ŽanriLjubezenToskanski spev – 12.del

Dvanajsti del iz romana “Toskanski spev”.

JANEZ IN GRETA 1983–1989
Janez Rupnik je od nekdaj menil, da je odraščal v mirni družini. Saj, mirna je ta družina vsekakor bila, toda gospod odvetnik je šele pri enaintridesetih letih ugotovil, da pri vsem skupaj nekaj manjka, še nadaljnja slaba štiri leta pa je trajalo, da je spoznal, kaj točno je to. Odraščal je kot edini otrok tovarnarja in gospodinje, Izidorja in Cvetke Rupnik. Mati je bila z njim od prvega trenutka njegovega življenja, očeta pa do petnajstega leta skorajda ni videl, bolje rečeno, ni ga poznal. Vsak dan ga je videl najmanj enkrat za dobre pol ure pri večerji, nikoli pa ne bi mogel zatrdno reči, da ga tudi pozna. Njegov oče je namreč delal, delal, delal, delal in delal. Več kot polovico življenja je pustil v mariborskem TAM-u, domov se je vračal utrujen in zgaran, za ženo in otroka pa enostavno ni imel ali pa si ni vzel časa, ker mu je služba izpila vso energijo. Sčasoma se je brez posebne izobrazbe, le s trdim delom in vztrajnostjo, povzpel na enega izmed vodilnih položajev v tovarni. S starostjo je imel Janez vedno pogosteje občutek, da oče avtomobilom posveti več pozornosti in skrbi kot čemur koli drugemu. Ali komur koli. Bil je garaški človek, deloholik. Ko je njegov sin odraščal, je on delal. Nikoli nista vzpostavila kakšnega pristnega odnosa, ker za to ni bilo časa niti prave volje. Edina, po Janezovem mnenju resnično pomembna reč, ki jo oče kdaj storil zanj, je bila, da mu je omogočil izobrazbo. Mogoče se je prav po njegovi zaslugi odločil, da postane odvetnik. Ko je v najstniških letih nekajkrat obiskal tovarno, je dobil občutek, da bi lahko delavci v TAM-u delali v mnogo boljših razmerah, če bi se znali boriti za svoje pravice. Ali, če bi imeli nekoga, ki bi se znal boriti zanje. V tem primeru je imel izbiro; ali postane odvetnik ali sindikalist. In prvi poklic se mu je že tedaj zdel mnogo boljša in iskrenejša pot. Saj je bilo praktično vseeno, kakšen poklic si bo izbral, z njim je želel pomagati drugim. Le očetu ni hotel postati podoben, nikakor ne. Z materjo sta si bila že od nekdaj blizu, mogoče celo bližje, kot bi bilo dobro zanj. Z očetom pa ne. Oče je bil tujec. Tujec v lastnem domu. Med njegovim odraščanjem so bili v Janezovem življenju prisotni predvsem Cvetka in šolski prijatelji. Z eno izmed njih, deklico po imenu Greta, si je bil še posebej blizu, a po osnovni šoli sta nekako izgubila stik. Nekajkrat jo je ponovno videl tekom počitnic med študijem prava. Zdela se mu je ljubka, a nič več kot to. Pravzaprav se je odločil, da se ne bo resneje vezal, dokler ne bo imel zagotovljenih stalnih lastnih dohodkov, seveda dovolj visokih, da bo sposoben vzdrževati tudi bodočo soprogo. In otroke, čeprav mu je v času študija misel nanje še počivala nekje v podzavesti. Vedel je, da bo nekoč imel otroke. Pravzaprav je upal, da se bo ta nekoč zgodil že kar kmalu, po možnosti takoj, ko bo imel redno službo. Še prej pa je seveda potreboval soprogo. In do leta 1983 mu ni padlo niti na kraj pameti, da bi si v tej vlogi predstavljal Greto. Želel si je družine, vendar ne zato, da bi z njo nekako