Toskanski spev – 29.del
Devetindvajseti del iz romana “Toskanski spev”.
Ni vedela, kako je prišla domov. Ko se je ponovno zavedala svoje okolice, je stala pred hišnimi vrati in skušala odkleniti vhodna vrata, a so se ji roke tako tresle, da ji je to komaj uspelo. Ni se spominjala, da bi vžgala motor, ni vedela, ali se je pripela, preden se je odpeljala domov. Domov? Je njuna hiša sploh kdaj lahko dom? Hišo je kupil in opremil on, vendar zdaj … ‘Kaj si mi naredil, kaj si mi naredil, zakaj …?’ je neprestano ponavljala sama pri sebi, ko je hodila skozi vežo. On in tista ženska … Ustavila se je.
Saj to se ne more dogajati. Ne more biti resnično! Od vseh ljudi na svetu bi prej pričakovala izdajo, toda njen mož … Človek, za katerega je menila, da je svetnik, ji je zabodel nož v hrbet. Za trenutek tega ni mogla verjeti, a potem se je njena nejevera umaknila besu. Prej je bila njena jeza usmerjena samo na Tatjano, toda zdaj … Če bi v tem trenutku stal pred njo, bi ga treščila naravnost v obraz. Nekaj mora raztreščiti, sicer je bo konec! Pogledala je okoli sebe in kitajska vaza, ki je prej stala v veži, je v nekaj sekundah ležala v črepinjah ob steni, Gretina dlan pa se je kopala v krvi.
Živela je zanj. Dihala je zanj, že od otroštva, on pa je potreboval tri leta – tri leta! – da je vse uničil! Toliko laži! Bog, kako je bila slepa! Kolikokrat, kolikokrat ji je v zadnjih letih rekel, da mora pozno delati, v resnici je pa … In ta otrok! Misel na Anjo jo je za trenutek zabolela celo huje od moževe izdaje. Tako zelo rada jo je imela, punca je bila pa navaden pankrt! Možev pankrt. Zdaj jo bo morala zaradi tega sovražiti. Morala jo bo, ker se ne misli še bolj ponižati. Onadva sta jo imela sicer za norca, ampak mala … V trenutku ji je zmanjkalo sape. Ali otrok ve? Ne. Ne, ne ve. Ne more vedeti. Če bi vedela, bi pri svojih letih že razumela, da mora pred njo molčati, a vendar … Janeza je klicala stric. Ja. Ja, in tudi imela ga je za strica, prav gotovo. Majhna punčka se že ne more takole pretvarjati. Ne more, četudi je Tatjanina hči. Čeprav …
Navsezadnje je njuna. Njuna hči je in zato mora biti tudi ona slaba, tudi ona zlagana in pokvarjena. V tistem trenutku je deklico zasovražila prav tako močno kot njeno mater. Ne samo zaradi prevare, ampak tudi zaradi dejstva, da je bilo Tatjani dano nekaj, česar ona ne bo nikoli imela; njenemu možu je rodila otroka. Že prej je bila na tihem pogosto ljubosumna – še vedno je namreč hrepenela po lastnem otroku, čeprav je vedela, da je upanje jalovo. Zdaj, ko je poznala vso resnico, do tega bitja ni mogla čutiti drugega kot samo sovraštvo in gnus. In četudi so v naslednjih letih pri njej še vedno kdaj vzcveteli kakšni kančki naklonjenosti do deklice, se je skupaj s tem občutkom v njeni notranjosti takoj oglasil tudi nemi krik; zakaj?! in skoraj takoj zadušil vsako, tudi še tako majhno sled nekdanje ljubezni do dekleta.
Greta zaenkrat še ni vedela, kaj bo storila. Po najhujšem razburjenju si je sicer povila roko, naprej pa enostavno ni več znala. Počutila se je skoraj tako, kot bi v sebi zmrznila …
Do večera se je sicer nekako odločila. Zaenkrat mu ne bo še ničesar omenjala. Vedela je, da ju čaka spopad in ničesar mu ni želela olajšati, toda zaenkrat je bila ona tista, ki se še ni zmogla v celoti spoprijeti z nastalim položajem.
