Toskanski spev – 25.del
Petindvajseti del iz romana “Toskanski spev”.
V nedeljo dopoldne je Janez obiskal Tatjano, a na žalost nista našla ravno veliko skupnih točk za pogovor. V zadnjih nekaj tednih se je pravzaprav zelo redko zgodilo, da bi skupaj sedla in se resnično pogovorila. Delno zato, ker Janez ni imel časa, predvsem pa zato, ker ni vedel kaj naj ji sploh reče. Od njega je pričakovala neko rešitev, a nazadnje je bil njegov oče tisti, ki mu je svetoval, kaj naj stori. Janez ga je poslušal in Tatjano naselil v bližini svojega doma, a ji ni omenil, da je to zelo neposredna bližina.
Tak je bil dejansko tudi očetov načrt, le Greta se ni vklapljala v to zgodbo. Po eni strani je bilo trapasto, da ji ni že na začetku vsega povedal, toda ali ga ni sama prosila naj o svoji soprogi z njo govori čim manj ali sploh nič?
A ta podatek bi ji moral vseeno zaupati, to je vedel. Ko mu je Izidor povedal, da sta govorila, je dojel, da mu teče voda v grlo.
In res, tekom pogovora je mislil, da bo Tatjana kaj vrgla vanj. »Sta vidva s tvojim očetom čisto zmešana?!«
Še nikoli v življenju ni nikogar slišal tako vpiti. »Izidor je rekel blizu tebe, kaj za vaju to pomeni dobesedno pred prag ali kaj?« »Ne. Razumem, da si vznemirjena, toda ne smeš se tako razburjati!«
»Ne? Res ne vidiš, v kakšno godljo si me spravil? Zgodilo se je točno to, česar sem si najmanj želela.«
»Česa nisi želela?«
»Takšnega življenja!«
»Malo prepozno je za takšne izjave.«
»Ne razumeš, jaz … Nič nisem imela proti temu, da bi videval otroka, toda ne svoji ženi naravnost pred nosom!
Tako ne bom mogla žive…« Ni je poslušal.
»Greti pred nosom … Saj ravno za to gre. Obstaja nekaj, česar ne veš.«
»No, kaj je zdaj?« Ko je slišala, da Greta ne more imeti otrok, se je enostavno sesedla.
»Hočeš reči, da si ves čas …«
»Ne. Ne. Šele pred kakšnega pol leta sem izvedel.«
»Pol leta?«
»Že nekaj časa sem bil doma. Greta niti sama ni vedela, šla je na preiskave. Če mi takrat ne bi povedala, bi že zdavnaj …«
»Kaj bi?«
»Nič. Ni pomembno.«
Kakšen smisel bi imelo zdaj razlagati, da je bila ravno ženina bolezen razlog, da se ni že pred več meseci ločil in se vrnil v Firence? »Zdaj razumeš, zakaj sem tako ravnal? Težko bo, a tudi najmanj sumljivo.«
»Razumem. V teh okoliščinah ne bo sumljivo, da ti je mar za otroka, ki odrašča praktično zraven tebe.
Toda tudi midve bova morali živeti ena ob drugi, si pomislil na to? Kako si sploh predstavljaš …?«
»Tako, da se ne bosta videvali več, kot bo nujno potrebno.«
»Pa saj sva se že dvakrat srečali!«
»Dvakrat?«
»Ja. Pri prvem srečanju mi je priporočila hotel.«
»Kaj?«
»Vidiš, o tem ti govorim! Že zdaj je zelo tvegano in večji kot bo najin otrok, v hujše težave lahko zabredeva.«
»Ne bova. Ne, če bova previdna. Ne, če se bova sproti dogovorila za vsak korak.«
‘’Za takšno žensko je bilo vredno tvegati vse. Res vse.’’
»Tega ne bom zmogla! In ti tudi ne. Preveč pritiska se bo nabralo.«
»Potem počakaj vsaj do poroda. Zdaj tako ali tako ne moreš proč. Če boš potem še vedno hotela, bova našla neko drugo rešitev.« »Rešitev? Zdajšnje stanje ni rešitev, ampak čisti kaos! Kako imava lahko takšne težave, pa še niti rodila nisem?«
Zajela je sapo in se skušala pomiriti. »V redu. Nekako bova zmogla. Poskušala bova. Kaj si ji povedal o meni?«
»Samo, da si slikarka iz Italije. Saj to se tudi govori.«
»Zakaj si ji sploh govoril o tem?«
»Spraševala je in jaz sem njena vprašanja o tebi poslušal le z enim ušesom.«
»Zakaj?«
»Zato, ker zame ne sodita v enak svet in tudi ne moreta soditi, razumeš?