nadoknadil tisto, česar kot otrok ni imel, ampak zato, da bi se priimek Rupnik prenesel tudi na naslednje rodove. Bil je edinec, njegov edini stric pa je bil že precej v letih in imel je same hčere, torej je ta odgovornost slonela le na Janezovih ramenih. Želel si je sina, da bi lahko nadaljeval svoj rod. Včasih, bolj redko, ga je prešinilo, da bi bilo lepo imeti več otrok, saj tako v hiši ne bi bilo osamljenosti, dlje od tega pa njegove misli niso segale. Kadar si je predstavljal sebe s sinom, je v mislih videl predvsem, da se kaj pogovarjata; njegov otrok je sredi dvajsetih let, on sam pa že veliko starejši. Debatirala bi o pravu, o politiki, mogoče bi se fant tudi sam izučil za odvetnika, kaj se ve. Potemtakem bi hodil k njemu na prakso … Takšne misli so ga prevevale, kadar je med napornim študijem mimogrede pomislil na bodočo družino, nikoli pa si ni predstavljal, da z majhnim fantkom igra nogomet ali recimo lovi ribe. Česar ne doživiš, si očitno tudi predstavljati ne moreš … Predvsem pa mu ni nikoli, nikoli padlo na pamet, da bi imel hčer. Sina bi vzgojil po vzgledu svojega očeta, drugega načina si pri takratnih letih in glede na dejstvo, da svojega otroka še nikoli ni imel v naročju, ni mogel niti predstavljati. Toda punčka? Ne. Nikoli ni imel sestre. Kaj takega zanj enostavno ni prišlo v poštev.

‘’O ničemer resnem se ni znala pogovarjati, včasih se je obnašala kot kakšna majhna punčka.
Hitro se je navdušila za kakšno stvar, a jo je navdušenje skoraj še hitreje minilo.’’

Tik pred diplomo pa se je zanj, vsaj zastran Grete, vse spremenilo. Prej se, razen v otroštvu, nista nikoli ravno veliko družila, ker pa sta bili njuni materi že od nekdaj prijateljici, sta se vseeno dobro poznala. Janez se je spominjal, da je Kristina – Gretina mama – v njegovem otroštvu pogosto prihajala k Rupnikovim na kavo, velikokrat jo je spremljala tudi hči. Otroka sta se včasih igrala skupaj, vendar pri teh igrah Janez nikoli ni imel pravega veselja, ker se je Greta seveda raje igrala s punčkami, kot pa se lovila ali plezala po drevesih. S takšno tovarišico za igro skorajda ni imel kaj početi, kot najstnika pa sta tako ali tako popolnoma izgubila zanimanje drug za drugega. Poleti leta 1983 sta bila oba v zgodnjih dvajsetih, o otroških igrah ni bilo več niti sledu. Mati je takrat povabila Greto na počitnice, Janez zelo dolgo ni dojel, zakaj je to sploh storila. Ko so po njenem nenadnem prihodu – mati mu je praktično šele zadnjo minuto povedala, da se bo Greta oglasila (za več tednov?!) – prvič skupaj sedli za mizo, je sicer pomislil, da je ljubka (ne lepa; drobnih črnolask je bilo povsod dosti), a kaj kmalu ga je zopet zaposlil študij. Tisto poletje je nameraval predvsem študirati. Za komaj prispelo gostjo mu ni bilo mar. Če sploh kaj, je sicer opazil, da ima modre oči, a z njenimi očmi je bilo pravzaprav podobno kot s snegom; bile so tako svetle, da je bilo že prav moteče. Saj tudi ni mogel dolgo gledati snega, ne da bi ga začela boleti glava … Mati je močno pritiskala nanj, naj se ji vsaj malce posveti. Saj je Greta navsezadnje prišla na obisk zaradi njega. Zaradi njega? Očitno je Cvetka upala na bodočo snaho. »No, to je bilo pa res čisto brez potrebe,« ji je na takšne pridige odgovarjal sin. »Ne vem, kaj si mislila mama, toda jaz trenutno mislim samo na študij.