Toskanski spev – 12.del

Tik pred diplomo pa se je zanj, vsaj zastran Grete, vse spremenilo. Prej se, razen v otroštvu, nista nikoli ravno veliko družila, ker pa sta bili njuni materi že od nekdaj prijateljici, sta se vseeno dobro poznala. Janez se je spominjal, da je Kristina – Gretina mama – v njegovem otroštvu pogosto prihajala k Rupnikovim na kavo, velikokrat jo je spremljala tudi hči. Otroka sta se včasih igrala skupaj, vendar pri teh igrah Janez nikoli ni imel pravega veselja, ker se je Greta seveda raje igrala s punčkami, kot pa se lovila ali plezala po drevesih. S takšno tovarišico za igro skorajda ni imel kaj početi, kot najstnika pa sta tako ali tako popolnoma izgubila zanimanje drug za drugega. Poleti leta 1983 sta bila oba v zgodnjih dvajsetih, o otroških igrah ni bilo več niti sledu. Mati je takrat povabila Greto na počitnice, Janez zelo dolgo ni dojel, zakaj je to sploh storila. Ko so po njenem nenadnem prihodu – mati mu je praktično šele zadnjo minuto povedala, da se bo Greta oglasila (za več tednov?!) – prvič skupaj sedli za mizo, je sicer pomislil, da je ljubka (ne lepa; drobnih črnolask je bilo povsod dosti), a kaj kmalu ga je zopet zaposlil študij. Tisto poletje je nameraval predvsem študirati. Za komaj prispelo gostjo mu ni bilo mar. Če sploh kaj, je sicer opazil, da ima modre oči, a z njenimi očmi je bilo pravzaprav podobno kot s snegom; bile so tako svetle, da je bilo že prav moteče. Saj tudi ni mogel dolgo gledati snega, ne da bi ga začela boleti glava … Mati je močno pritiskala nanj, naj se ji vsaj malce posveti. Saj je Greta navsezadnje prišla na obisk zaradi njega. Zaradi njega? Očitno je Cvetka upala na bodočo snaho. »No, to je bilo pa res čisto brez potrebe,« ji je na takšne pridige odgovarjal sin. »Ne vem, kaj si mislila mama, toda jaz trenutno mislim samo na študij.« Oče je bil, tako se je vsaj zdelo, v tej bitki na njegovi strani. »Tale pa naša bodoča gospodinja? Beži no, za to hišo je dosti preveč fina,« je imel navado tudi pred njim reči materi, kadar so bili sami in je beseda nanesla na Greto. »Ja, saj! Če bo najin sin advokat, je tudi lahko fina!« »Bo odvetnik, ja, ampak ti že res previsoko letaš, ženska!« Janeza njuni prepiri niso zanimali. Z Greto se enostavno ni nameraval poročiti in konec. Niti pomislil ni na to možnost. Zdela se mu je plehka. O ničemer resnem se ni znala pogovarjati, včasih se je obnašala kot kakšna majhna punčka. Hitro se je navdušila za kakšno stvar, a jo je navdušenje skoraj še hitreje minilo. Oboževala je na primer mačke in ravno tisto poletje je imela njihova Maca mladiče. Greta se je zapičila v enega izmed njih, v res lepo belo mačico s črno liso na očesu in repu, toda večja kot je postajala, manj zanimanja je kazala zanjo njihova gostja. »Frfrasta je,« je imel navado reči njegov oče. »Si videl, kakšne knjige bere? Same ljubezenske romane in čisto nič drugega! Saj ne rečem, da bi morala pri svojih letih obvladati ruske klasike, ampak tole?! Za to dečvo je življenje res ena sama pravljica.« »Vidim. Otrok je še.« Janez je odmahnil z roko in zanj je bila ta tema zaključena. A mati kar ni in ni odnehala. »Druži se malo z njo, no! Samo to,« ga je prepričevala. »Ne moreš vse počitnice samo čepeti za knjigami, živi malo!« Za njegovo mater je življenje očitno pomenilo preživljanje prostega časa z ljudmi, ki so bili v intelektualnem razvoju daleč, daleč za njim. To ni bilo pošteno. Res ni bilo. Pri njiju z očetom zagotovo ni bilo tako. Sicer si ni mogel predstavljati, da bi si njegova starša kdaj dvorila, toda ker sta bila danes poročena, si očitno sta. Sam se z Greto ni nameraval spustiti v nič podobnega. Poročil se bo z žensko, s katero se bo dalo pogovarjati, ne pa s takšno frfrasto babnico, na pol žensko, na pol otrokom. Kaj takšnega zanj absolutno ni prišlo v poštev. Kaj kmalu je sicer opazil, da mati skoraj vsako popoldne poseda z Greto v dnevni sobi ali na verandi. Ure in ure sta pili kavo in se pogovarjali ali šivali. Janezu se ni niti sanjalo, kaj si imata za povedati, menil pa je, da je mati veliko preresna za takšno družbo. A vseeno sta še naprej tičali skupaj, on pa ji ni nameraval soliti pameti v zvezi s tem. Nekega jutra je že zgodaj opazil, da se starša nekam odpravljata. Oče je v prtljažnik spravljal ribiško palico, mati pa je pripravljala košaro s kosilom. Ribolov je bil očetu sicer v navadi, toda Janez do zdaj ni še nikoli videl, da bi ga mati spremljala. To je bilo vsekakor nekaj novega. In nekaj se je vsekakor dogajalo. »Čas je že, da se s tvojim očetom malce druživa,« je pred odhodom rekla Cvetka. »Zadnje čase nisva imela prav veliko časa drug za drugega.« Nista imela časa drug za drugega? Iz koga se dela norca? V njunem zakonu so bila obdobja, ko sta si v celem dnevu rekla le dobro jutro in lahko noč, zdaj pa se mati pritožuje, da nimata časa eden za drugega? Zdelo se je, da mu Cvetka bere misli. »Čas je že, da se člani mlajše generacije malce bolj spoznate med seboj, ni res?« Ta opazka je letela nanj in na Greto. Ja, seveda. Ni mu bilo treba biti genij, da bi potuhtal materino logiko, še vsak petletni otrok bi jo. In tudi on jo je, žal pa mu je zmanjkalo časa za ukrepanje. Ko sta odšla, je Greta še spala. V redu, torej bo imel še nekaj ur miru. Materino dejanje se mu je zdelo tako otročje, da ga ni mogel označiti niti za podlo, ampak da pa je vpletla tudi očeta … Prav zvleči ga je morala v to. Vse skupaj mu je šlo že pošteno na živce. Ni mogel razumeti, zakaj se mati toliko vmešava v njegovo življenje. Zakaj mu ne more pustiti, da bi se sam odločil, da bi sam izbral? Ko se je Greta čez kakšno uro zbudila, je študiral v svoji sobi. Slišal je, da je vstala, sicer pa ni povzročala nobenega hrupa. Vedela je, da mora biti zjutraj v hiši vedno mir. Zaradi njega, zaradi njegovega študija, slišal je, da ji je mati to povedala. To in kaj drugega še? Bog ve, kakšne misli je imelo to dekle zdaj v glavi zaradi nje! Čez kakšne pol ure je potrkalo na vrata njegove sobe. Vedel je, da na hodniku stoji Greta, niti sanjalo se mu pa ni, kaj pravzaprav hoče od njega. Če je imela v rokah slučajno pladenj z zajtrkom, jo bo enostavno … Vstopila je, še preden bi utegnil zaklicati naprej. Seboj ni imela zajtrka, temveč kavo.