Toskanski spev – 1.del
Prvi del iz romana “Toskanski spev”.
Maribor, 2008
Ves svet je pred mano. Pred nama. Prelepo sončno popoldne, nebo brez oblačka in veliko veselje ob uradnem zaključku šolanja. Presrečna sem, da je vsega konec. Za vedno sem opravila s šolskimi klopmi, in ko stopim naprej, da bi sprejela spričevalo, me Tatjana – mama – in Petra ponosno spremljata s pogledi. In seveda je tu tudi Janez, čeprav ga v vsej tisti množici ne uspem zagledati. Vseeno pa vem, da je tukaj. Kot vedno je nekje v bližini in čez nekaj minut me – potem ko mu Tatjana in Petra končno data prostor – že ves ponosen objema. Čez nekaj časa se prizorišče spremeni. S sestro v kuhinji reževa zelenjavo, medtem ko Janez na vrtu vklaplja žar. Današnja zabava je ena redkih priložnosti, zaradi katere si je snel kravato in slekel suknjič. Zaradi zabave in zaradi mene, tega se zavedam. Obe s sestro sva njegovi ljubljenki, jaz morda še bolj kot Petra. Toda sicer se Janez Rupnik nikoli ne prepušča čustvom. Odvetnik je od glave do pet in tako se, med drugim, tudi oblači. Prav zato je današnja priložnost, ko nosi do komolcev zavihano srajco namesto obveznega konservativnega suknjiča, bolj kot ne izjema med pravili … Ko se nam čez kakšnih petnajst minut pridruži Gregor, prepustim sekljanje paradižnika Petri in stečem na dovoz, da bi ga pričakala. Nekajkrat mu navdušeno pomaham in čez nekaj sekund že stopi iz avtomobila in me potegne v objem.
»Oprosti, ljubica, nisem mogel priti prej. Mama …« »Delo si imel. Razumem.« Zaprem mu usta s poljubom in za nekaj časa pozabiva na ves svet. V hiši se znova znajdeva šele čez nekaj minut. Objeta stopiva v kuhinjo in Gregor takoj odhiti pomagat moji sestri. Vidim, da ga kar precej peče vest. Vendar pa ga skrbi povsem brez razloga, kajti resnično nisem jezna nanj. Kot že večkrat doslej mu je bolezen njegove mame danes popoldne prekrižala načrte. Njegova mati, Irena Robič, je namreč pri štiridesetih letih nenadoma zbolela za otroško paralizo in tako postala popolnoma odvisna od sinove nege in oskrbe. Prej je bila povsem zdrava – to lahko zanesljivo potrdim, ker sem praktično odraščala ob njej. Bolezen je prišla kot strela z jasnega. Najbolj žalostno pa je bilo, da razen sina ni imela nikogar, ki bi skrbel zanjo. Leta pred boleznijo je sicer živela v Prekmurju, skupaj z možem in sinom. Z mamo sva vse tri v bistvu spoznali na dopustu, toda takrat sem imela kakšnih pet let in Gregorjevega očeta se, razen s fotografij, sploh ne spomnim. Ko se je namreč Irena s svojim sinom preselila v Maribor, je bila že vdova. Že kot otrok sem ju zelo dobro spoznala. Bila sta naša bližnja soseda, živela sta čez cesto točno nasproti naše hiše in z Gregorjem sva kmalu prehajala iz ene hiše v drugo, kot da je v obeh najin dom. Cesta med njima pa je postala najino popoldansko igrišče, kar najinima mamama seveda ni bilo niti malo po godu … Z Gregorjem naju je morda sprva zbližalo ravno dejstvo, da nisva imela očetov, kajti tudi midve s Petro nisva poznali svojega. Bilo je torej naravnost samoumevno, da sva si blizu – in sva si tudi bila, s starostjo sva si postajala vedno bližja – in to naju je pripeljalo do današnjega dne in tega trenutka …
‘’Uživaj, deklič moj dragi,’’ mi reče pred odhodom. ‘’Tak večer boš doživela le enkrat.’’ Jezus, kako prav ima.