« Oče je bil, tako se je vsaj zdelo, v tej bitki na njegovi strani. »Tale pa naša bodoča gospodinja? Beži no, za to hišo je dosti preveč fina,« je imel navado tudi pred njim reči materi, kadar so bili sami in je beseda nanesla na Greto. »Ja, saj! Če bo najin sin advokat, je tudi lahko fina!« »Bo odvetnik, ja, ampak ti že res previsoko letaš, ženska!« Janeza njuni prepiri niso zanimali. Z Greto se enostavno ni nameraval poročiti in konec. Niti pomislil ni na to možnost. Zdela se mu je plehka. O ničemer resnem se ni znala pogovarjati, včasih se je obnašala kot kakšna majhna punčka. Hitro se je navdušila za kakšno stvar, a jo je navdušenje skoraj še hitreje minilo. Oboževala je na primer mačke in ravno tisto poletje je imela njihova Maca mladiče. Greta se je zapičila v enega izmed njih, v res lepo belo mačico s črno liso na očesu in repu, toda večja kot je postajala, manj zanimanja je kazala zanjo njihova gostja. »Frfrasta je,« je imel navado reči njegov oče. »Si videl, kakšne knjige bere? Same ljubezenske romane in čisto nič drugega! Saj ne rečem, da bi morala pri svojih letih obvladati ruske klasike, ampak tole?! Za to dečvo je življenje res ena sama pravljica.« »Vidim. Otrok je še.« Janez je odmahnil z roko in zanj je bila ta tema zaključena. A mati kar ni in ni odnehala. »Druži se malo z njo, no! Samo to,« ga je prepričevala. »Ne moreš vse počitnice samo čepeti za knjigami, živi malo!« Za njegovo mater je življenje očitno pomenilo preživljanje prostega časa z ljudmi, ki so bili v intelektualnem razvoju daleč, daleč za njim. To ni bilo pošteno. Res ni bilo. Pri njiju z očetom zagotovo ni bilo tako. Sicer si ni mogel predstavljati, da bi si njegova starša kdaj dvorila, toda ker sta bila danes poročena, si očitno sta. Sam se z Greto ni nameraval spustiti v nič podobnega. Poročil se bo z žensko, s katero se bo dalo pogovarjati, ne pa s takšno frfrasto babnico, na pol žensko, na pol otrokom. Kaj takšnega zanj absolutno ni prišlo v poštev. Kaj kmalu je sicer opazil, da mati skoraj vsako popoldne poseda z Greto v dnevni sobi ali na verandi. Ure in ure sta pili kavo in se pogovarjali ali šivali. Janezu se ni niti sanjalo, kaj si imata za povedati, menil pa je, da je mati veliko preresna za takšno družbo. A vseeno sta še naprej tičali skupaj, on pa ji ni nameraval soliti pameti v zvezi s tem. Nekega jutra je že zgodaj opazil, da se starša nekam odpravljata. Oče je v prtljažnik spravljal ribiško palico, mati pa je pripravljala košaro s kosilom. Ribolov je bil očetu sicer v navadi, toda Janez do zdaj ni še nikoli videl, da bi ga mati spremljala. To je bilo vsekakor nekaj novega. In nekaj se je vsekakor dogajalo. »Čas je že, da se s tvojim očetom malce druživa,« je pred odhodom rekla Cvetka. »Zadnje čase nisva imela prav veliko časa drug za drugega.« Nista imela časa drug za drugega? Iz koga se dela norca? V njunem zakonu so bila obdobja, ko sta si v celem dnevu rekla le dobro jutro in lahko noč, zdaj pa se mati pritožuje, da nimata časa eden za drugega? Zdelo se je, da mu Cvetka bere misli. »Čas je že, da se člani mlajše generacije malce bolj spoznate med seboj, ni res?