraj se. Ostani, kakor dolgo hočeš,” ji je rekel nazaj. Spoštovala je, da Tadej iz njunega razhoda ni delal velike scene.
Dejstvo je bilo, da ta veza nobenemu od njiju ni pomenila kaj dosti, bila sta naveličana eden drugega, čeprav je Katja mislila, da je ta odsotnost čustev le z njene strani. “Če boš potrebovala varstvo za Nejca, kar reci,” je dodal.
“Hvala ti,” je prikimala. Vedela je, da je Tadej veliko bolj navezan na Nejca kakor nanjo in da bosta najverjetneje brez težav lahko ostala prijatelja.
Špela
… se nadaljuje
Dodaj odgovor