In niti zaveda se ne tega. Nihče od nas se ne. Če bi samo zaslutila, kakšne bodo posledice te vožnje, bi poskrbela, da bi za vsako ceno ostali doma, a če bi bil človek sposoben videti v prihodnost …’’
Ko je Irena zbolela, je nanj padla teža vseh skrbi zanjo – skoraj vseh skrbi, saj so zanjo skrbeli tudi drugi, med njimi tudi moja mati. Toda največje breme je vsekakor padlo na njegova ramena. Naredila sem vse, kar sem lahko, da bi mu pomagala, da bi pomagala njemu in teti Ireni. Prej sta najini mami izmenjaje se pazili na naju, zdaj pa je to počela le Tatjana. Vendar pa z Gregorjem nisva več vseh dni preživela zunaj pri igri, temveč sva ure in ure presedela ob Irenini postelji … in Gregorjeva mama mi je rekla, da je s svojo boleznijo dobila tudi hčer. Skoraj deset let po tem pogovoru je bilo z njo še vedno zelo slabo, njena bolezen je preprečila, da bi bil Gregor ob meni v morda najpomembnejšem trenutku mojega življenja … Jaz pa sem lahko le upala, da bo nekoč bolje. Za oba. Nekaj ur pozneje ni nikjer več niti sledu o kakšnih mračnih mislih ali slabem razpoloženju. Ravno končujemo z družinsko večerjo – kar je zadevalo mene, je Janez k družini Lah spadal ravno toliko kot moja mati in sestra. In Gregor, seveda.
Z mamo ravno začneva odnašati posodo z mize, ko Petra predlaga, da bi šli malce ven. Družinski odvetnik jo takoj podpre.
»Seveda. Naj se mladina malce znori. Navsezadnje je Ankica pravkar maturirala.«
»Ne vem, če je to ravno pametno,« mu ugovarja moja mama.
»Vsi smo že nekaj spili in …«
»Ah, pusti, Tatjana. Dovolj so stari, da bodo že znali paziti nase.«
»No, ne vem …«
Nazadnje seveda popusti. Kot vedno, kadar gre za Janeza. Njegov vpliv nanjo je brezmejen, medtem ko je drugi v njenih odločitvah in prepričanjih ne moremo premakniti niti za milimeter.
Z družbo se kmalu znajdemo zunaj. Prevažamo se v Mercedesu, Janez nam namreč prepusti svoj avto, vozi pa ga Gregor, ki je v celotnem večeru spil le kozarec vina. Ne sega rad po pijači, ker je nekje v njegovi podzavesti ves čas prisotna skrb za Ireno, celo na večer, kot je ta. Janez mu prav rad prepusti svoje ključe – zanese se nanj, meni pa hoče narediti veselje. »Uživaj, deklič moj dragi,« mi reče pred odhodom. »Tak večer boš doživela le enkrat.« Jezus, kako prav ima. In niti zaveda se ne tega. Nihče od nas se ne. Če bi samo zaslutila, kakšne bodo posledice te vožnje, bi poskrbela, da bi za vsako ceno ostali doma, a če bi bil človek sposoben videti v prihodnost … Nameravamo zaviti v bližnji lokal, še pred tem pa naj bi obiskali neko Petrino znanko. Naša psička je namreč pred kratkim povrgla, moja mlajša sestra pa je prijateljici obljubila mladega psička. In obljubo hoče tudi izpolniti. Prav iz tega razloga zdaj sedi na sovoznikovem sedežu, jaz pa sedim zadaj z mladičkom v naročju. Gregor me nekaj časa nasmejano opazuje v vzvratnem ogledalu. »Zelo ti pristaja, veš?« slednjič reče z iskrico humorja v glasu. Takšne šale mi niso všeč. »To je pes, ne dojenček. Nikar se ne šali iz tega, raje glej na cesto.« Kar pogosto ga opozarjam, naj previdno vozi, in kot po navadi, moje besede pri njem izzovejo prešeren nasmešek, ta pa pri meni povzroči mrščenje. Petra zavije z očmi. »Ne mislim poslušati vajine drame,« pripomni in se skloni naprej, da bi vključila radio. Gregor za trenutek umakne oči s ceste in pogleda k njej – resnično le za trenutek, toda včasih je tudi milisekunda več kot dovolj in tako je tudi tokrat. Gregor se nagne k Petri in ji omeni neko radijsko postajo, jaz pa v tistem trenutku na ves glas zakričim, kajti pred nami se na semaforju prižge rdeča luč in bolj začutim, kot vidim, da bomo trčili v avtomobil, ki je pred nami. Gregor sunkovito obrne glavo in oba s sestro na robu panike pogledata na cesto. Gregor skuša nekako zavirati, vendar tega ne zmore. Moj krik je očitno prišel prepozno, kajti Gregor izgubi nadzor nad vozilom in avtomobil z vso močjo trešči v vozilo pred nami. Začutim trk, nato pa me zajame tema. Ko se zbudim, je v zraku in vse okoli mene vonj po krvi. Strašno slabo mi je, vse skupaj pa še poslabšuje nekakšno zibanje. »Kje sem?« Ne zavedam se, ali sem vprašanje izgovorila naglas ali v mislih, toda očitno je bilo naglas. V nekaj sekundah se namreč ob meni znajde Janez in, ko obrnem glavo, ob sebi na nekakšnih nosilih zagledam ležati Petro. Počakaj malo. Nosilih? Zakaj moja sestra leži na reševalnih nosilih in je le na pol pri zavesti, obraz pa ima oblit s krvjo in poln odrgnin?! Počasi me začne grabiti panika in v sencih začutim ostro bolečino.
