Toskanski spev – 26.del
Šestindvajseti del iz romana “Toskanski spev”.
Ko je Tatjana tistega dne po dolgem spancu končno odprla oči, je zraven nje ležal njen otrok, na stolu ob postelji zraven njiju je spal njegov oče. Njena hčerkica! Dokler je ni prvič videla, ni vedela, katerega spola bo. Ni hotela vedeti. Vsa otroška oblačila, ki jih je spletla v zadnjih tednih, so bila bolj ali manj v rumenih odtenkih in tudi vsa otroška oprema, ki jo je imela doma, je bila v bolj nevtralnih barvah. Rožnate oblekice in ostale drobnarije bo že še dokupila, za to je bilo dovolj časa, čeprav je imela otroških oblačil že cel kup. Kadar je bila sama, praktično ni imela drugega dela kot pletenje … Njena hči je popolnoma mirno spala. Zdaj ni imela še nobenih skrbi, vir skrbi njene matere pa je dremal … Tatjane med porodom razen zdravnikov ni nihče vprašal, kako se počuti. Od Janeza bi takrat potrebovala vsaj moralno podporo, a je ni dobila; včeraj zvečer sploh ni prišel v porodnišnico. Razumsko je dojemala, zakaj je tako, a z razumom si tistih nekaj ur ni mogla prav veliko pomagati. In tudi v naprej je ne bo nihče nič vprašal. Njena hči je bila pankrt. V današnjih časih to dejstvo sicer ni bilo tako grozno kot pred nekaj desetletji, toda po merilih, po kakršnih je bila vzgojena, je bil nezakonski otrok nekaj strašnega. In sramotnega. Ni je bilo sram pred ljudmi. Zanje ji je bilo vseeno. Ker si je tako zelo zapletla življenje, jo je bilo sram le pred samo seboj. In morda jo bo nekoč sram pred hčerko; če ji bo ta otrok kdaj kar koli očital, se ne bo imela ne moči in ne pravice braniti. Kot najstnica je prvič prebrala Prešernovo Nezakonsko mati in danes se je žal znala tudi poistovetiti s tem motivom. Tudi njej se je nebo zdelo odprto vsakič, ko je pogledala svojo hčer. Toda zato njena situacija ni bila nič lažja. Nikoli ne bo lažje, pomagal bi ji lahko le čudež. Začel bi se z besedo Janez, končal s poroka, vmes pa bi stala ločitev. Toda v realnem življenju te tri besede preprosto niso sodile v isto poved. Morala bi se bila že sprijazniti s tem. Ni ga krivila, čeprav se ji je to v določenih trenutkih zdelo še najlažje. Tudi Grete ni mogla sovražiti, saj je niti poznala ni dobro. Pravzaprav ni bil nihče kriv. Njeno življenje se je preprosto obrnilo v to smer in prišla je do točke, ko iskanje krivcev in razlogov ni imelo smisla. Nič več. Toda njena hči bo žrtev. Trpela bo. Kot majhna morda ne, a sčasoma bo zagotovo prišlo do tega. Kot mama Tatjana tega ni mogla preprečiti, a lahko je poskusila vsaj nekako nadzorovati situacijo in po svojih močeh omejiti škodo. Nekaj je imela v mislih. Odločitev bo sicer boleča zanjo in za vse vpletene, a morda bo v največji možni meri zaščitila njeno hčer. Vsaj poskusiti mora.
‘’Ni bilo vse, kot si je želel, toda saj tudi nikoli ne bo. Ni moglo biti. Pod pogoji, kakršni so bili na mizi zdaj, bo svojo hčer vsaj videl odraščati. Zdelo se mu je, da je to vse, kar lahko v tem trenutku zahteva.’’