Niti v sanjah si ne bi mislil, da se bosta vidve kdaj družili in …«
»V enak svet, kaj?«
»No, kaj je zdaj narobe?«
»Ti!«
In Tatjana je odvihrala skozi vrata. Janez ni razumel, kaj jo moti. Nekaj ga je vprašala in povedal ji je resnico. Ali vsaj del resnice. Vsa resnica je namreč bila, da sta Tatjana in Greta skupaj zanj tvorili idealno žensko. Tatjano je ljubil, a imela je nekatere lastnosti, ki so ga včasih malce motile, teh pa Greta ni premogla, in obratno. Začel je pozabljati, da se je v Tatjano zaljubil ravno zaradi njene neizmerne želje po svobodi, pravzaprav zaradi svobode same. Zaradi svobode in vsega, česar Greta ne bo nikoli imela. Nesreča, ki jo je doletela, je njegovo soprogo oropala nekaterih pomembnih čustev. Na čustveni ravni nista bila povezana, vsaj ne tako, kot si je predstavljala ona, toda ker sta živela skupaj, je Janez opazil, da Greta ni več enaka. V njej je bilo veliko manj topline. Razlog za to je bilo seveda dejstvo da ni mogla postati mama. To breme jo je razžiralo, uničevalo je njeno notranjost, toda Janez je imel v tem trenutku preveč težav, da bi se oziral še na njene. Ali da bi opazil, da jih sploh ima. V vsej družini je le Cvetka opazila, v kakšnem težkem obdobju je njena snaha in to je bil le še razlog več, da jo je nastala situacija tako zelo jezila.
Greta je bila prepričana, da je nezmožnost materinstva njen edini problem, a to ni bil še niti vrh ledene gore.
Zadnjih nekaj tednov pred porodom je Tatjana še največ časa preživela z Izidorjem. Janezovega očeta je njena stiska ganila.
S sinom ju je nekajkrat videl le govoriti med seboj, toda že zaradi načina, kako se je vedla, ko ga ni bilo ob njej, kako je govorila o njem; zaradi načina, kako ga je gledala, ko sta bila skupaj, in kako ga je pogrešala, ko ga ni bilo, se je Izidor jasno zavedal, koliko je pri njej na uri. Je njegov sin tako zelo slep, mar res ne sprevidi, kako zelo ga ima to dekle rado? Ni vedela, kakšna prihodnost jo čaka, a pristala je na njegove pogoje, čeprav so bili strašansko slabi (za kar je velik del krivde nosil tudi sam), kar je sledilo, pa je bilo samo še slabše. Če Tatjana ne bi bila zaljubljena, preprosto ne bi pristala na vse tole in pika! Njegov sin je znal biti resnično slep, o tem sploh ni bilo dvoma. Po poklicu je bil sicer odvetnik, a v zasebnem življenju in na čustvenem področju je znal včasih biti še pravi otrok. Toda v zvezi s tem žal ni bilo mogoče ukrepati. Janez je bil nenazadnje odrasel moški. Tako je bilo in konec zgodbe. Če ga Cveta kot otroka ne bi tako zelo priklepala nase, bi se reči morda povsem drugače zasukale, a tega ni mogel nihče vedeti. A po drugi strani je začel razumevati ženo vsaj v zvezi z njuno snaho; vedno je govorila, da ji je Greta kot hči in to se mu je zdelo preprosto osladno. Zdaj so tudi njega pričeli obhajati podobni občutki, le da v zvezi s Tatjano; več časa kot je minilo, bližja mu je bila. In tudi Janeza je vse bolje in bolje razumel; če bi bile stvari drugače in bi bil sam mlajši … Kdo ve, če ne bi storil česa podobnega kot njegov sin. Za takšno žensko je bilo vredno tvegati vse. Res vse. Zdaj je bilo seveda prepozno za takšne misli. Nikoli več ne bo mlad in v zgodbo je vmešan njegov otrok, a to vseeno ni pomenilo, da Tatjane ne more imeti rad kot lastne hčere. Saj to jo je tako ali tako že imel. Ne zato, ker je bila lepa na zunaj – svoje lepote se menda sploh ni zavedala, vsekakor pa je ni nikoli izkoristila za doseganje svojih ciljev – temveč zaradi lepote, ki je sevala iz njene notranjosti. Dejansko je imela vse karte v rokah, treba bi se ji bilo le soočiti z Greto in njene negotovosti bi bilo enkrat za vselej konec. A tega ni storila, ker je bila preprosto preveč prijazna. Raje kot da bi uničila življenje nekomu drugemu, je sama trpela.
To je bil zanj najmočnejši dokaz, da dekle iskreno ljubi njegovega sina. O njegovih čustvih Izidor ni bil popolnoma prepričan. Vedel je, da Janezu ni vseeno zanjo; ne samo za otroka, mar mu je bilo za Tatjano kot za žensko, toda koliko mar? Če jo ima rad, kaj na vsem svetu mu prepričuje biti z njo? Tega ni mogel razumeti. Zakon je bil zanj sicer sveta stvar – a le, če je bil sklenjen iz ljubezni. V nasprotnem primeru je bil farsa. Nič ali še manj kot nič, mrtva črka na papirju, popolnoma brez smisla. In tole med Janezom in Greto je bilo vsekakor brez smisla, a če njegov sin tega ne sprevidi, mu on ne more pomagati.
