ŽanriLjubezenToskanski spev – 5.del

Peti del iz romana “Toskanski spev”.

Petra še ni prišla iz bolnišnice, mama pa me ne sprašuje o mojem počutju, a ves čas skrbi, da imam hrano praktično na dosegu roke in da je moja kavna skodelica vedno polna. Janez ji je očitno že vse povedal, kar me ne moti, dokler me le vsi pustijo pri miru in dokler nihče ne omeni moje mlajše sestre. Vsak dan znova me prime, da bi jo obiskala, vendar obsedim na svojem mestu. Ni me strah srečanja in soočenja z njo, težava je le v tem, da ne vem, kaj naj bi ji sploh rekla. In zato raje sedim. Ostanem v svoji sobi, na kraju, kjer sem na varnem, kjer ni možnosti, da me še kdo prizadene. V dobrih šestih mesecih nastane moj prvi roman. Pišem vsak dan, včasih tudi po deset ur dnevno. V tem času skorajda ne stopim iz hiše, sonca skorajda ne vidim, vsekakor pa ne vzdržujem stikov z drugimi ljudmi, niti z mamo in sestro – ki v tem času že zdavnaj pride iz bolnišnice, a si ne upa približati moji sobi, jaz pa se tudi ne pozanimam, kako ji gre – ne. Edina izjema je – spet – Janez. Vsak večer govoriva po telefonu in poročam mu o svojem napredku. Sčasoma opazim, da večino slišanega posreduje Tatjani, vendar mi ni mar – dokler me mama pusti pri miru, sem povsem zadovoljna, enako pa velja tudi za vse ostale. Po šestih mesecih se nenajavljena pojavim pred Janezovimi vrati, pod roko nosim sveženj papirjev. V tem času sem napisala skoraj 400 strani. Na teh straneh se nahaja najina – Gregorjeva in moja – zgodba, ki jo pričnem z najinim otroštvom, končam pa v trenutku, ko pred dobrega pol leta neko sončno dopoldne skupaj z drugimi izvem za rezultate mature – le da je v zgodbi Gregor takrat ob meni. Niti besedice nisem mogla napisati o njegovi smrti. Poskušala sem – večkrat – a se enostavno ni izšlo. Sicer se je v tem času marsikaj in temeljito spremenilo. Lahko bi rekla, da sem pol leta živela v preteklosti, rezultat vsega skupaj pa je, da sem slekla črnino. Ne oblačim se več v žalne barve, ker sem začela žalovati na drugačen način. S pisanjem. Vsak dan sem se za deset ali več ur vračala v svoje življenje z Gregorjem od najinega otroštva naprej. Najino zgodbo sem prelila na papir in se s tem nekako osvobodila. Dokler sem pisala, sem se smehljala. Spominjala sem se in se ob tem iskreno smehljala, toda vsak večer sem znova in znova zaspala v solzah. Vendar je bilo vredno. Vredno je bilo, ker sem imela med pisanjem vse pogosteje občutek, da se nekako vračam h Gregorju. Ne vem, kako učinkovito zdravilo je bilo pisanje v resnici, toda ko Janezu v roke položim tisti ogromen sveženj papirjev, čutim, da sem ravnala prav in tudi on me opazuje z velikim odobravanjem. »Ljubo dekle,« mi reče in me močno objame, »ljubo moje dekle. To je torej nastalo v teh tvojih šestih mesecih samote. Pridi.« Posede me na zofo v dnevni sobi, rokopis pa na moje veliko presenečenje odloži na mizo, ne da bi ga sploh pogledal. Nekaj časa se pogovarjava o njegovem delu, razlaga mi o treh, štirih še posebej odmevnih primerih, nato pa preideva na drugo temo. »Kako je zdaj s tem?« me pobara Janez, misleč na velikanski kup papirjev, ki sem jih prinesla s seboj. »Kaj točno si ustvarila? Dnevnik?« Odkimam. »Ni ravno dnevnik. Nameravala sem napisati nekaj podobnega, vendar je na koncu … Zgodba je. Brez datumov. Rada bi, da jo prebereš.« »Jaz? Mislil sem, da si to napisala zase. Da nekako spraviš iz sebe najhujšo žalost in …« »Saj sem. To sem storila in pomagalo mi je v več ozirih, kot si sploh moreš zamisliti. Zdaj želim to z nekom deliti. Preberi vse skupaj in mi potem povej, kaj naj bi po tvojem naredila s tem.« »To moraš sama še najbolje vedeti.« »Ja, ampak ti si odvetnik.« Nihče od naju ne omenja, kakšen pomen ima pravzaprav to, da sem mu prinesla rokopis. Pri njem ga puščam z lahkim srcem, ob misli na to, da bi ga prebral kdo drug, pa me zaenkrat še vedno spreletava srh. Prvič po šestih mesecih odhajam domov z namenom, da bi nekako vsaj poskušala govoriti z mamo, vendar je ob mojem prihodu hiša prazna. S Petro sta očitno nekom odšli. Tako propade moja namera, da bi med nami spet vzpostavila odnos, toda ko tistega večera posedam v prazni hiši, se zavem, da me samota pravzaprav sploh ne moti. V pol leta sem se je kar nekako navadila, vendar pa ne vem, ali je to dobro.