Ko se je Janez zvečer vrnil, je počivala v spalnici. Luči je imela ugasnjene, okna zastrta. Rekla je, da ima migreno, v resnici pa ni želela, da bi ji takoj pogledal v obraz. Ni bila zabuhla od solz, temveč od jeze.
V kuhinjo se je vrnila šele dosti pozneje kot ob uri, ko se je njen mož po navadi odpravljal spat. A tistega večera je, kot zakleto, sedel v dnevni sobi in gledal televizijo. Ko je šla skozi kuhinjo, je opazila, da aktovka in plašč malomarno visita čez njegov stol. In ona naj bi pospravljala za njim, seveda. Sicer je to z veseljem počela, tako zelo rada je skrbela zanj, preden … Naj gre k vragu! Niti s prstom ne bo več mignila za njegovo udobje, niti s prstom ne. Ko je prišla v dnevno sobo, je pri priči ugasnil televizijo. Vedel je, da ji povzroča glavobole. Kako uvidevno.
»Ljubica, si bolje?«
»Sem.« Samo nikoli več naj je ne pokliče ljubica, sicer ga bo zadavila. Ha! Svojo ženo kliče ljubica, kako pa potem kliče njo? Ni ga mogla pogledati. Da bi imela izgovor, je stopila h knjižni omari in na slepo izvlekla knjigo. Tolstojeva Ana Karenina. To je njuna knjiga! Kakšna ironija. Obrnila se je in hotela iti mimo njega, a se je zadnji trenutek ustavila. To bi bilo preveč čudno. Sedla je na drug konec kavča in na slepo odprla knjigo. Upala je, da jo bo pustil pri miru, a namesto tega je skoraj v trenutku premaknil k njej in jo objel okoli ramen. Ne, samo tega ne! Kar otrdela je.
»Če te boli glava, boš težko brala. Zakaj si tako toga?«
»Saj nisem!« Komaj je obvladala glas. »Ves dan me že muči migrena, to je vse.«
»Si popila kakšno tableto?«
»Ja, ja, sem. Saj bo kmalu bolje, ne skrbi.« Mora mu nekako odvrniti pozornost od sebe. »Kako je bilo v službi? Naporno?«
»Še kar.«
»Si ves dan delal?«
»Ja.«
»Tudi vse popoldne?«
»Aha.«
»Si prepričan? Nisi šel vmes še kam drugam?«
»Kam drugam naj bi pa še šel?«
Koza neumna! Malo je manjkalo, pa bi se bila izdala. »Zjutraj sem te poslala v trgovino, si pozabil?« ga je hitro vprašala.
»Res? Oprosti, čisto mi je padlo iz glave.«
»Nič hudega. Jutri bom šla.« Uspelo ji je, hvala bogu! Seveda mu zjutraj ni omenila trgovine. Še dobro, da je skoraj nikoli ne posluša …
»Greta, ljubica!«
Njegov glas jo je nemudoma zdramil iz misli. »Prosim?«
»Kaj si si naredila?«
»A?«
»Tvoja roka!«
»Aja. Mačka … Mimi se je motala po hodniku in padla … Spotaknila sem se čez njo. Malo nerodno sem padla in … tista tvoja kitajska vaza se je prevrnila, oprosti.«
»Pusti vazo! Si dobro? Te peljem k zdravniku?«
Kot da mu je mar! »V redu sem, ni ti treba delati preplaha, saj je samo površinska rana!«
»Daj, naj pogledam. Skrbi me zate.«
Ni se mogla prisiliti, da bi iztegnila roko. Če se ga dotakne, ga bo verjetno kar ubila. Skrbi ga zanjo! Pha!
»Ne! Ne, jaz … Strašno me boli glava, prav?«
»Ampak …«
»Ne! NE!«
Videti je bil resnično prizadet, ker je zavpila nad njim. Kako dobro je znal ta človek igrati!
