ŽanriLjubezenToskanski spev – 4.del

Četrti del iz romana “Toskanski spev”.

Janez da vse od sebe, da bi me spravil k sebi in to mu uspe v veliko večji meri kot zdravnikom, čeprav, ali pa prav zato, ker name vpliva samo psihično. Govorim, če izključim pogovore o svojem počutju z zdravniki, samo z njim. Ne o Gregorju ali o svojih čustvih, temveč o popolnoma vsakdanjih stvareh, na primer o Ireni. Gregorja ne omenjava, zato pa govoriva o vsem drugem. In prav ti vsakdanji pogovori me držijo vsaj kolikor toliko pokonci. Kadar je ob meni Janez, enostavno ne razmišljam; hkrati pa na enak ali vsaj podoben način ne morem komunicirati z nikomer drugim. In nikoli nimava dovolj časa, ker ima on vedno obveznosti, v službi ne more vsega kar pustiti … Seveda skuša z mano govoriti tudi o Tatjani in Petri, a ga zavračam. Zame sta krivi – po nekaj dneh sicer zmaga logika, toda še vedno moram nekoga kriviti. Ne znam si pomagati drugače kot z jezo, kajti če se v tej situaciji popolnoma prepustim žalosti, me bo to uničilo. Janez me skuša prepričati v nasprotno: »Ne počni si tega. Tvoja družina sta, potrebuješ ju.« »Edina prava družina, ki sem jo kdaj imela … Edini … Ni je več … Poleg tega pa imam tebe.« »Ne bodi takšna, prosim te! Pregroba si do njiju, to gre že čez vsako mejo. Tatjana je tvoja mati in Petra …« »Ne omenjaj mi je!« ga takoj prekinem. Obupano me pogleda. »Prosim te. Dovolj je tega. Petra je tvoja sestra, zavedaj se tega. Poskusi misliti s trezno glavo. Vem, to ti je hudo, toda tudi njo si zelo prizadela. Ure in ure ni mogla nehati jokati. Pomisli, kako se je počutila; doživela je nesrečo in takoj ko se je zbudila, si začela vpiti nanjo, da je …« »Kaj potem! Še kaj hujšega je zaslužila.« Še vedno sem trmasta, ne morem pa več v nedogled ponavljati, da je česa kriva. »Dobro, dobro.« Janez kar občutno zniža glas. »Kaj pa Tatjana?« »Kaj je z njo?« »Saj sem ti povedal. Deklič moj, tvoja mama je. Srce se ji trga, ko jo odganjaš proč od sebe. Se sploh zavedaš, kako trpi?« »Kar naj! Saj sem tudi sama trpela, naj še ona! Že vse življenje bi rada od nje nekaj izvedela, eno samo stvar, ona pa mi kar naprej laže.« »Kaj bi rada izvedela?« »Ti ni povedala?« »Česa?« Odgovorim mu z vprašanjem. »Veš, zakaj jo vsa ta leta kličem skoraj samo po imenu?« »Kaj? Tisto? O, ljubi Bog! Mislil sem, da je tisto otroška igra, ti pa še vedno … Oh, Anja!« »Samo očeta bi rada. Samo to. Vedno sem ga potrebovala in zdaj ga potrebujem še toliko bolj. Mama mi ne more vrniti Gregorja, lahko pa bi mi vsaj na nek način vrnila očeta. Ne vem, kdo je, Janez. S Petro sploh ne veva, kdo je najin oče. Kot deklicama nama tega ni hotela nikoli povedati, češ da sva premajhni in tega še zdaj noče storiti. Še zdaj ne! Jezna sem nanjo, besna sem, ker nas je takšne pustila ven. Opravičuje se mi, trdi, da mi želi pomagati. A ko jo prosim za edino informacijo, ki bi mi v tem položaju vsaj malce pomagala, mi je še vedno noče dati!« Janez me posluša ves zaprepaden in skoraj s solznimi očmi. Ne vem, ali mu gre na jok zaradi mame ali zaradi moje stiske in, odkrito povedano, niti ne želim izvedeti. »Morda pa vajina mati molči, da bi vaju zaščitila,« pripomni čez nekaj časa. »Zaščitila? Pred čim le? Čisto vseeno mi je, kakšen je moj oče. Zaradi mene je lahko tudi bigamist ali nekdanji zapornik! V vsakem primeru bi predstavljal rešitev zame. Rešitev ali pa vsaj nek začasen izhod.« »Nekdanji zapornik? Res misliš, da je tvoja mama …?« »Ne, ne mislim tega. A saj sem ti povedala; popolnoma vseeno mi je, kakšen je moj oče.« »Ne razumem, zakaj ti je kar naenkrat toliko do tega, da bi ga spoznala. Z menoj nikoli nisi spregovorila niti besede o njem in zdaj …« »Saj ne gre za to. Ne potrebujem ga kot starša. Zame si moj oče že od otroštva ti in tako bo tudi ostalo, tudi če bom kdaj izvedela resnico. Četudi bi ga spoznala, nisem prepričana, da bi znala vzpostaviti kakšen odnos z njim.« »Kaj pa potem hočeš?« »Možnost za umik. Kaj res ne vidiš? Če bi vedela, kdo je moj oče, bi lahko odšla. Odšla bi živet k njemu ali pa bi ga le obiskala. Ne zato, da vzpostavim odnos, le odšla bi rada. Oditi moram, Janez. Oditi moram, ker me vsaka ulica in vsak človek s tega kraja enostavno preveč spominja na Gregorja. Niti na cesto še nisem stopila pa že tako čutim.