Prvega dne, ki ga je Janez preživel v porodnišnici, se ni spominjal po otroškem joku, temveč po pogovoru, ki sta ga tisto popoldne imela s Tatjano. Sam ni vedel, kaj ga je popadlo, toda sredi njunega dialoga je nenadoma omenil svojo ženo. Ko je v naročju držal hčer, se preprosto ni mogel otresti misli, da Greta ne bo nikoli doživela česa podobnega. Zaradi tega ga je le še bolj razžirala krivda. Ni se zavedal, da razmišlja na glas, nikoli ni izvedel, kaj je pravzaprav rekel, kajti šele Tatjanin zgroženi pogled mu je povedal, da je nekaj zelo narobe. Ni se razburila, čeprav je imela do tega vso pravico. Verjetno se do takrat še nobena ženska na svetu ni odzvala tako, kot se je ona. Gledala ga je s tistimi svojimi čarobnimi očmi in zaradi vsega gorja v tem pogledu, vsega česar ni izrekla z besedami, a je pisalo v njenih očeh, mu je bilo še stokrat bolj hudo. Ob njegovi omembi Gretinega imena je Tatjana molčala. Kaj naj bi mu sploh rekla, ko je videla kako je razdvojen? Čeprav iz drugačnih razlogov, je še vedno trpel enako kot ona. Bila je preveč človeška, da bi mu zamerila, in dovolj ženska, da je svojo človečnost omejila le nanj; kakšnega člana njegove družine, z izjemo Izidorja, bi še vedno zelo težko sprejela, če bi se prikazal med vrati. Toda zdaj ni čas za takšne misli; povedati mora, kako se je odločila. Kljub temu je najprej govoril on, in to zelo dolgo. A zapomnila si je le delčke posameznih povedi:
»Poskusil razumeti … Tega otroka vesel bolj kot česar koli drugega v življenju, vendar … Ne bo imela otrok in ne morem je zapustiti … Najina hči bo imela vse, kar bo potrebovala, le … Moja mati in oče bosta stara starša ne glede na vse … Oprosti, vem, da to ni… Ne vem, kako bo to vplivalo nanjo ko bo večja, a … Storil vse v svoji moči, da vedno poskrbim za vaju. Obe.« Ko je utihnil, je spregovorila ona. Sprva le eno samo poved, a ta je učinkovala, kot bi vrgla bombo. »Da si njen oče, bova Anji povedala šele, ko bom presodila, da je pravi čas za to.« Janez jo je pogledal, kot da je prikazen. »Kaj si rekla? Kaj boš? Kaj?!« »Slišal si me.«
»To ne pride v poštev, zapomni si!« »No, kaj pa po tvojem mnenju lahko narediva? Povedal ji boš, nekega dne te bo pred nekom poklicala ‘oče’ in vse se bo končalo. Ali boš počakal, da toliko odraste, da bo znala molčati, toda kako bo potem gledala na … na vse skupaj?« Hotela je reči ‘naju’, a se je v zadnjem trenutku ugriznila v jezik. Onadva nista obstajala ali pa je vsaj Janez menil, da ne obstajata. V zadnjih treh mesecih ni njune zveze omenil niti z besedo. Zanj je očitno sodila v preteklost, torej bo tako tudi zanjo. Če bi vedela, kako Janez razmišlja, bi ji bilo verjetno precej lažje. Ni menil, da nista obstajala, menil je, da preprosto ne smeta več obstajati. Ne, da ne bi nikoli smela; kar se je zgodilo, se je moralo zgoditi in tega si ne bo pustil nikdar vzeti. Toda v takšnih okoliščinah, ženi naravnost pred očmi, ni smel narediti niti koraka naprej od tega, kar ima zdaj. Na prvi pogled je bilo vse zelo preprosto, v resnici pa tako zelo zapleteno, da je obema spremenilo življenje. In njegov otrok je bil ravno v središču vse te zmede. Dolgo sta se pogovarjala, toda slednjič je dojel, da ima Tatjana prav. Druga rešitev bi sicer bila, da bi obe odšli nekam proč, toda tako bi hčer redkeje videval. Ni točno vedel, kaj je Tatjana mislila s ‘pravim časom’. Čas, ko v zgodbi ne bo več Grete?
Do tega ne bo prišlo, naj njegova žena ostane bolna ali ozdravi. V obeh primerih se je čutil dolžnega ostati ob njej in menil je, da je Tatjani to tudi zelo jasno nakazal. Sicer ne z besedami, toda če bi ga vprašala, bi ji povedal. Zavedal se je, da se je tako odločila v punčkino dobro. Ni bilo vse, kot si je želel, toda saj tudi nikoli ne bo. Ni moglo biti. Pod pogoji, kakršni so bili na mizi zdaj, bo svojo hčer vsaj videl odraščati. Zdelo se mu je, da je to vse, kar lahko v tem trenutku zahteva.