»Kakor hočeš. Ampak knjigo pusti tu.«
Kot da bi tudi sicer lahko brala! Obrnila se je in se napotila proti spalnici, a se je ustavila med vrati. »Si lahko jutri zjutraj sam pripraviš zajtrk? Res me boli glava, ne vem, če bom lahko tako zgodaj vstala.«
Mogoče bo morala še nekaj časa igrati to igro, toda trenutno res ni bila v stanju, da bi kuhala in pospravljala za njim!
»Seveda. Kar odpočij si.«
‘’Naj sta to želela ali ne, hči ju je družila vsak dan močneje.
Vezi med njima ni mogel uničiti niti brezupen položaj, v katerem sta se znašla.‘’
Tistega večera dolgo ni mogla zaspati, vseeno pa jo je zmanjkalo, preden je prišel v posteljo on. Tisoč misli se ji je podilo po glavi in vsaka se je končala s kletvami. V njej je vrelo. Sovraštvo ji je zadrgnilo grlo, ni mogla normalno dihati …
Ko je prišel v posteljo, Janez ni opazil, da je z Greto kar koli narobe. Prav tako ni opazil, da se je zbudila takoj, ko je legel zraven nje. Objel jo je okoli pasu, kot vsak večer doslej, in zaspal skoraj istem v trenutku. Ni čutil, da je srdito odrinila njegovo roko in se prekobalila skoraj na rob postelje, vseeno pa je napol v snu slišal, da je sredi noči močno zaloputnila vrata kopalnice. Zjutraj mu je rekla, da je šla na stranišče, v resnici pa je bruhala. Vse skupaj se ji je zagnusilo, nekaj ur je ležala ob njem, nato ni več zdržala. Iz nje je šel skorajda sam žolč, že od dopoldneva ni ničesar pojedla, a čez dan kljub temu ni čutila lakote, samo sovraštvo. V tistem trenutku res ni razumela, da vojne povzročajo lakoto, kajti ona je imela poln želodec.
Ni se vrnila v spalnico, preostanek noči je prebedela v dnevni sobi. Ure so minevale in prav nič lažje ji ni bilo. Srečna bi bila, če bi prej v kopalnici skupaj z vsem drugim odtekel vsaj delček njenega besa, a to se ni zgodilo. Vedela je, da ne bo nikoli več imela niti trenutka miru. Kako bi ga tudi lahko imela? Po tem, kar je zjutraj izvedela … Še živeti se ji je zdelo težko, kaj šele kar koli drugega.
Janez je v življenju storil veliko stvari, med njimi tudi kar nekaj napačnih. Tega se je zavedal, vseeno pa samega sebe nikoli ni smatral za egocentričnega človeka. Resnično ni bil egocentrik. Mar mu je bilo za ljudi okoli sebe, za njihovo zdravje in čustva. Družina je bila zanj najpomembnejše življenjsko načelo, nikoli ji ne bi obrnil hrbta. In v njegovo družino je seveda spadala tudi Greta. Nemudoma je opazil, da je nekaj narobe z njo. Že prvi večer, v trenutku ko je vstopila v dnevno sobo. Nekaj jo je zelo mučilo, ni pa mogel ugotoviti, kaj. Dolgo si je razbijal glavo s tem, pomislil je celo, da je kaj izvedela, a ko je videl, da se njen odnos do Anje ni spremenil niti za odtenek, je takoj zavrgel to misel. Poznal je svojo ženo. Vedel je, da bi, če bi kar koli le zaslutila, reagirala zelo burno. Niti slutil ni, da je zdaj on tisti, ki ne pozna več vse resnice.
Prizor, ki ga je videla Greta, pravzaprav ni bil nič posebnega. Že odkar je bila Anja majhna, sta vsake toliko časa nekam odšla z njo; na kak piknik, na izlet ali kaj drugega. Njun odnos se v času, ko so bili nekje skupaj, ni v ničemer razlikoval od tistega, ki sta ga vzdrževala pred drugimi ljudmi. Ni šlo zanju, temveč za dejstvo, da sta želela nekaj časa s svojim otrokom preživeti tudi sama. Brez Grete. Tudi brez Cvetke. Brez kogar koli. Če bi se življenje odvijalo po njunih željah, zanju na svetu ne bi bilo nikogar razen njiju in njune hčerke.