‘’Ko sem ostala brez Gregorja, sem na nek način ostala tudi brez doma. Z njim ob strani bi lahko vse življenje potovala po svetu, a bi imela dom. Brez njega je zame ves svet postal nekakšna črna luluknja, nekakšna puščava, moj dom pa je ostal pokopan … z njim.’’

Proč moram. Proč. Tu ne bom zdržala.« »Žal mi je. Žal mi je za to, kar si doživela in žal mi je, ker ti ne morem pomagati.« »Počneš vse, kar je v tvoji moči. In to je povsem dovolj.« »Kaj pa onidve?« »Ne vesta. Ničesar jima še nisem povedala in jima tudi ne mislim. Vsaj še nekaj časa ne. Rada bi odšla, toda odločiti se moram s trezno glavo. In za to ne smem biti v bolnišnici. Prosim te, tudi ti molči o tem, dokler se dokončno ne odločim.« Janez pokima in do izteka mojega okrevanja ne omenjava več te teme. Toda, čeprav se mu odprem, to še ne pomeni, da sicer klenemu in vsega vajenemu odvetniku med nami uspe doseči kakšno premirje. Z mamo še vedno ne govorim več kot je nujno, s Petro pa še manj. Med okrevanjem nekajkrat želi priti k meni, vendar je ne sprejmem. Ne morem je sprejeti. Ne gre za to, da ne bi hotela, a čutim, da to ne bi bilo pametno. Seveda se z razumskim delom biti zavedam, da ni kriva – to mi uspe dojeti kar nekaj časa po nesreči, a vendar. A kljub vsemu ne vem, kako bi se odzvala, če bi se sestra nenadoma znašla pred menoj. Ne poznam se dovolj dobro. Tega preprosto ne morem predvideti, kajti še nikoli se nisem znašla v situaciji, pri kateri bi kdo od mojih ljubljenih tragično umrl, mene pa bi zaradi tega bolelo srce, hkrati pa bi želela nekoga zadaviti. Za sestrina čustva se takrat – in tudi še zelo dolgo po tem – preprosto ne zmenim. Lahko izbiram med jezo nanjo ali pa med samoizpraševanjem in v tem trenutku … jo je lažje kriviti. Lažje je besneti nad njo kot nad seboj – nad vsem, nad celotno situacijo – lažje je valiti krivdo na druge, kot pa še dodatno kopati po svojih čustvih, ki so že več kot preveč razrvana. Počutim se, kot bi izgubila središče svojega življenja. Odkar vem zase, je bilo v mojem življenju najpomembnejših pet oseb – med njimi Gregor in Janez – zdaj pa imam le še tri; v dani situaciji je Janez skala, na katero se lahko naslonim, mati in sestra pa zame predstavljata le vir bolečine. Ob prihodu iz bolnišnice ne odidem domov, temveč naravnost k Ireni. Takrat je že precej slabo z njo, praktično priklenjena je na posteljo. Tudi z menoj se godi precej podobno, a moja stiska je veliko bolj vidna na psihični ravni … Želela bi skrbeti zanjo, vendar Irena tega noče. Druga drugo tolaživa, nato pa me pošlje domov. Domov. Naši hiši sedaj le še stežka rečem dom. Ko sem ostala brez Gregorja, sem na nek način ostala tudi brez doma. Z njim ob strani bi lahko vse življenje potovala po svetu, a bi imela dom. Brez njega je zame ves svet postal nekakšna črna luluknja, nekakšna puščava, moj dom pa je ostal pokopan … z njim.

‘’Vse, kar sem ustvarila, govori o njem.”