‘’Ob slovesu sva oba precej zmedena. Janez zaradi moje odločitve, jaz pa pravzaprav ne vem, kaj sploh hočem.
Nekakšen občutek v meni mi govori, da je tako prav, moj razumski del pa še vedno glasno protestira.’’

Naslednje jutro me prebudi zvonjenje telefona. Budilka na nočni omarici kaže šele sedem zjutraj in to dejstvo ne prispeva ravno k moji dobri volji. Na ekranu se izpiše Janezovo ime in za trenutek pomislim, da je kaj narobe, vendar me pomiri, češ da je vse po starem. »Lahko prideš sem?« me nato vpraša. »Zdaj? Sedem zjutraj je.« »Po zajtrku sem mislil.« »Ne boš šel v službo?« »Ne, danes ne.« Ta trditev me nemalo začudi – kdaj se je Janez nazadnje prostovoljno ognil delovnega dne?! – vendar na koncu pristanem. »Dobro, pridem.« Čez slabi dve uri sem v njegovi dnevni sobi. Tokrat ne zapravljam časa s kramljanjem o drugih stvareh, temveč ga še stoje vprašam, kaj želi. »Glede tistega, kar si sinoči pustila pri meni … Prebral sem tvoj rokopis.« »Kaj si?« »Prebral sem ga. Vsega.« »V eni noči?« »V eni noči, Anja, in to je resnično … nekaj posebnega. Izjemnega. Vem, da ti je pisanje služilo kot nekakšna terapija, toda rezultat je … impresiven. Sinoči si me prosila, naj vse skupaj preberem in ti nato povem, kaj narediti s tem. Odločiti se moraš sama, toda … Predlog imam. In mislim, da je zelo dober.« Njegove besede me skorajda pribijejo v naslonjač. »Poslušam.« Janez neprekinjeno govori skoraj pol ure. Njegov predlog me sprva šokira, ugovarjam mu, vendar je človek odvetnik. Ob njegovih argumentih se zruši vsak odpor. Moj pa očitno še posebej. Najino razpravo začne na zelo nenavaden način. Spomni me, da ima sestrično, ki je založnica. Vendar pa po tej trditvi ne dojamem, kaj mi želi povedati. »V redu, in kaj potem?« »Lastno založbo ima. Ni velika, vendar pa na leto spravi na trg kar nekaj dobrih knjig.« »In kaj ima to z mano?« Šele po tem vprašanju izvem, kaj je imel pravzaprav v mislih. Lahko bi ugotovila že prej, vendar ne. Pred pol leta se mi ni še niti sanjalo, da bom v času žalovanja napisala knjigo, ki bo mišljena kot nekakšna terapija zame in namenjena izključno meni. Zdaj pa vse kaže, da se mi bo prek družinskega odvetnika odprla možnost, »da Andreja zadevo tudi izda,« Janez zaključi svojo misel. Še v drugo mu je uspelo, da me je z nekaj pičlimi besedami skorajda prikoval na mesto. In to zelo močno. Preden spregovorim, se dejansko trdno oprimem roba naslonjača, skoraj začnem izgubljati tla pod nogami. »Misliš … Hočeš reči, da naj bi to izšlo?