‘’Tik preden me premaga spanec, utegnem le še nejasno pomisliti, da je Janez z odgovorom odlašal tri, štiri sekunde predolgo. Šele čez nekaj ur izvem, zakaj je tako. To vedenje pretrese temelje mojega notranjega sveta in me za večno spremeni.”
»Anja, kako se počutiš?« me zaskrbljeno vpraša Janez. Zaprem oči in skušam nekako pokimati, ker sem za odgovor enostavno preveč utrujena, vendar me ob tem gibu peklensko zaboli vrat. Nekaj mi ne gre v račun. Očitno smo doživeli nesrečno – in prav v tistem trenutku Janez kot v odmev mojih mislih pove: »Trčili ste v avtomobil pred vami, hvala bogu, da ste celi!« Skušam mu odgovoriti, vendar so v tem primeru možgani precej hitrejši od sposobnosti, da bi premaknila ustnice in oblikovala nekaj smiselnih besed, poleg tega pa imam strašansko suha usta. Končno uspem hrešče izdaviti vprašanje. »Je bil še kdo drug …?« Želim izvedeti, ali je bil, razen nas, še kdo drug poškodovan, vendar vprašanja ne uspem oblikovati do konca. Janez mi očitno – spet – prebere misli in odkima. »Ne. Nihče drug ni bil ranjen.« S kotičkom očesa opazim, da se nama približuje eden od reševalcev, ki mi posveti v oči in me na hitro povpraša po imenu in naslovu, ko pa vidi, da je moj spomin kljub poškodbam še povsem dober, mi reče, da bi morala do prihoda v bolnišnico počivati. Peljemo se v bolnico, torej je bila nesreča res huda. In, kot odgovor na to, mi v sencih vedno bolj kljuva. Čutim, da me bo vsak čas premagal spanec, a se sklenem boriti proti temu občutku in skoraj na silo pogledam Janeza. Še vedno namreč potrebujem odgovore. Jasno mi je le, – vedno močnejši pritisk v sencih me še posebej opozarja na to – da smo nekam trčili. V tem trenutku mi niti ni mar kam, zanimam se le za ljudi. Sestra je ob meni, videti je še huje poškodovana kot jaz, zaradi česar me je na smrt strah zanjo – po drugi strani pa prav tako nočem videti svojega obraza. Tudi Janez je z nama, čeprav, hvala bogu, ni poškodovan. Ko se mi utrne ta rešilna misel, se hkrati tudi vsega spomnim. Seveda, saj ne more biti. Ni se peljal z nami. Nekdo drug se je, tisti, ki je vozil. »Kje je Gregor?« z zadnjimi atomi moči vprašam Janeza. Malce se obotavlja z odgovorom, potem pa le izreče. »Pelje se v drugem vozilu.« Pokimam, nato pa končno mirno utonem v spanec. Gregor se pelje za nami, torej je z njim vse v redu. Vsi trije bomo v redu, izvlekli se bomo. Tik preden me premaga spanec, utegnem le še nejasno pomisliti, da je Janez z odgovorom odlašal tri, štiri sekunde predolgo. Šele čez nekaj ur izvem, zakaj je tako. To vedenje pretrese temelje mojega notranjega sveta in me za večno spremeni. Nisem več samostojna in celovita oseba; postanem senca, moje življenje pa se v enem samem trenutku za vedno spremeni v nočno moro.
Eva Kurnik
… se nadaljuje
Dodaj odgovor