A žal ni šlo vedno vse po njunih željah, tole sploh ne. Če že nista mogla živeti življenja, kakršnega sta želela, sta si vsaj vsake toliko časa vzela trenutek, kakršen je bil tisti na vrtu njegovih staršev. To je bilo vse. V njunem početju ni bilo ničesar nemoralnega, vse to je izhajalo le iz želje, da bi bila skupaj, da bi bili vsi trije skupaj. Naklonjenosti nista mogla izkazovati drug drugemu, zato sta to počela skozi svojo hčer. Anja je bila zagotovo zelo ljubljen otrok. Z vseh strani, s strani očeta in matere pa še posebej. Žalostno je bilo le, da se je materine ljubezni zavedala precej manj kot tetine.
Mesece pozneje sta Janez in Greta še vedno živela skupaj. Greta se je vedla, kot da je zanjo vse po starem, njen mož še slutil ni, kakšne so stvari v resnici. Greto je v njeni notranjosti še vedno kuhalo in to vsak dan bolj. Niti približno ni pozabila, še manj odpustila. Šlo je preprosto za to, da ni vedela kako naj se sooči z vsem skupaj. Nikoli ni bila močna in za takšno bitko je bilo potrebno ravno to, moč. Če bi se odločila in položila vse karte na mizo, bi zanjo to pomenilo največjo mogočo spremembo, spremembo vsega življenja. Na to enostavno še ni bila pripravljena. Še nikoli ji ni bilo težje, toda takšen korak bi bil še mnogo, mnogo težji. Takšna odločitev bi zadala skrbi tudi izjemno močnemu posamezniku, zanjo bi bilo to v tem trenutku preprosto preveč.
Razpeta je bila med dve vrsti bolečine. Vsaka po svoje je bila izredno močna, toda s tisto, s katero je živela, je bilo zaenkrat enostavno lažje shajati. Poleg tega je upala. Gojila je upanje, da se bo vsaj nekaj spremenilo. Želja je bila prazna, toda če bi ji Janez rekel vsaj besedo, bi ga bila pripravljena poslušati. Pripravljena bi bila sesti in odkrito govoriti z njim. In če bi hotel začeti znova, bi pristala na to, kajti njena naklonjenost je zaenkrat še vedno prevladovala nad vso jezo in bolečino. Tudi Anjo bi sprejela, če bi tako hotel. To zanjo nenazadnje niti ne bi pomenilo kakšne velike spremembe. Le Tatjano bi za vedno izključila iz svoje družinske slike in poskrbela bi, da bi tako ravnal tudi on. Bila sta na točki, ko bi že ena sama beseda lahko ali vse popravila ali vse uničila. A do odločilnega pogovora med njima ni nikoli prišlo. Janez se ni zavedal okoliščin in, kot že tolikokrat doslej, tudi sedaj preprosto ni ukrepal.
Najtežje se je njegovi ženi zdelo z Anjo vzdrževati enak odnos kot doslej. Terjalo je sicer veliko živcev, a uspelo ji je. Vsaj na zunaj. Dolga leta ni nihče opazil razlike, še Anja sama ne. Njeni materi se je Greta pravzaprav zelo uspešno izogibala, kar se nikomur od vpletenih ni zdelo posebej čudno. Skrivaj so vsi čutili veliko olajšanje, najbolj še seveda Tatjana sama. Toda prav tako kot ji iz hčerinih ust nikakor ni bilo lahko vsak dan poslušati, kako rada ima teto, je bilo Greti izjemno težko ob vsakem snidenju znova in znova objeti Anjo, kot da je vse v najlepšem redu. Nikoli ni bila igralka, do trenutka, ko je spoznala resnico, tudi ni znala ničesar hliniti. Toda zdaj je menjavala maske. Drugo za drugo.