‘’Ko je Izidor obiskal vnukinjo, se kar ni mogel odločiti, kdo izmed njiju je bolj zaljubljen vanjo,
njen oče ali njena lepa mati.”
Pred porodom Tatjana ni izbrala nobenega imena, ker še ni poznala otrokovega spola. Zdaj je seveda začela razmišljati o tem in zdelo se ji je pošteno, da se o tem posvetuje z Janezom. Kdo ve, pri koliko odločitvah v zvezi s hčerko bo sploh lahko sodeloval.
Pri tej pa je lahko, kar je zadevalo njo, je tudi moral. Med imeni za deklice ji je bilo še zdaleč najbolj všeč Ana Marija.
Tako je bilo ime njeni materi, najbolj srečna bi bila, če bi lahko tako poimenovala tudi hčer. Toda Janez je bil proti.
»To ime je zelo staro, poleg tega pa je moji teti ime Marija. Preveč problemov bi imela, odpade.«
»Zakaj bi se tvojemu očetu zdel problem …?«
»Mamina sestra je, ne očetova.«
»Razumem.« Grenka pilula, toda v to ne bo drezala. Preprosto ni imela živcev za to in konec.
»Kaj, če narediva tako; tvoje ime je rusko, ne? Kaj, če bi nadaljevala tradicijo? Naj bo punčki ime recimo … Anja.«
»Anja. Lepo zveni. Ni kot Ana, a se vsaj malce približa Ani Mariji. Kar se mene tiče, je prav.«
O priimku seveda sploh ni bilo govora. Janez je sicer v naslednjih dneh hčer tudi uradno priznal, toda za to sta poleg Tatjane vedela le še njegova starša. Drugače preprosto ni mogel ravnati. Žal je moralo biti tako. Njuna hči je torej dobila ime. Anja Lah. Ko je Izidor obiskal vnukinjo, se kar ni mogel odločiti, kdo izmed njiju je bolj zaljubljen vanjo, njen oče ali njena lepa mati.
Oba sta punčko do onemoglosti crkljala in zibala, sam je skoraj ni dobil v roke. Ko jo je končno pridržal, se je skorajda prestrašil; pozabil je že, kako majhno je lahko takšno bitjece! Punčka ni bila stara niti en dan, odkar je v naročju prvič držal svojega sina pa je minilo že več kot trideset let. In ta sin je Tatjano gledal kar malce po strani, ko je Izidorju izročila vnukinjo. Če bi bila namesto njega na obisku Cveta, se Janez zdaj pač ne bi tako držal! A v tem primeru tudi Tatjana hčerke ne bi tako brezskrbno dala iz rok, to je bilo Izidorju kristalno jasno. Njegova žena je bila zadnjih nekaj mesecev kot kakšen sod smodnika.
Ne zato, ker skoraj ni govorila z njim. Zaradi vsega. Sod smodnika tik pred eksplozijo. »Kako bo moji vnučki ime?«
ju je vprašal, da bi odvrnil misli od Cvete. Odgovoril mu je Janez. »Anja.«
»Rusko ime. Tatjana, si ga ti izbrala?«
»Ne,« je spet rekel Janez, »jaz sem ga.«
»Resno?«
»Ja, resno! No, kaj? Bi moralo biti kaj narobe?«
»Ne, ne, še malo ne! Samo presenečen sem, to je vse.« Tatjana je v zraku v trenutku začutila napetost in poslala Janeza po čaj. »Oprostite,« je rekla Izidorju, ko sta ostala sama. »Navadno ni … takšen.« Kot da čuti potrebo, da svojo hčer zaščiti pred lastnim očetom, je dodala v mislih. Če že, bi jo ona na njegovem mestu prej skušala zaščititi pred babico.
»Nikar se mi ne opravičuj, deklič! Saj vem, kakšen je moj sin. In razumem tudi, zakaj. Ali vsaj poskušam razumeti.
Midva bova med seboj že uredila, kar morava, ne skrbi. Tvoja edina skrb naj bo tvoja Anja.
Preostale stvari zate trenutno nimajo popolnoma nobenega pomena.«
Eva Kurnik
… se nadaljuje
Dodaj odgovor