« ga vprašam skrajno nejeverno in presenečeno. »Lahko bi, ja. Če tako želiš.« »Ne vem.« »Mogoče sem bil zdaj malce prehiter, toda …« »Ne, ni to. Tole zdajle je bilo res hitro, a … Res ne vem. Kako pa sploh veš, da bo vse skupaj delovalo?« »Preprosto. Moje priporočilo bo dovolj, da bo Andrejka prebrala tvoje delo. Ne vem sicer, če ji bo všeč, a če imava vsaj nekaj podobnih genov, potem …« »Misliš, da ji bo ugajalo?« »Ne morem si predstavljati, da ji ne bi!« »Ne vem. Jaz … Tudi, če pustiva vse drugo ob strani, nisem pisateljica, razumeš?« »Nisi še. Lahko pa postaneš.« »Na tak način? S tem? Saj pisanje nima niti naslova!« »To je še najmanjši problem.« »O, pa je problem! Vse skupaj je problem. Ne morem kar izdati knjige!« »Počasi. Nikjer ne piše, da bo zadeva zagotovo prišla v javnost. Poleg tega pa pogoje še vedno postavljaš ti. Če nočeš, da tvoje pisanje posredujem naprej, kar reci. Hotel sem le preveriti, kako se boš na vse skupaj odzvala, samo to.« »Ne vem. Razumem te, toda poskusi tudi ti razumeti mene. To sem storila na tvoj predlog, vendar zase in pomagalo mi je, a ne morem kar … Eno je, da si zgodbo prebral ti, nekaj povsem drugega pa bi bilo, če bi jo morala kar naenkrat deliti z vsem svetom.« »Ničesar ti ni treba. Knjigo bi za zdaj prebrala le Andrejka, potem pa bi se odločili. Ti bi se odločila, kako naprej. Ti.« »Če ti torej dovolim, da zgodbo posreduješ Andreji …« »… Boš naredila prvi korak. Vendar ti ni treba. Samo besedo reci in bom vse skupaj pre…« »Stori to.« »Prosim?« »Stori to. Odnesi moje pisanje tej tvoji sestrični. Naj ga prebere in mi pove svoje mnenje, potem pa se bomo pogovarjali naprej, prav tako kot si rekel.« »Anja, si prepričana?« »Za zdaj sem, jutri pa morda ne bom več, zato ukrepaj, preden si premislim.« Ob slovesu sva oba precej zmedena. Janez zaradi moje odločitve, jaz pa pravzaprav ne vem, kaj sploh hočem. Nekakšen občutek v meni mi govori, da je tako prav, moj razumski del pa še vedno glasno protestira.

‘’Ne vem, kaj naj. Izgubljena sem. Eno je, da sta roman prebrala vidva, da pa bi do njega dostopala tudi širša javnost,
no to pa je že kar velik zalogaj!”

