ŽanriLjubezenToskanski spev – 19.del

Devetnajsti del iz romana “Toskanski spev”.

Kakšnih dvesto metrov pred sinovo pisarno je bil Izidor že trdno prepričan, da ne bo uspel ničesar izvedeti. Prav ničesar ni mogel izvleči iz Janeza, pa čeprav se je trudil vso pot. Marsikaj je poskusil, a noben trik ni deloval; sin se je zaprl pred njim kot školjka. 
V bistvu je bil Janezov oče tisti, ki je na nek način sprožil verigo nadaljnjih dogodkov. V kasnejših letih se je nekajkrat vprašal, kako bi se odvile stvari, če bi takrat molčal. Vedno si je čestital, ker ni, in to kar mnogim ženinim žgočim pogledom navkljub. 
Tik preden sta takrat prispela na cilj, se je Izidor že iz čistega obupa začel ozirati okoli sebe. Kaj naj še reče, kaj naj stori? Vse je že poskusil, a njegov sin je v tem pogledu ostajal nem! Naenkrat je čez cesto zagledal neko žensko. Natančneje, gledal je njen hrbet, ker se je obračala proč od njiju in ju tudi ni videla. Kolikor je videl, je imela lepo postavo, a pritegnilo ga je nekaj drugega; po hrbtu se ji je spuščala najdaljša kita, kar jih je Izidor kdaj videl. Bila je kar najbolj nenavadne svetle rjave barve in segala ji je skoraj do križa. Zagledala se je v neko izložbo, zato jo je lahko nekaj trenutkov nemoteno opazoval. »No, to je pa res nekaj,« je zamrmral bolj sebi kot sinu, »takšnih las nisem videl že …« »Kaj pa je zdaj?« Janez se je ozrl prek ceste in spreletel ga je srh. Se mu je mešalo ali je bila to res … Kot bi mu brala misli, je ženska za trenutek obrnila glavo; oba sta zagledala njen profil, nato pa je izginila v trgovino. Janezu se je zdelo, da se je svet ustavil; obstal je kot prikovan in strmel za njo. Slišal ni ne avtomobilov, ne vrveža ljudi okrog sebe in ne očeta, ki ga je ves zaskrbljen spraševal, če mu je slabo. Toda to stanje je trajalo le za trenutek. Potem tudi videl ni ničesar več, le še njen obraz. Brezglavo se je pognal čez cesto, če ga ne bi oče še zadnji hip zadržal, bi bil pristal pod kolesi tovornjaka. A sploh se ni zavedal tega. Videl je le Tatjano; ali je pred izložbo stala ona ali pa ga bo v tem trenutku pogoltnila zemlja! Opazil pa je tudi nekaj drugega … Šele čez dolgo, dolgo časa je začutil, da ga oče trese. Do sedaj je bil v takšnem stanju, omamljen, čutil je le, da mora k njej. A nekaj ga je oviralo. Oče ga je držal. Držal ga je kot v kleščah in mu zraven nekaj govoril: »Kaj za božjo voljo je s teboj, si čisto ob pamet!?« Ne da bi se zmenil za njegove ugovore, ne da bi vsaj slutil, kaj se dogaja v njegovi glavi, je Izidor namesto v pisarno sina odvedel (oziroma, zamalo da ne odvlekel!) v bližnji lokal in ga posedel za mizo. »Zdaj je bilo pa tega dovolj. Govori!«

‘’Očetu je zaupal vse; ničesar mu ni zamolčal, tudi ni bil obziren in ni pazil kaj govori.’’