Ni se zavedal, da je on tisti, ki nečesa ne sprevidi; Janeza na Greto ni vezala ljubezen ali kakšno drugo močnejše čustvo, ampak se mu je žena enostavno smilila in samemu sebi je obljubil, da zaradi njega ne bo zabredla še v večjo nesrečo.
Še kako priročno je bilo pozabiti, da bo s svojo odločitvijo v nesrečo pahnil vse tri … oziroma pravzaprav štiri.
‘’Vem, da nisi mogel biti ob njej, toda nekatere reči vseeno lahko storiš. Zmoreš in moraš, razumeš?”
Anja se je rodila nekaj dni pred rokom, proti koncu maja 1990. Nekaj več kot štiriindvajset ur prej bi se Tatjana skorajda zaletela v Greto. Zagledala jo je namreč v trgovini in v trenutku jo je zgrabila panika. Ni si je želela ponovno videti, sploh pa ne v takšnem stanju. Še preden bi jo Greta utegnila opaziti, se je od nekod vzela Cvetka in snaho odpeljala proč.
Zaenkrat je bila Tatjana na varnem, toda kaj bo naslednjič? Naslednje popoldne je bil pri njej zopet Izidor.
V zadnjih nekaj dneh ji je še posebej pomagal, če ne pri drugih rečeh, vsaj s kakšnimi opravili po hiši.
Navsezadnje se je ravno vselila in v svojem stanju ni smela nič delati.
Tudi zunaj hiše bi bilo potrebno kaj postoriti, a urejanja okolice se nista lotila iz strahu, da bi mimo prineslo Greto.
Izidor je sicer trdil, da se zagotovo ne bo prikazala, kajti v razpoloženju, v kakršnem je bila, je prav gotovo ne bo veselilo videti nosečnice. Toda tudi če bi prišla ali je sploh obstajalo kaj takšnega, kar bi se ji lahko zdelo sumljivo?
Pravzaprav čisto nič, le začudilo bi jo, če bi pri njej zagledala svojega tasta. V zadnjem času se je pri Tatjani zadrževal toliko, da je Cveta še bolj mrščila čelo, kot bi ga sicer zaradi mladih dveh (če je bilo to sploh mogoče), toda če bi res prišlo do kakšnega srečanja in bi Greta glede na Tatjanino nosečnost v svoji glavi napravila nekakšne napačne sklepe, se Izidor v njenih očeh res ne bi želel znajti v vlogi, ki jo je v resnici imel njegov sin! Tatjana mu je bila zelo hvaležna za vso pomoč, toda premo sorazmerno s hvaležnostjo je naraščala tudi njena jeza na Janeza. Namesto da bi prišel sam, do nje pošilja svojega očeta!
Zavestno Janez tega sicer ni počel, ker pa je Izidor slutil, da bi znala izbruhniti kakšna katastrofa, se mu je zdelo bolje, da se vsaj vsak drugi dan oglasi pri Tatjani, kar je bilo vsekakor boljše, kot če bi bila ves čas popolnoma sama.
Toda to navsezadnje ni bila njegova dolžnost in tudi njej ne bi bilo potrebno vsega prenašati!
Toda za kakršno koli ukrepanje ni bilo več časa. Ko je prišel čas, je bil Izidor tisti, ki jo je odpeljal v porodnišnico.
Preden se je kdor koli spomnil obvestiti Janeza, je bilo vsega že zdavnaj konec, pa tudi potem se je njegovemu očetu zdelo bolje z novico počakati do jutra. V času, ko je dobil hčer, je njegov sin delal, on sam pa je ves vznemirjen čakal na hodniku.
Kakšna ironija … Kakor koli, če bi Janez sredi noči nenadoma pridrvel v porodnišnico, tega nihče od njih ne bi znal pojasniti njegovi ženi. In Izidor ne bi niti poskušal. Janez je svojo hčer tako prvič pestoval šele naslednji dan.
Ure dolgo jo je imel v naročju (vsaj zdelo se mu je tako; imel je občutek, da se je ustavil čas, ko jo je prijel), s Tatjano sta govorila šele veliko pozneje, ker je ob njegovem prihodu spala. Najprej je govoril z očetom, od njega je izvedel, da sta tako mamica kot deklica na srečo popolnoma zdravi in da bo z njima vse v redu. Izidor mu ni hotel ničesar očitati, zavedal se je,
da nikomur od vpletenih ni in tudi ne bo lahko, a vseeno ni mogel ostati tiho.
»Jaz bi moral biti na tvojem mestu, veš? Jaz bi ti moral postavljati vsa ta vprašanja.«
»Oče …«
»Ne, nič ne reci. Vem, da nisi mogel biti ob njej, toda nekatere reči vseeno lahko storiš. Zmoreš in moraš, razumeš?«
Eva Kurnik
… se nadaljuje
Dodaj odgovor