« Ta opazka je letela nanj in na Greto. Ja, seveda. Ni mu bilo treba biti genij, da bi potuhtal materino logiko, še vsak petletni otrok bi jo. In tudi on jo je, žal pa mu je zmanjkalo časa za ukrepanje. Ko sta odšla, je Greta še spala. V redu, torej bo imel še nekaj ur miru. Materino dejanje se mu je zdelo tako otročje, da ga ni mogel označiti niti za podlo, ampak da pa je vpletla tudi očeta … Prav zvleči ga je morala v to. Vse skupaj mu je šlo že pošteno na živce. Ni mogel razumeti, zakaj se mati toliko vmešava v njegovo življenje. Zakaj mu ne more pustiti, da bi se sam odločil, da bi sam izbral? Ko se je Greta čez kakšno uro zbudila, je študiral v svoji sobi. Slišal je, da je vstala, sicer pa ni povzročala nobenega hrupa. Vedela je, da mora biti zjutraj v hiši vedno mir. Zaradi njega, zaradi njegovega študija, slišal je, da ji je mati to povedala. To in kaj drugega še? Bog ve, kakšne misli je imelo to dekle zdaj v glavi zaradi nje! Čez kakšne pol ure je potrkalo na vrata njegove sobe. Vedel je, da na hodniku stoji Greta, niti sanjalo se mu pa ni, kaj pravzaprav hoče od njega. Če je imela v rokah slučajno pladenj z zajtrkom, jo bo enostavno … Vstopila je, še preden bi utegnil zaklicati naprej. Seboj ni imela zajtrka, temveč kavo.

‘’Dogaja se točno to, na kar je upala zadnje tedne; človek, ki ga ima že od otroštva rada, končno sedi z njo, se pogovarja z njo, jo upošteva in ravnokar se je začel skupaj z njo režati kot pečen maček.”

Torej je vedela, da zjutraj ne zajtrkuje, njegova mati ji je očitno zaupala tudi to. Kave se sicer ni branil, vseeno pa se ni nameraval spustiti v kakšen daljši pogovor z njo. Na njegovo presenečenje se Greta ni obotavljala v njegovi sobi. Samo pozdravila ga je, položila skodelico na mizo in odšla. Ni mu visela za vratom in to mu je več kot odgovarjalo. Ob enajstih dopoldne vseeno ni mogel več strpeti v sobi. Hotel je vsaj preveriti, kaj počne, ni se spodobilo, da jo tako dolgo pušča samo. Prazno skodelico je nameraval odnesti v kuhinjo, a mu je korak zastal že med kuhinjskimi vrati. Ženska je kuhala. Dejansko je v materinem predpasniku stala v kuhinji in v rokah držala kuhalnico. Nekaj je mešala, kar koli je že bilo, je zelo lepo dišalo. Janez je stal med vrati in jo opazoval. Podoba vešče gospodinje pred njim se nikakor ni skladala z mnenjem o plehki, razvajeni punčki, ki si ga je ustvaril o njej. Mnenju, ki mu ga je, natančneje povedano, pomagal ustvariti njegov oče, ker si sam ni vzel niti toliko časa, da bi se pošteno družil z njo. Da bi jo ponovno spoznal. Poznala sta se od otroštva, toda očitno je že zdavnaj prerasla okvirje majhne deklice, ki jo je imel od takrat v spominu. Zdaj pa je želel ugotoviti še, ali je prerasla tudi okvirje frfrastega dekleta, za kakršno jo je imel njegov oče. Njen glas ga je predramil iz zamišljenosti. »Kaj pa je?« »A?« »Sprašujem te, kaj je narobe. Zadnjih deset minut stojiš tu in me gledaš, kot da imam na glavi anteno, kaj je?« Na glavi je imela kito, pa tudi sicer je ni še nikoli videl s spuščenimi lasmi. »Nič. Kuhaš.