Naslednje tri četrt ure je Janez govoril, kot bi se v njegovi notranjosti podrl jez. Firence, Tatjana, njegova razklanost med njo in družino, njuna ločitev in njegova negotovost v tistih nekaj zadnjih skupnih urah; poplava besed se je izlila iz njega kot hudournik, kot deroča reka. Očetu je zaupal vse; ničesar mu ni zamolčal, tudi ni bil obziren in ni pazil kaj govori.
Z njim se še nikoli ni pogovarjal na tak način, a ko je pričel, se za nobeno ceno ni znal več ustaviti.
Ob koncu tega pogovora (več kot polovico časa je bil pravzaprav monolog) je Izidor vedel dvoje.
Prvič, njegov sin je očitno našel drugo. Dejstvo ga niti ni zares začudilo, že nekaj časa je sumil na kaj takšnega.
In tudi obsojati ga ni nameraval, nasprotno. Pravzaprav si je na tihem mislil le; hvala bogu! Toda − drugič!
Drugič očitno ni šlo kar za neko aferico; Janez je bil zaljubljen. Resnično zaljubljen.
Toliko presežkov, kot jih je v zadnjih minutah slišal o tej Tatjani (kaj ni to rusko ime?
Fant pa je nekaj omenjal, da je Slovenka … Ah, kaj, saj ga živ Bog ne more razumeti, ko pa govori tako zmedeno!),
cel narod ne bi v petdesetih letih napletel o kakšni primadoni! »V redu,« je končno prekinil sina, »razumem.
Vse. Pred menoj ti ni treba iskati opravičil; sam verjetno ne bi tako ravnal, mi je pa kristalno jasno, zakaj si ti.
Toda to je mimo. Vprašanje je, kaj boš storil zdaj?«
»K njej moram. Nujno.«
»Takšen ne greš nikamor! Saj ne vidiš niti meter predse. Ubil se boš, če boš tako divjal naokrog!«
»Oče, si jo videl?«
»Jezus, kaj še ni dovolj? Razumem, da se ti zdi neznansko lepa, toda …«
»Noseča je!«
»Kaj?« Če ne bi sedel, bi se Izidor zrušil po tleh. »Kaj!? Zdaj …
Zdaj mi poveš, da si ji naredil otroka? Eno je, da se malce spustiš z vajeti, toda to …«
»O tem ti govorim zdaj, ker sem zdaj tudi komaj videl! Pred dobre pol ure!«
»Si prepričan?«
»Oče, preden je vstopila v trgovino, se je obrnila, nisi videl?«
Izidor je odkimal, Janez pa je popolnoma prepričano dejal: »Pa je. Prepričan sem. Noseča je. Noseča je, kot midva zdaj sediva tu. In, če ta otrok ni moj, potem se je v tem stoletju zgodil prvi čudež.«
Fant se je šalil. Bil se je sposoben šaliti, grozni situaciji navkljub. Izidor ni vedel, ali naj se smeje ali razjoče.
Ali to ali pa sina oklofuta sredi Gosposke ulice! Janezu še malo ni bilo do smeha. Obhajala ga je smrtna groza.
Njegovo vedenje pred očetom je bil le nekakšen beg pred realnostjo. Kako pa naj se človek vede v takšnih okoliščinah; koliko njegovih prijateljev iz službe bi mu znalo odgovoriti na to? Občutil je strah. Paniko. Zmedo. Vznemirjenje.
Poleg vseh teh naštetih čustev pa tudi nekaj povsem drugega; srečo.

‘’Ni se mu mešalo in ni videl duha, kot se je prepričeval vse popoldne. V mestu je bila Tatjana. Tu. V tej državi.
V Mariboru. Zagotovo je bila ona.”

