Toskanski spev – 2.del
Drugi del iz romana “Toskanski spev”.
Koper, 2016
Danes je obletnica Gregorjeve smrti. Osma obletnica. S šopkom lilij stojim ob njegovem grobu. Nameravam jih položiti v vazo, staro, uvenelo cvetje izpred tedna dni pa vreči proč. Enkrat na teden. Tako pogosto v zadnjem letu obiskujem njegov grob. Prej sem prihajala vsak dan. Prvo leto vsaj dvakrat dnevno, zjutraj in proti večeru, v samem začetku pa sem na pokopališču preživljala kar cele dneve. Tega obdobja je zdaj konec. Ni mi več potrebno vsak dan strmeti v njegovo sliko na nagrobniku, sposobna sem funkcionirati – vstajati, hoditi v službo in opravljati vse druge vsakodnevne dejavnosti – brez tega. Lahko bi rekla, da sem nekako zaživela naprej, – zavila sem se v nekakšno bubo, bi rekla Petra, – vendar pa to ne pomeni, da sem pozabila nanj. Redkejši obiski pokopališča ne pomenijo, da sem prebolela njegovo smrt. Vse skupaj je bolj znamenje nekakšne zapoznele sprijaznjenosti. Pomirjenost in brezvoljna vdanost v usodo – slednjo Tatjana in Petra označujeta za trajno apatičnost. Sama dvomim, da je tako hudo. Nihče me ne pozna tako dobro, kot se sama, to dejstvo je kljub vsej žalosti še kako resnično. Koliko Tatjana in Petra sploh vesta, ko pa me izmenično videvata kvečjemu enkrat na teden? Jaz sem tako želela in, če bi mogla, bi obseg teh obiskov še zmanjšala … Vseeno se potem, ko se zalotim da že petnajst minut strmim v Gregorjevo sliko, nehote vprašam, ali imata morda prav. Skorajda nejevoljno zamenjam cvetje in odkorakam proti izhodu pokopališča, pri čemer uvelo cvetje, namesto v ustrezen smetnjak, vržem v koš za sveče. Tega niti ne storim namenoma. Svojega dejanja se pravzaprav zavem šele, ko zunaj po torbici iščem avtomobilske ključe. Za trenutek me skorajda ima, da bi se obrnila. V torbici mi med beležkami, kulicami in steklenico za vodo končno uspe izbrskati ključe, a jih skorajda spet vržem nazaj. V zadnjem trenutku si premislim. K vragu! Ne bom šla nazaj. Pravzaprav ne vem, če bi se naglas zasmejala ali pa naj bom sama nase preprosto in zelo jezna. Mislila sem, da mi gre na bolje. Tatjana, Janez, Petra, Cvetka, Andreja, vsi so mislili, da mi gre na bolje. So se motili? So si preprosto želeli, da bi bilo bolje in v to nekako prepričali tudi mene? Ne! Ne smem tako razmišljati, ne bom. Že pred časom sem si obljubila, da bom nehala s tem. Tudi sama sem hotela, da bi se stvari končno drugače obrnile. Moralo se je nekaj zgoditi. Nekaj se je moralo spremeniti. Bil je že skrajni čas. Morala sem se nekako izviti iz te svoje bube. Mislila sem že, da napredujem, potem pa sem se zalotila pri tem.
‘’Po njegovi smrti, na samem začetku, sem bila čisto in popolnoma otopela. Na neki točki sem prišla celo tako daleč, da nisem več prav razlikovala stanj med spancem in budnostjo. Nisem več vedela, kdaj je jutro in kdaj je večer.’’
Cvetje sem odvrgla v napačen koš. In to ni bilo refleksno dejanje. V času od postavanja ob Gregorjevem grobu do iskanja ključev sem bila skorajda kot nekakšen robot. Brez čustev. Ironično pa je, da so me prav čustva pripeljala do tega stanja. Po njegovi smrti, na samem začetku, sem bila čisto in popolnoma otopela. Na neki točki sem prišla celo tako daleč, da nisem več prav razlikovala stanj med spancem in budnostjo. Nisem več vedela, kdaj je jutro in kdaj je večer. Takrat so nastopila takšna nezavedna dejanja, kot je bilo zdaj to. Bila sem kot omamljena … Popravek, bila sem omamljena, vendar pa tega stanja niso povzročale kakšne tablete. Ničesar nisem jemala. Omamljala me je žalost sama. Žalost in bolečina ob izgubi osebe, ki je bila že od ranega otroštva središče mojega življenja. Ves moj svet je bil Gregor, ko sem ga izgubila, mi je bilo, kot da je moje življenje za vedno ugasnilo. Preplavila me je žalost, neskončna kot nebesni obok, brezmejna kot najgloblji ocean in me potegnila s seboj v nekakšno brezno neskončne jeze in obupa. Nekaj časa sem resnično mislila, da se ne bom nikdar dvignila iz tega, da ne bom nikoli več vstala. Ti občutki so me preplavljali kot narasla reka, pravzaprav; reka v meni je tedaj prestopila bregove. Ali skorajda prestopila. Zadržal jo je jez v podobi Janeza. A vendar, ko je zame nastopilo drugo obdobje žalovanja, je postalo praktično še huje. Žalost se je namreč umaknila besu. Jezi na vse okoli sebe. Na vse in na vsakogar. Besnela sem nad Usodo; nad Bogom, ker mi je vzel Gregorja. Hkrati pa sem bila jezna tudi nanj, ker si je drznil umreti, ker si me je drznil zapustiti, čeprav je vedel, da brez njega ne bom mogla – ne bom hotela! – živeti. Popadla me je strašna trma, nekakšna borba proti življenju, proti vsemu živemu. Mogoče ne tako kot Ireno, a vendar …
To je bilo zelo žalostno obdobje, žalostno in depresivno. Temno. Nisem bila več pri sebi. Postala sem skorajda labilna. Družina se je trudila, da bi me obdržala nad vodo, jaz pa sem samo še vegetirala. Dolgo je trajalo, da sem se izvlekla iz tega.