Ko nas čez nekaj časa doleti Irenin pogreb, je to zame kot udarec v želodec. Še včeraj sem bila pri njej, potem pa se zgodi nekaj takega! Vsi smo izjemno presenečeni in v največji meri sočustvujemo z njo, toda zame je vse skupaj podobno nočni mori. Loteva se me občutek, da mi je v razmiku nekaj tednov nekdo amputiral obe roki in nogi, zraven pa sem izgubila še srce … Toda čeprav sem zelo žalostna, me njena smrt na nek način tudi strezni. Ko stojim nad njenim grobom, se v duhu znajdem pred izbiro in pred odločitvijo in skoraj v trenutku se zavem, da bi rada živela. Končni odgovor pa mi, tako kot že tolikokrat poprej, ponudi Janez. V enem izmed najinih pogovorov, ko mu nekako uspem orisati svoje stanje – vsakodnevno posedanje na pokopališču in izgubo volje do življenja – mi on odgovori z eno samo besedo; piši. Piši. Zveni popolnoma resno. Resno in prepričan v svoj prav, kot je bil vedno do sedaj. Njegove besede bi sicer lahko vzela kot dober nasvet, vendar se mi še sanja ne, kaj naj pravzaprav počnem z njimi. »Kako to misliš, ‘piši’?« ga precej nejevoljno pobaram, ko mi ne ponudi nobene dodatne razlage. »Preprosto. Izlij svoja čustva na papir. To si vedno znala početi.« »Ja, pa ne tako!« Prav ima. Znam pisati – vsaj Gregor je trdil tako – celo zelo rada to počnem. Toda še nikoli nisem šla dlje od hobija. »Zakaj pa ne? Dar imaš. In veliko potrebo, da spraviš iz sebe vso bolečino. Nekako se moraš spet spraviti v normalno življenje, Anja. Morda bo to dober način.« »Ja, ampak …« Še vedno sem skeptična. »Ne razumem te. Kaj pa naj bi sploh pisala?« »Nekaj, v kar boš izlila svoja čustva?« »Nekakšen dnevnik?« »Ne vem. Sama najbolje veš, kaj ti odgovarja.« Ta pogovor zaključim z veliko mero skepse, toda še istega večera se znajdem v situaciji, ko v popolni tišini obsedim za pisalno mizo, pred mano pa leži prazen usnjen zvezek in nalivno pero. Gregorjevo nalivno pero. Podaril mi ga je za zadnji božič, skupaj s tem zvezkom in adresarjem. Vedno me je vzpodbujal k pisanju; le kaj bi bilo, če bi vedel, da se bom nekoč znašla tukaj, kjer sem zdaj? Nekaj časa zgolj strmim v prazne strani. Pisanje mi ni niti na umu, razmišljam o drugih stvareh. Ljudeh. O Gregorju. Obljubila sem si, da tega ne bom počela, a si enostavno ne morem pomagati … Naenkrat se zalotim, da zapisujem svoje misli. Preden se zavem, je pred mano kakšnega pol ducata drobno popisanih strani. Vse, kar sem ustvarila, govori o njem. Ne pišem o njegovi smrti niti o svojih čustvih do njega. Razpišem se o najinem otroštvu, začenši z dnevom, ko sva se spoznala, pero pa se mi ustavi, ko začnem opisovati Ireno. Ko se zavem, kaj sem naredila, potisnem zvezek proč od sebe in položim glavo na mizo. Zaprem oči in zopet pustim solzam, da si utrejo pot izpod mojih vek … Ko se čez nekaj časa zberem, bi najraje vstala od mize, iztrgala liste iz zvezka in vse skupaj zažgala. Toda … Kaj je že rekel Janez? Sama najbolje veš, kaj ti odgovarja. Še pomembnejše pa je tisto, česar ni izrekel; sama moram vedeti, kaj me bo spravilo k sebi … me vrnilo v življenje … me pozdravilo. Trenutno sicer ne vem natančno, kako stojijo stvari. Živim v kaosu. Marsikaj še moram razčistiti. S sabo in svojo okolico. Toda če je zgodba o Gregorju pravi odgovor, če je moja rešitev to, da še enkrat podoživim najino zgodovino, potem bom to storila. Obrišem si solze in zvezek zopet potegnem k sebi. Do enih zjutraj sedim za mizo in pišem, nato pa kar oblečena padem v posteljo in zaspim kot ubita. Zbudim se šele naslednje popoldne in prvič po več tednih v želodcu čutim volčjo lakoto. Po zajtrku se oprham in se oborožim s kavo, nato pa se znova lotim pisanja. V posteljo zopet ležem šele zelo pozno zvečer.


Eva Kurnik

… se nadaljuje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.