Valovi življenja divjajo, razbijajo skale želja, vsi zvočni zidovi so padli, zradirali sonce z neba. Orkan, ki čez dušo pustoši, je kakor razbeljen pečat, in zadnji požirek svobode, gre dostojanstvo iskat. Zamiži, dihaj globoko, pomembno je le, da živiš, morda se bo zdelo, da jokaš ko v sebi viharje miriš. Naj solze neštetih značajev, jeze, sramote, strahu, razlijejo se med pečine dočakajo zarjo miru.
Dodaj odgovor