Janez je v tej situaciji zopet stal ob strani. Ni se vprašal, kaj misli in čuti katera od obeh žensk, posvečal se je le hčerki. Zelo dolgo pravzaprav ni niti opazil, da je iz njegovega odnosa z ženo izginila skoraj vsa fizična bližina, razen zvečer in zjutraj poljub na lice. Tako je imel navado poljubiti tudi svojo hčer. Med njima z Greto je bilo že tako ali tako praktično od nekdaj malo telesne bližine, sploh po njegovi vrnitvi iz Firenc. Pred dobrimi petimi leti je obiskal tisti kraj, toda zdaj je pričel opažati, da se žena z vsakim dnem bolj in bolj odvrača od njega. A ob tem spoznanju ni občutil ničesar, izguba mu ni ničesar pomenila. Tako je čutil do Grete, s Tatjano pa je bilo popolnoma drugače. To žensko je ljubil. Tega dejstva ni spremenil niti čas, niti prekrivanje, niti otrok. In, kjer je dim …
Njuna zveza je bila končana še pred Anjinim rojstvom. Sicer sta se res kar veliko dotikala, poljubila pa se nista niti ob novem letu ali rojstnih dnevih. Ne zato, ker ne bi zaupala eden drugemu, zaupala nista sebi. Še vedno sta bila zaljubljena in to sta morala tajiti celo pred samima sabo. Naj sta to želela ali ne, hči ju je družila vsak dan močneje. Vezi med njima ni mogel uničiti niti brezupen položaj, v katerem sta se znašla. Ta vez se nikakor ni pretrgala, z leti se je le še krepila.
‘’Ni ga vleklo domov. Ni se hotel vrniti v prazno hišo, med štiri stene in gluho tišino.‘’
Nekaj dni pred božičem, decembra leta 1995, je Greta odšla s taščo po nakupih, Janez pa je hotel v dnevni sobi obesiti praznične lučke. »Bom jaz to uredil,« mu je rekel Izidor, »bodi raje malce z Anjo in njeno mamo, dokler imaš priliko.«
Janez si ni dal dvakrat reči, delo je prepustil očetu in odšel proti kuhinji. Dekleti sta nekaj pekli, (no, Anja je zaenkrat nastopala le bolj ali manj v vlogi pokuševalke), vsa hiša je zelo lepo dišala. Med potjo je razmišljal, kako prav je bilo, da je pustil tiste lučke pri miru. Moral se je malo sprostiti. Z Greto je bila zadnje čase muka, praznikom navkljub je imel goro dela in hčerki se je bil prisiljen posvečati mnogo manj, kot bi si želel. Zdaj bo imel priložnost, da malce nadoknadi …
Tik preden je vstopil v kuhinjo, ga je presenetil hrup iz dnevne sobe. »Oče,« ga je takoj prešinilo, »kaj se je zgodilo?«
Stekel je proti dnevni sobi in očeta zagledal ležati na tleh. Izidor ni mogel vstati, ne zaradi bolečin, ampak zato, ker je bil ves zapleten v kable in lučke. »Kaj si vendar počel?« ga je zaprepadeno vprašal sin, medtem ko mu je skušal pomagati na noge. »Drugič bolj pazi!« Izidor mu je odgovoril šele, ko je spet stal trdno na tleh. »Na stol sem hotel stopiti, a me je spodneslo.«
»Spodneslo? Si v redu? Te kaj boli?«
»Roka.«
Namesto z obešanjem božičnih lučk in drugimi pripravami na praznik se je tisti dan končal na urgenci. Izidor si je pri nerodnem padcu zvil desno zapestje in prazničnega vzdušja je bilo tisto leto konec. Janez se je že tako ali tako počutil krivega, ko pa se je v bolnišnici prikazala njegova mati, oprta na Gretin komolec in na robu panike, mu je bilo enostavno že vsega preveč. Ni opazil ženine bledice – čeprav je pod roko držala taščo, je izgledala skoraj tako, kot bi sama potrebovala zdravnika – in gladko je preslišal materino pripombo, da se je med nakupovanjem Greta ves čas slabo počutila. Gledal je Greto, videl pa je ni. Njegova podzavest je tistega dne enostavno prejela že preveč različnih znakov.
