ŽanriLjubezenToskanski spev – 20.del

Dvajseti del iz romana “Toskanski spev”.

Po Janezovem odhodu je Tatjana nekaj dni tavala okoli, kot da je napol slepa. In slepa je tudi resnično bila; slepa od nemoči, od žalosti. Strašno žal ji je bilo, da se je njun zadnji skupni dan vedla, kot se pač je, a še vedno je bila prepričana, da je bilo to potrebno. Vedela je, da ni dojel, čemu je tako ravnala. Po eni strani je bilo tako seveda še najbolje, a zato njena stiska ni bila nič manjša, prej nasprotno. Ostalo ji je še nekaj dni dopusta in svoj čas je preživljala predvsem doma. Kolegice iz službe so jo sicer pogrešale; prejela je nekaj njihovih zaskrbljenih klicev, a je vsem po vrsti povedala, da ima gripo. Če bi rekla kar koli drugega, bi se katera izmed njih slej ko prej prikazala pri njej doma in tega si res ni želela.
Skušala je slikati, a ji delo nikakor ni šlo od rok. Če pa že, so bile slike ali skropucala ali pa zelo žalostne. Tudi Janezov portret je skušala naslikati – najmanj milijonkrat! – a brez uspeha. Ko sta bila skupaj, ni nikoli narisala niti skice, zdaj pa je očitno plačevala za to. Ni šlo za to, da se ne bi spomnila njegovega obraza; neprestano ga je imela pred očmi. Spomnila se je prav vsega na njem in v zvezi z njim, vsake najmanjše podrobnosti, a ko je skušala to podobo spraviti na papir, so jo vsakič premagale solze. V smeteh je končalo kakšnega pol ducata takšnih neuspelih portretov. Ni jih samo vrgla proč, pred tem jih je še razrezala. A to ji ni pomagalo. Lahko je uničila papir, na pol končano podobo brez diha in življenja, tega, kar je čutila zanj, pa ni mogla tako zlahka raztrgati in uničiti. Prav nasprotno; na koncu ji pri tem nista pomagala niti čas niti razdalja. Ko je prišla v Slovenijo, je od njunega zadnjega srečanja minilo že več kot pol leta in malce pred tem ju je ločevalo več kot šeststo kilometrov, a njena ljubezen zato ni bila nič manjša. Le zakaj je moralo biti tako? Zaljubila se je v poročenega moškega in dokler ga je imela ob sebi, je nekako mislila, pravzaprav je bila prepričana, da vsaj približno ve, kaj počne. Toda zdaj se je izkazalo, da se je v situacijo zapletla v veliko večji meri, kot je sprva predvidevala. Ali nameravala, seveda. Bo vse življenje trpela, ker se je enkrat prepustila čustvom in zanemarila vse drugo?

‘’Oba sta pozabila, da odkrit pogovor največkrat pomaga mnogo bolj kot vsako sprenevedanje.
Nikoli si ni dobro zatiskati oči pred resnico, v takšnih primerih pa še posebej ne.’’