Streznil me je še en pogreb. Irenin pogreb.
‘’Ko sem v Irenin odprti grob vrgla nagelj, me je prvič po več mesecih prešinilo, da nočem umreti. Ne bom umrla, ne bom končala tako, kot je ona, ne smem. Takrat sem končno vedela, da želim živeti.”
»Moj sin te je imel zelo rad, ljubica,« mi je dejala nekaj ur po njegovem pogrebu, »bila si njegov razlog za življenje.«
»In on je bil moj!« sem ji takrat odgovorila s skrajnim obupom v glasu. Seveda je opazila, da sem popolnoma na robu. Vedno je opazila stisko drugih ljudi, celo tedaj, čeprav je bila tudi sama popolnoma na dnu. »Gregor bi hotel, da to prebrodiš,« mi je odgovorila takrat. Kako prazno so zvenele njene besede! Prazno, kljub vsem dobrim namenom. Ženska je bila priklenjena na posteljo, rešiti pa je skušala mene. Prav zaradi tega, zaradi njenega prizadevanja – jalovega sicer – sem ji sklenila vsaj približno povedati to, kar je želela slišati. »Vem, hotel bi, da živim naprej. A …« Že po nekaj besedah nisem več zmogla pretvarjanja.
»Živeti naprej, iz dneva v dan, brez njega!« sem izbruhnila. »Je to sploh mogoče, Irena!?« »Poskušati moraš. Vsi moramo poskusiti.« Kljub njenemu zaigranemu optimizmu sem ji v očeh prebrala, da brez sina ne bo dolgo zdržala. In imela sem prav. Zlomila se je še prej kot jaz. In zlomila se je dokončno. Že čez nekaj mesecev smo na pokopališče nesli njeno krsto. »Žalost ji je vzela življenje,« so takrat govorili ljudje. Na tihem sem jim prikimavala. Odšla je zaradi Gregorja. Storila je točno to, pred čemer me je svarila. Tudi nepokretna oseba si je še kako sposobna vzeti življenje – kajti to je storila, čeprav se še danes nikomur od nas ne sanja, kako – če je le njena motivacija dovolj močna. Spet se sliši grozno, vendar pa je to le še ena neprijetna resnica. Teh pa se je v mojem življenju v zadnjih nekaj letih nabralo že več kot preveč. Ko sem v Irenin odprti grob vrgla nagelj, me je prvič po več mesecih prešinilo, da nočem umreti. Ne bom umrla, ne bom končala tako, kot je ona, ne smem. Takrat sem končno vedela, da želim živeti. Živeti in svetu nekaj dati. Pustiti nekakšen pečat, spomin na Gregorja. Takrat se mi sicer ni še niti sanjalo, kako bom to dosegla, nekaj dni pozneje pa sem že vedela. Besede. Pisanje. Knjige. Zgodbe. Zgodbe in v njih Gregor. To mi je bilo usojeno ustvariti in Janez me je vodil po tej poti. Janez in pozneje Andreja … Med razmišljanjem že zdavnaj sedem v avto in se zapeljem proti domu. Gregor Robič. Celo po osmih letih sta ti dve besedi in njegova podoba dovolj, da v meni na mah oživijo vsi spomini. Seveda pa to ni vse. Pravzaprav sem se pričela spominjati bolj ali manj na sredini. Irenin pogreb je bil pravzaprav nekakšen začetek konca. Nekakšen začetek današnjega stanja. Še pred tem pa je bila bolnišnica. Bolnišnica in dolgo prebujanje iz sna, v katerem so me zdravniki – vsaj na zunaj – za silo zakrpali. Bolečine v vsakem vlaknu, vsaki pori poškodovanega in onemoglega telesa, dolgo prebujanje iz omame, ki so jo povzročili analgetiki … In Janezove oči, ko mi je povedal resnico. Te oči in vseprisoten, vseobsegajoč smrad po razkužilu. Vonj, ob katerem mi je še danes slabo in ki ga ne bom mogla nikoli odpraviti iz svojih misli, kaj šele, da bi ga bila sposobna tudi ponovno vonjati.
Eva Kurnik
… se nadaljuje
Dodaj odgovor