Toskanski spev – 21.del
Enaindvajseti del iz romana “Toskanski spev”.
Ne bo si zapletla življenja zaradi odvetnika!? Ja, madonca, prav to je naredila! Slabše kot je zdaj, že ne bi moglo biti! Vsekakor, da ne. Kaj naj naredi? Stara je bila devetindvajset let, brez ravno prestižne zaposlitve in sama, skratka, v popolnem zosu. Kolikokrat je mama v njenem otroštvu izrekla to frazo, Tatjana pa se je smejala. Zdaj ji ni bilo več do smeha. Pri devetindvajsetih je končno dojela, kaj pomeni »biti v popolnem zosu«. Na to res ni računala. Toda če že ni držal pregovor o očeh in srcu, je zanjo veljalo vsaj nekaj drugega; človek obrača, bog pa obrne. Pri njej zagotovo je. Stanje, v katerem je bila prvih nekaj dni po tem, ko je izvedela novico, bi sicer lahko poimenovali popolni šok, nikakor pa ne obup. Tisoč misli se ji je podilo po glavi in nobena ni bila ravno vesela, toda niti za trenutek ni pomislila, da bi se tega otroka tako ali drugače znebila. Splav je bil zanjo zločin, da pa bi ga dala v posvojitev, ni niti pomislila. In na koncu koncev si je tudi želela otrok, le da jih je hotela imeti v drugačnih okoliščinah. Če bi bilo po njenem, bi bila malce starejša, imela bi boljšo službo, predvsem pa partnerja. Dvoje teh želja je bilo neuresničljivih, eno pa bo z nekaj truda realizirala. No, prav, kar veliko truda.
Morala bi se izseliti iz Firenc. O tem je razmišljala že davno, preden je spoznala Janeza. V Toskani se je rodila in nikoli ji ni nič manjkalo, toda ko sta jo starša drug za drugim zapustila, si je obljubila, da bo nekoč vsaj obiskala njuno domovino Jugoslavijo, predvsem pa Slovenijo. Toliko je slišala o tej državi, da jo je želela videti na lastne oči. Hotela si je ogledati mesta in znamenitosti, predvsem Bled, od koder je prihajala njena mama, in tudi spoznati nekatere ljudi – mogoče celo maršala Tita. To nekoč ni bilo tako nemogoče, kot se je sprva zdelo; pogosto je imel govore, vsaj videla bi ga lahko. Ni je zanimala tuja politika (saj se še za domačo ni prav dosti brigala!), bila je le preprosto po žensko radovedna. Hotela je videti možakarja, o katerem je toliko slišala in si ustvariti mnenje, ki ne bi temeljilo na očetovih predsodkih in materinih tihih komentarjih.
‘’ … ne da bi hotela, je v dolgih urah vožnje podoživela vsak njun skupni trenutek. Ta rana je bila še zelo sveža.
Še dolgo ne bo pozabila. To je bil le eden izmed razlogov, da se ji je Firence zdelo bolje nepreklicno pustiti za sabo.’’
Zdaj kaj takega ni bilo več mogoče. Maršala že deset let ni bilo več, njenih staršev pa tudi ne. Skupaj so nameravali obiskati njuno domovino, a nekako nikoli ni bilo časa (in denarja) za to. Menili so, da jim bo nekako že uspelo, potem pa jih je čas preprosto prehitel. Njen oče pa ni prihajal z Bleda, ampak iz Maribora. Nikoli se ni popolnoma znebil tiste njihove značilne govorice in vedno ji je pripovedoval, kako se je naučil plavati v reki Dravi. Nekoč si je želela Maribor vsaj obiskati, zdaj pa se je želela preseliti tja. Ne zaradi Janeza, kajti sploh ni vedela, da živi tam; njegov naslov je bil še ena od tem, o katerih nista govorila. Šlo je preprosto za to, da ni vedela, kam naj gre. V nekem trenutku ji je preprosto padlo na pamet, da naj bi se njeni otroci naučili plavati v isti reki kot njihov ded. Ni vedela, od kod je prišla ta misel, preprosto prešinila jo je. Toda od ideje do realizacije jo je vsekakor čakala dolga pot. V Sloveniji je imela nekaj znancev in obvladala je jezik, zato je menila, da ne bi smelo biti pretežko najti kakšnega stanovanja. Toda nazadnje ji je prodaja rojstne hiše povzročila toliko težav in različnih zapletov, da se je v domovini svojih staršev znašla šele precej po novem letu, pri tem pa se niti ni utegnila pošteno ozreti za kakšnim stanovanjem. Toda še bolj od tega jo je motilo nekaj drugega; v času odhoda se ji je že pošteno poznal trebuh. Dejstvo, da je bila vedno drobne postave, ji ni ravno pomagalo; zvitih vprašanj in »dobronamernih« nasvetov iz okolice je imela kmalu že vrh glave.