Zanjo pregovor »daleč od oči; daleč od srca« zagotovo ni imel nobenega pomena. Pravzaprav je menila, da človek, ki ga je skoval, ali ni bil nikoli zaljubljen ali pa je imel srce iz kamna. Toda − kaj pa on? So bile tudi za Janeza stvari takšne kot zanjo, jo je tudi on tako pogrešal? In če jo je, koliko časa bo to trajalo? Ni ji rekel, da jo ljubi, a je verjela to. Preprosto vedela je.
Prebrala mu je v očeh vsakič, ko jo je pogledal. Toda to je bilo tu. Kako bo pa pri njem doma z njegovo ženo?
V Firencah sta bila v svojem svetu. Kar sta imela tukaj, je zanjo pravzaprav pomenilo ves svet. Toda Janez je pripadal še enemu svetu; ženi, družini, dolžnostim in karieri. Prav tistemu svetu, za katerega ni hotela, da se mu odpove zaradi nje. To so bile njegove življenjske vrednote, če bi jih pustil za sabo, bi se odpovedal tudi delu sebe. Zanjo v tem svetu pač ni bilo prostora, tako kot tudi v njegovem življenju ne. S tem se je morala sprijazniti, lahko se je sprijaznila, ker ga je tako zelo ljubila, da ga ne bi hotela nikoli spremeniti, niti za ceno njune zveze ne. V njegovo dobro se mu je odpovedala, a zato ga ni nič manj pogrešala. Dokler je bil ob njej, je bilo lahko, zdaj pa si je lahko stokrat rekla, da bo lahko sama živela naprej, če bo zato njemu dobro in bolje, toda to so bile besede, ona pa je bila človeško bitje; čutila je, obžalovala in pogrešala. Ko ga ni bilo več, ga je nenadoma želela vprašati toliko reči! O njegovem življenju, starših, da, tudi o Greti. Morda bi jo bolelo, zagotovo bi jo, a tako bi vsaj izvedela več o njem; bolje bi ga poznala in bolj bi se mu približala. Toda njegovo življenje izven Italije je bila zanju prepovedana tema. Izogibala sta se je kot kuge; vse samo zato, da ne bi uničila tistega krhkega miru, v katerem sta preživela skupni mesec, da ne bi podrla nekakšnega obrambnega zidu, ki sta ga zgradila okrog svoje zveze. Oba sta pozabila, da odkrit pogovor največkrat pomaga mnogo bolj kot vsako sprenevedanje. Nikoli si ni dobro zatiskati oči pred resnico, v takšnih primerih pa še posebej ne. Bila sta odrasla, si je pogosto mislila Tatjana, tega bi se lahko že zdavnaj zavedala. Toda živela sta v svetu sanj; nikoli nista hotela, a dokler je trajala njuna zveza, sta preprosto morala. Z njegovim odhodom pa sta se oba prav tako morala vrniti v realnost in to je za Janeza pomenilo vrnitev k ženi. Pika. Tatjana je lahko še toliko jokala, a njene solze tega dejstva ne bodo spremenile. Ne bi bilo zato bolje, če bi zaživela naprej, če bi vsaj poskušala? Zagotovo mora. Ali to ali pa bo vse v njeni notranjosti preprosto umrlo. Če se bo popolnoma prepustila žalosti, bo preprosto konec z njo. Preostanek svojih dni bo le še prazna lupina, za to pa je bila še veliko, veliko premlada! Janez ji je nekajkrat rekel, da je kot kakšna orhideja; sploh kadar je slikala, jo je rad primerjal s to eksotično rastlino. Nikoli ga ni vprašala, na kaj je mislil s tem. Na lepoto? Moč in divjost? Ali na kaj tretjega? Kar koli je že to bilo, nečesa ji ni izrekel, čeprav sta se tega zavedala oba; orhideja je potrebovala sonce. Za rast. Za cvetenje. Za življenje. Za vse. In njeno sonce je bil Janez. Bil je njeno sonce, zdaj pa ga ni bilo več ob njej. Sonce je preprosto ugasnilo. Lahko se je trudila, lahko je poskušala, a nihče ne more živeti brez sonca. Niti za nekaj dni ne. Ona pa je životarila že skoraj pol leta.
Če ga že ni mogla naslikati, se je lahko tolažila vsaj z njunimi fotografijami. Res jih ni bilo veliko, a povedale so vse, kar sta čutila. Kar je Tatjana še vedno čutila. Zase je čisto zagotovo vedela, prepričana je bila. Kaj pa je čutil Janez, tega niti v sanjah ni vedela. In, če dobro premisli, tudi ni imela pravice upati, da po šestih mesecih še kar koli čuti do nje. Pravzaprav bi bilo zanj bolje, če ne bi … Toda − kaj pa ona? Fotografije … Peščica barvnih fotografij, posnetih z njenim fotoaparatom. Ducat njunih najlepših skupnih trenutkov, ki pa so zanjo predstavljali celo življenje; le malo jih je bilo posnetih na javnih krajih, ker sta bila večinoma doma, toda iz vseh je bilo razvidno, kaj čutita drug do drugega, pa naj sta se pred objektivom držala za roke, sedela skupaj ali pa le stala eden zraven drugega in se smehljala. Na eni izmed fotografij sta stala pred cerkvijo San Lorenza, kamor sta šla pogledat grobnico družine Medici. Tatjana je imela zaprte oči, ker jo je zaslepila bliskavica – Janez je pozneje rekel, da to dejstvo sliki odvzame vsaj pol lepote. Tistega večera se sploh ni menil za katedralo, gledal je samo njo. In tudi v večini drugih primerov je bilo tako. Nikoli ji ni bilo posebno mar, kaj bo dala nase, ko pa je spoznala njega, se je to spremenilo.

‘’Ko je pogledala nazaj, se ji je zdelo, da je bilo vse, kar je doživela z njim, podobno nekakšnim sanjam.
Na nek način je sanjala tudi zdaj. Takšno spominjanje ne bo ničesar rešilo. Morala je iti naprej.”