Ko se je Janez tistega dne vrnil domov in v veži zagledal ženin plašč, je bil že tik pred tem, da ji vse pove. Ni se mu mešalo in ni videl duha, kot se je prepričeval vse popoldne. V mestu je bila Tatjana. Tu. V tej državi. V Mariboru. Zagotovo je bila ona. Prepoznal bi jo med tisoči. In rodila mu bo otroka. Jasno je videl, da ima od nosečnosti napet trebuh, če ga oče ne bi zadržal, bi pred vsemi planil k njej. Otrok je bil njegov, to je vedel. Čutil je, da je tako. V tako kratkem času se ne bi mogla zaljubiti v drugega, ne bi ga mogla tako podlo izigrati. Ha, premišljeval je o podlosti, kaj pa je on naredil Greti!? To se mora končati. Danes. Zdaj. Ta trenutek. Vstopil je v jedilnico in obstal. »Kaj …« Greta je spala z glavo na mizi, zraven nje je ležal zmečkan list papirja in napol prazna steklenica vina. Kako je lahko sama toliko spila!? Stopil je k njej in jo stresel. Odprla je oči, in ko ga je zagledala, je bruhnila v jok. Nekaj mu je dopovedovala skozi solze, a razumel ni niti besede. Nazadnje mu je v roko potisnila tisti papir. Zdravniški izvid. Polip na jajčnikih. O, Jezus! Bral je, a so mu črke plesale pred očmi. Kakšna bolna šala je to? Ravnokar je izvedel, da bo dobil otroka z drugo, zdaj pa se izkaže še, da je njegova žena praktično neplodna? O, Bog! Sesedel se je poleg Grete. Ni je mogel pogledati, pa če bi se podrl svet. Šele ko je slišal, da zmeraj močneje hlipa, si jo je potegnil na prsi. Zibal jo je in tolažil, zraven pa razmišljal, kaj naj naredi. V takšnem precepu se ni znašel še nikoli, pa je bil odvetnik. Občutka, ki se ga je polaščal v tem trenutku, ne bi privoščil niti najhujšemu sovražniku. Vedel je samo eno; Tatjana bo rodila njegovega otroka. Zdaj ni bilo pomembno nič drugega, niti njegova čustva do nje. Poiskal jo bo, vseeno mu bo, kako hudo bo zanikala ali kaj bo hotela storiti. V tem trenutku mu je bilo vseeno celo, kaj bo z njima, kolikor je od njiju sploh še ostalo. Pomembno mu je bilo le, da rodi njegovega otroka, hčerko ali sina, ni važno. Da bo le imel otroka, samo to. Nič drugega ni bilo pomembno. Pred nekaj minutami se je zahvaljeval nebesom, da Greta do zdaj še ni zanosila. Zdaj pa je prav zaradi tega ne more zapustiti. Na poti domov si je slikal prizor v kuhinji in svojo prihodnost; Greti bi tako ali drugače povedal za Tatjano. Prenašal bi njeno jezo, zmerjanje, vse, kar bi mu izrekla. Prevzel bi celotno krivdo za nastalo situacijo, tudi pokleknil bi, če bi bilo treba. Toda na koncu bi odšel od nje. Odšel bi k Tatjani in vse bi bilo dobro. Popoldne je takoj, ko se je vrnil v pisarno, opravil nekaj klicev in dobil njen naslov. Trenutno je bivala v nekem hotelu in samo več kot trideset let stara načela so mu preprečila, da ni kar takoj zdirjal tja. Najprej je moral govoriti z ženo. Toda doživel je to. Prihodnosti s Tatjano, o kakršni je sanjal, nikoli ne bo mogel imeti, zdaj je to jasno videl. Če Greto zapusti zdaj, si bo v stanju, kakršnem je bila, nekaj naredila in tega si niti ne bi mogel odpustiti niti s tem ne bi mogel živeti. Če odide pozneje, ko se bo Greta pomirila, bo, ko bo izvedela za njegovega otroka, verjetno doživela živčni zlom. Poleg tega pa bi s tem dejanjem izgubil mater, ugled, družino, vse, kar mu je nekaj pomenilo. Ostala bi mu le Tatjana in to bi bilo tudi dovolj. Toda ali bi zmogla sprejeti moškega, kakršen bi takrat postal? Bi lahko skupaj vzgajala otroka, če bi ju njuna okolica prezirala zaradi njegovega ravnanja? Na to ni smel misliti. Moral je iti korak za korakom. Jutri bo poiskal Tatjano, vse ji bo povedal in poskrbel, da bo njun otrok varen. Vseeno mu je bilo, če pri tem uniči svoje, pa tudi življenji obeh žensk, mar mu je bilo le še za otroka. Držal je Greto in jo zibal, zraven pa je, ne da bi se zavedal, v njene lase zadnje pol ure brez konca ponavljal eno samo besedo: »Oprosti, oprosti, oprosti mi …« Greta ni razumela, zakaj se ji njen mož opravičuje, niti ga ni povprašala o tem. Ob izrazu na njegovem obrazu, pogledu, kot bi se mu podiral svet, jo je vse skupaj samo še bolj peklilo. Ob pogledu na njegovo bolečino se je njena postoterila. In še nikoli ga ni ljubila bolj kot v tem trenutku. Tolaži jo, rad jo ima. Ostal bo z njo, ne bo je zavrgel kot jalovo.
Torej mu mora nekaj pomeniti. Če čuti tolikšno žalost, potem jo mora ljubiti. Ta misel jo je vsaj malo potolažila.
Oklenila se je moža kot utapljajoča, položila mu je glavo na prsi in se slednjič umirila. Niti sanjalo se ji ni, da vzrok njegove žalosti pravzaprav leži v trebuhu druge ženske.  

Eva Kurnik

… se nadaljuje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.