Bolnišnico je zapustil, ne da bi katera od njiju to sploh opazila. Za očeta ga ni pretirano skrbelo – šlo je za lažji zvin – toda krivda, krivda je bila tista, ki ga je mučila. Kaj, če bi oče huje padel, se težje poškodoval? Moral bi se sam zavedati, kaj počne, toda njegov padec je bil delno tudi Janezova zasluga.
Ni ga vleklo domov. Ni se hotel vrniti v prazno hišo, med štiri stene in gluho tišino. Preveč je že doživel. Ne le tega dne, tako v pisarni kot tudi doma so ga že mesece pestile takšne in drugačne težave in očetova nesreča je sodu izbila dno. Če bi ostal sam, bi se bil prisiljen soočiti s svojimi mislimi, na to pa enostavno ni bil pripravljen. Namesto domov je tako zavil kakšnih dvesto metrov proč od svoje hiše. Še preden se je razumsko zavedel, da bo odšel tja, ga je korak ponesel k Tatjani in njuni hčerki. V trenutku največje ranljivosti se je obrnil k osebama, ki sta mu največ pomenili. Pravzaprav bolj k eni osebi, Anja je bila še premajhna, da bi kar koli razumela.
Dokler se ni znašel pred njenimi vrati, ni pomislil na možnost, da Tatjane ne bi našel doma. Ko je peljal očeta v bolnišnico, že zaradi ljubega miru ni hodila zraven. In tudi zdaj je v stanovanju gorela luč, torej sta bili očitno doma. Anja je že spala, njeno mamo pa je preveč skrbelo za Izidorja, da bi lahko zatisnila oči. Janez ji je poročal o njegovem stanju, povedal ji je, da se očetu na srečo ni pripetilo nič resnega. Ure sta sedela v dnevni sobi in se pogovarjala. Po dolgem času sta bila spet sama in tolažila drug drugega; ne samo pri Janezu, jez, ki sta ga vsa ta leta gradila, je popustil pri obeh. Med njima se je sicer spremenilo marsikaj, a ena stvar je še vedno obstala enaka; kadar je eden od njiju trpel, je zaradi njega trpel tudi drugi. Tako globoko sta se ljubila, da sta vselej čutila eden z drugim, ni bilo pomembno ali veselje ali žalost. In v tem primeru je bil Janez tisti, ki je bil bolj prizadet, Tatjana pa se je odzvala, kot bi se vsaka zaljubljena ženska; hudo ji je bilo. Njegova bolečina je bila tudi njena, dejstvo, ki jima je bilo z Greto nekoč skupno, zdaj pa je držalo le še zanjo.
Po urah in urah pogovora (Greta ga bo zjutraj verjetno spraševala, kje je bil, in tokrat se ne bo mogel izgovoriti na delo, a bilo mu je popolnoma vseeno za to) se je med njima zgodilo, kar bi se moralo že zdavnaj. Na nek način se je ponovila zgodba izpred šestih let; tudi tokrat nista vedela, kdo od njiju je naredil prvi korak, naenkrat sta se preprosto znašla v objemu. Kar potegnilo ju je skupaj, tako naravno, kot je naravna privlačnost dveh nasprotujočih si polov. V tem ni bilo nič napačnega, ker sta preprosto sodila skupaj. Tako je bilo preprosto prav. To sta čutila pred leti v Firencah in tako je bilo tudi sedaj. Ves čas sta se imela rada, kar koli se je že zgodilo, to dejstvo se ni spremenilo nikoli. Ko sta tistega večera ležala drug ob drugem, so bila zanju izbrisana vsa pretekla leta. Hči ju je v tistem času seveda še bolj povezala, a v nekaterih ozirih sta jo oba rabila kot izgovor; čustva med njima so bila mnogo globlja, kot bi bila, če bi Anja predstavljala edino njuno vez. Zdaj je bil čas, da zaživijo kot prava družina. Tokrat se ne bosta kar tako vdala, ničesar ne bosta več tajila. Pred nikomer. Imela sta se rada in tokrat se bosta za svojo ljubezen tudi borila. Oba.
Eva Kurnik
… se nadaljuje
Dodaj odgovor