« »Ja. Tvoja dva sta šla na izlet, kako pa si pričakoval, da bova sicer jedla?« Pričakoval je res marsikaj, vendar niti polovice stvari, ki jih je doživel tistega dne. Za začetek ga je presenetila že hrana sama; jedi, ki jih je Greta postavila na mizo, je sicer poznal, še nikoli doslej pa jih ni na krožniku videl stati skupaj. Če bi mati predenj postavila kaj takšnega, bi iskreno mislil, da se šali. Na mizi se je znašel fižol z ocvirki in takšne hrane je bil še kar vajen, ker je njegov oče odraščal na kmetih. Mati takšne hrane sicer ni pogosto pripravljala, a kot otrok je kljub temu podrobno spoznal kmečko kuhinjo, saj je večino šolskih počitnic preživel pri babici in dedku na podeželju. Bolj ga je presenetil drugi del kosila. Ko si je že nabasal fižol, je pričakoval, da bo v drugi kozici zagledal kompot. Kaj takšnega bi pripravila njegova babica, a namesto tega … »Greta, kaj točno je to?« Posoda je bila skoraj do roba napolnjena z nečim, kar je še najbolj spominjalo na … »Slivov močnik.« »Slivov … A?« Bodoči odvetnik je že drugič v enem dnevu ostal brez besed. To se mu je v odraslem življenju le redko primerilo, zagotovo pa se do zdaj še nikoli ni zgodilo, da bi bilo temu dvakrat vzrok ista ženska. »No, ni ravno močnik …« »Ne, to so prekuhane slive. Kaj točno misliš, da bova …« Brez besed je vzela svoj krožnik, po fižolu polila polno zajemalko slivove kaše in mu potisnila njegovo žlico v roke. Samo sedel je in jo gledal, zato je sama zajela fižol in ponesla žlico do ust, on pa jo je pri tem opazoval z odprtimi usti. Pogoltnila je, znova napolnila žlico in mu jo potisnila v usta, še preden bi lahko sploh dojel, kaj ga je doletelo. Barvo na obrazu je spremenil bolj od šoka kot zaradi česar koli drugega. »No?« »To …« Mislila je, da bo zaradi užaljenosti zavpil nanjo, namesto tega pa je popolnoma mirno, le da izredno presenečeno, rekel: »… je dejansko užitno!« Greta si ni mogla pomagati. Naslonila se je nazaj in se pričela na ves glas smejati. Kaj se ji dogaja? Dneve že čepi v tej hiši in gleda, kako se Cvetka napreza, da bi ju spravila skupaj, zdaj pa … Vedela je, da Janez ni ne slep ne neumen. Mater je takoj spregledal, ker pa ni pokazal nikakršnega zanimanja zanjo, se je Greta umaknila. Z njegovo mamo sta bili enakih misli; tudi Greta bi bila vesela, če bi se zadeva premaknila naprej, a bila je dovolj pametna, da se je zavedala, kdaj njena pozornost ni zaželena in dovolj ponosna, da ni skušala ničesar doseči na silo. Lahko bi; ne na silo, že ena ženska zvijača bi bila dovolj, da bi položaj obrnila v svoj prid, pod njegovo streho še toliko prej in bolje. Vendar tega ni hotela. Moškega, sedečega na drugi strani mize, je želela zase, vendar ga ni hotela dobiti na tak podel način. Toda zdaj … Dogaja se točno to, na kar je upala zadnje tedne; človek, ki ga ima že od otroštva rada, končno sedi z njo, se pogovarja z njo, jo upošteva in ravnokar se je začel skupaj z njo režati kot pečen maček. To je bilo to, priložnost, ki jo je čakala, njena priložnost. Zdaj je bilo vse odvisno samo od nje.

Eva Kurnik

… se nadaljuje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.