Prav zato se je že prvi večer tako mučila z obleko; imela je smolo, da so bile skoraj vse njene stvari pomazane z barvo, čeprav je zmeraj nosila haljo, kadar je slikala. Janez je zmeraj govoril, da se mu zdi lepa, tudi če ima na oblačilih trohico preveč barve. (Njegova žena, toliko je Tatjana zaznala, je bila zmeraj lepo urejena, toda oblačila se je v veliko resnejše kroje in temnejše barve kot ona). Čeprav nista obiskala veliko znamenitosti, sta se kar velikokrat sprehodila do trga Michelangelo, najraje zvečer, kajti tam sta imela najlepši pogled na sončni zahod v celih Firencah. Ko ga je Janez prvič videl, je obstal odprtih ust. »Takšnega mesta v Jugoslaviji ni,« je dejal, » vsaj ne, da bi jaz vedel zanj. Pa saj ne, da bi hotel načrtno opazovati sončne zahode, ampak tole …«
»Zakaj pa misliš, da tako pogosto prihajam sem?« ga je vprašala namesto odgovora. »Zame je to najlepši pogled na svetu.« Nekoč sta obiskala Porte Vecchio oziroma Stari most, a Janez ni bil preveč navdušen nad obiskom. Motila ga je cela množica turistov, toda to navsezadnje niti ni bilo nič čudnega; tamkajšnje trgovine s spominki so bile pravi magnet zanje. V splošnem pa se ji je zdel Janez doma z njo zadovoljnejši, kot kjer koli drugje. Očarala ga je italijanska hrana; juhe, nekatere mesne jedi, cela paleta sirovih sladic, ki so bile zanjo samoumevne, njemu pa so se vsekakor zdele nekaj posebnega. Jasno in glasno ji je povedal, da zajčjega raguja doma pod nobenim pogojem ne bi mogel dobiti na mizo, pri tem pa ji ni bilo čisto jasno ali ga preprosto nikakor ne bi hotel poskusiti (pri njej ga je) ali pa sta bili Greta in njegova mama zajce navajeni bolj crkljati kot jesti. Nekoč ji je hotel sam pripraviti prekmursko gibanico, a se je zadeva žal zažgala. Kuhanje mu res ni ležalo, toda ob jedeh, ki jih je našteval, so se ji cedile sline; štruklje, buhteljne, pražen krompir in podobne jedi je pripravljala že njena mama, ko pa je omenil recimo matevža, pa ga je samo še gledala. »Pa to še niti ni vse,« je razpredal dalje, »to so samo slovenske jedi, toda saj so še druge; čevapčiči recimo iz Bosne in Srbije, kakšna kuhana jagnjetina, tega je največ na Hrvaškem, iz Makedonije pa ajvar in burek.«
»Ajvar poznam,« mu je takrat odgovorila,« toda pri nas doma se je vse bolj ali manj končalo pri praženem krompirju in potici čez praznike. Mati je za zajtrk rada skuhala kakšen močnik, za tiste tvoje … idrijske žlikrofe pa po mojem še slišala ni.« Razveselil se je, ko je videl, da nekatere jedi, o katerih sta govorila, zna tudi pripraviti; čeprav se mu je zdela zanimiva, je imel italijanske kuhinje po kakšnih dveh tednih že vrh glave, to je videla. Seveda pa ni bila hrana tisto, kar ju je vezalo. Ko je pogledala nazaj, se ji je zdelo, da je bilo vse, kar je doživela z njim, podobno nekakšnim sanjam. Na nek način je sanjala tudi zdaj. Takšno spominjanje ne bo ničesar rešilo. Morala je iti naprej. Prvi korak bi seveda naredila s tem, da bi šla nazaj v službo. Toda še preden se je dokončno odločila, kaj naj naredi, ji je začelo postajati slabo; spočetka samo ob jutrih, potem pa vse pogosteje. Težko je vstala iz postelje in nasploh se ni dobro počutila. Sprva je menila, da se je res loteva gripa. Nekega jutra pa nenadoma ni več mogla piti kave, strašno pa si je želela zaužiti kar koli kislega. Nekaj dni je sicer še lahko zatiskala oči, ob koncu meseca pa se ni mogla več pretvarjati; več kot očitno je bila noseča. Kaj za božjo voljo naj zdaj naredi!?

Eva Kurnik


… se nadaljuje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.