Ko je sedela na vlaku proti Sloveniji, so jo kmalu preplavili spomini. Zapuščala je kraj, kjer se je rodila in odrasla, s tem pa tudi svojo domovino, a čutila ni nikakršnega obžalovanja, pač pa kvečjemu le olajšanje. Prvič po več mesecih je lahko svobodneje zadihala. To spremembo je resnično potrebovala; nek nov cilj, novo domovino, nov začetek. Kraj, kjer bo lahko vsaj poskusila pozabiti človeka, ki bo zanjo vedno prepovedan. V zadnjih nekaj mesecih je imela zaradi selitve toliko dela, da ji je Janeza nekako uspelo malce izriniti iz misli, med tem potovanjem pa se je zopet vse vrnilo; ne da bi hotela, je v dolgih urah vožnje podoživela vsak njun skupni trenutek. Ta rana je bila še zelo sveža. Še dolgo ne bo pozabila. To je bil le eden izmed razlogov, da se ji je Firence zdelo bolje nepreklicno pustiti za sabo. Od prvega skupnega večera so zanjo postale njun kraj, njuno skupno mesto; bolje se je bilo pobrati proč in nehati premišljevati o vsem skupaj.
Kljub temu pa si je vso pot, pravzaprav že več mesecev, v nedogled razbijala glavo, ali naj mu pove za otroka ali ne.
Tisoč reči je premišljevala tačas, a v dobrega pol leta se ni mogla odločiti za nobeno pot. Bi bil otroka sploh vesel? Bi ga sprejel?
Bi ženi povedal zanj, bi imela pravico zahtevati, naj to stori? Bi bila sama pripravljena molčati, pred ljudmi zanikati nekaj tako svetega? Bi hčeri ali sinu sploh kdaj zmogla povedati vso resnico? Bi otrok za Janeza pomenil srečo ali katastrofo?
Na takšne stvari je pogosto mislila, ni pa ji padlo na pamet, da sama drvi proti katastrofi, ker bosta z Janezom živela v isti državi, še več, v istem mestu! Po njenem mišljenju se ne bi mogla nikoli srečati preprosto zato, ker ne bi zvedel, da se je preselila sem; stvari bi se spremenile le, če bi ga sama poiskala, kar bi storila, če bi storila, le zavoljo otroka. Pri tem je pozabila, da je svet že tako ali tako majhen, Slovenija pa še posebej.
‘’Ko je torej čez nekaj dni pred vrati apartmaja zagledala Janeza, se je lahko od presenečenja samo še sesedla
na stol zraven vrat, z rokami čisto refleksno položenimi čez trebuh.”
Zaenkrat ni imela strehe nad glavo, zato si je rezervirala sobo v hotelu Orel. Sicer ji je več kot prijalo, da lahko končno malce počiva, toda če si želi do poroda vsaj kolikor toliko urediti življenje, bo morala počasi nekaj storiti. Pred prihodom sem ni nikomur pustila svojega novega naslova, ker sploh še ni imela stalne nastanitve. Ko je torej čez nekaj dni pred vrati apartmaja zagledala Janeza, se je lahko od presenečenja samo še sesedla na stol zraven vrat, z rokami čisto refleksno položenimi čez trebuh. Ni vedela, kaj jo je bolj šokiralo; dejstvo, da Janez sploh stoji pred njo, njegov izraz na obrazu ali prve besede, ki jih je izrekel po dobrih šestih mesecih: »Kaj za božjo voljo misliš, da se greš?«
Eva Kurnik
… se nadaljuje
Dodaj odgovor