Vse popoldne razmišljam samo o mojem obisku pri Janezu, ponoči pa komaj zaprem oči, ker imam toliko vsega v glavi. Podrobnosti sem seveda spremenila. Ko sem začela pisati, se mi ni niti sanjalo, da bo vse skupaj prišlo tako daleč, vseeno pa protagonista v zgodbi ne nosita najinih imen. Toda tistega dne ne razmišljam o imenih in tudi precej naslednjih ne. V mislih imam samo Janezovo ponudbo – in s tem tudi svojo zgodbo. V začetku tega nisem imela v načrtu, z objavo bi najino ljubezen razgalila pred vsem svetom in tega nočem. A po drugi strani si iz vsega srca želim, da bi Gregor nekako živel naprej. Marsikaj sem pripravljena storiti, da bi to dosegla. In konec koncev me je vedno vzpodbujal k pisanju, torej … Veliko razlogov govori tako za kot tudi proti tej ideji. Toda nad glavo mi ves čas visi tudi dobrina, ki je z Janezom sicer nisva omenjala, vseeno pa je v mojih mislih ves čas prisotna; denar. Denar, ki bi mi – če gledamo na najboljši mogoči scenarij – omogočil selitev iz domačega kraja in me tako uspešno oddaljil od ljudi, ki jih zaenkrat ne želim v svojem življenju in, kar je še pomembneje, oddaljil bi me od krajev, ki sva jih obiskovala skupaj z Gregorjem. Za moje psihično zdravje bo bolje, da jih nekaj časa ne vidim. V mojem primeru je besedna zveza »nekaj časa« očitno pomenila nekaj let … Ko se tako čez kak teden z Janezom sestaneva v njegovem stanovanju, ga takoj vprašam, kako stojijo stvari, čeprav nisem čisto prepričana, kakšen odgovor želim slišati. Namesto odgovora Janez zavrti Andrejino telefonsko številko in vključi zvočnik. Že čez nekaj sekund zaslišiva precej prijeten ženski glas. Janez se kar hitro pozanima, kako je kaj z najino zadevo, jaz pa mu skušam medtem z gibi rok čim nazorneje pokazati, naj sestrični zaenkrat zamolči mojo prisotnost. »Hja, glede tega … To je zelo dobra zgodba,« se z druge strani telefona zasliši Andrejin odgovor. »Sicer ne vem, kdo je avtor romana, toda nedvomno gre za nadpovprečno delo. Ženska je to napisala, kajne? Vsaj glede na slog pisanja imam tak občutek.« »Ja, res je,« povsem avtomatsko odgovori Janez, jaz pa po nekaj sekundah spet začnem normalno dihati. Založnica je pravkar pohvalila mojo zgodbo. Če bi bile okoliščine drugačne, bi bila več kot vesela. Zdaj enostavno kar ne morem verjeti v vse skupaj. Andrejo seveda zanima precej stvari, sklepa, da je zgodba resnična in bratranca začne spraševati o podrobnostih, takrat pa odločno odkimam in zveza je kar hitro prekinjena. Ni ji treba vsega vedeti. Vsaj za zdaj še ne. »Po Andrejkinem mnenju je zgodba praktično že zrela za izdajo, mi takoj ko odloži telefon, pove Janez, čeprav sem to ugotovila že tudi sama. »Kaj praviš na to? Že veš, kaj boš naredila?« »Ne vem, kaj naj. Izgubljena sem. Eno je, da sta roman prebrala vidva, da pa bi do njega dostopala tudi širša javnost, no to pa je že kar velik zalogaj!« »Odločitev je tvoja.« »Tega se zavedam, ja. Nekaj imam v mislih, nisem pa prepričana, da je tudi izvedljivo.« »Povej mi.« »Knjiga bi lahko izšla, vendar pod določenimi pogoji.« »Ki so?« »Želim ostati anonimna.« »Dobro. Samo to?« »Nikoli se ne želim pojaviti v javnosti, nočem, da se moje ime kadar koli pojavi v medijih. Zaradi mene jim še mojega spola ni potrebno poznati. Če stvar izide, ne bom nikoli dala niti enega samega intervjuja niti posnela ene same samcate fotografije. In želim pisati pod psevdonimom. Je to mogoče?« »Ne.« Janez me nekaj trenutkov opazuje. »To je več kot možno, to je uresničljivo! Andrejka te bo seveda morala spoznati, vse drugo pa lahko uredimo po tvojih željah.« »Dobro. Toda naj me ne sprašuje ničesar zasebnega.« »Ne bo te. Jaz bom poskrbel zato. Se torej strinjava? Želiš, da bi tvoja knjiga izšla?« »Da, želim, da bi izšla.« »Krasno! Imava pa problem. Tvoja zgodba nima naslova.« »Ima ga. Ledene planine.« »Misliš, zaradi tistega …?« Ne pustim mu dokončati povedi. »Ja, zaradi tistega.« »Lepo. No, zdaj nam preostane le še nekaj; spoznati se morata.«

 


Eva Kurnik

… se nadaljuje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.