Valovi življenja divjajo,
razbijajo skale želja,
vsi zvočni zidovi so padli,
zradirali sonce z neba.
Orkan, ki čez dušo pustoši,
je kakor razbeljen pečat,
in zadnji požirek svobode,
gre dostojanstvo iskat.
Zamiži, dihaj globoko,
pomembno je le, da živiš,
morda se bo zdelo, da jokaš
ko v sebi viharje miriš.
Naj solze neštetih značajev,
jeze, sramote, strahu,
razlijejo se med pečine
dočakajo zarjo miru.

 

Dragica Šteh

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.