Casper – 5.del
Peti del iz zgodbe “Casper” – PIKNIK.
Sedela je zunaj, jesenski veter ji je mršil lase, občutek nelagodja v prsih jo je strašil. »V stiski pridejo otročje misli,« je zapisal njen najljubši pesnik. Počutila se je kot preplašeno dete – tako zelo drugačen je od vseh, ki jih je do sedaj spoznala. Kako ti lahko nekdo v eni sapi odvzame miselno ostrino, a se obenem ne počutiš varno in si na vsak način želiš stran? Zbegal jo je. Razmišljala je, kako in kdaj naj se še zadnjič dotakne njegovih ustnic. Želela mu je priznati svoj najgloblji strah: »Bojim se … da te bom večno pogrešala.« Bi zahrepenel ob slišanem ali se zgolj umil v eliksirju njene krhkosti?
Zaprla je oči in odplavala med trenutke, ki sta jih doživela skupaj. Petek, sonce, piknik – najprej je odjadrala tja.
Telo je v trenutku preplavilo vznemirjenje; njegov obraz, ko je zagledal nahrbtnik in hladilno torbo, je bil neprecenljiv. Spontani smeh je pospremilo vprašanje: »Za koliko dni pa midva greva?« Rahlo zardel obraz je poskusila skriti z nedolžnim pogledom izpod čela. Vedela je, da prestopata meje dogovorjenega; odgnala je to misel in se mu prepustila. Nekaj časa sta se vozila in ugotavljala, kam bi sploh šla. Njegova naloga najti lokacijo ji je dala čas, da je umirila dihanje in se prepričala, da ima še vse pod nadzorom. Poskusila si je verjeti, morala si je verjeti.
Parkirata na travniku, nikjer nikogar, sama sta. Sprehodita se, da bi našla kotiček zase, ko jo preseneti z gesto – prime jo za roko. V trenutku opazi, da jo je zmedel. Ni se motil. Dve leti je nihče ni prijel za roko. In do tega trenutka je bila sveto prepričana, da se to nikoli več tudi ne bo zgodilo. Odločena je bila, da nikogar ne bo spustila k sebi do te mere, da bi jo držal za roko. Zave se, da izgublja nadzor, da ga pravzaprav nima. Vsaj ne tu in zdaj. A še preden je uspela sprejeti, dojeti, vsaj za trenutek uživati, jo je umaknil stran. Najbrž je zaslutil vse to, o čemer je premišljevala, in je odreagiral nagonsko. Ni si želela, da jo umakne; občutek, da je naredil nekaj tako spontanega, iskrenega, jo je pravzaprav razorožil. Včasih si je res želela, da bi videl skozi njene oči; da bi slišal več kot le izgovorjene besede. Dva ponesrečena stavka zasenčita ta občutek, sprememba teme pogovora pa jo prestavi v romantični film, kjer se na koncu vse izide. Smola je zavedanje, da okoli njiju ni ne produkcijske ne snemalne ekipe. Scenarist sicer pravi, da scenarij še nima zaključka, a kljub sprenevedanju vsi vemo, kako se ta zgodba konča.
‘’Prizadel jo bo. Ne, ker bi si želel, ampak ker mu bo dovolila, da jo prizadene.
Najbrž bo tudi ona prizadela njega. Pa ne, ker bi si želela …”
Usedeta se na odejo, v travo; drhtenje tal vzbuja kipečo željo po zlitju; glasba boža ušesa z nežnostjo ptičjega žvrgolenja; njegova dlan drsi po njenem telesu, poljube si jemlje, kot bi se boril za življenje. Dovolila mu je, da se je dotika, kot bi to počel zadnjič. Vanj je zrla skozi prizmo minljivosti; kot bi bila hipnotizirana, je verjela, da je vsak trenutek z njim podarjen. Prizadel jo bo. Ne, ker bi si želel, ampak ker mu bo dovolila, da jo prizadene. Najbrž bo tudi ona prizadela njega. Pa ne, ker bi si želela … Njuna sinergija jo je vsakič znova plašila. Njegove moči nad njenim telesom si še vedno ni znala razložiti.
Odpelje ga na leseno klop in ga posede. Odpne mu hlače. V naravi sta, na odprtem, a ji je vseeno. Odmisli okolico in si ga vzame v usta … rada si ga prilasti. Oba bi si z veseljem, a je spodnjega lažje krotiti in imeti pod nadzorom kot …
Z vlažnim jezikom se sprehaja po njegovem čvrstem udu. Sprva nežno, počasi. Njegovi vzdihi, brzdanje, da ni preglasen, v njej vzbudijo tisto najbolj pokvarjeno plat. Trd je, pokončen … roki se ga čvrsto oklepata. Rada ga gleda, medtem ko mu ga vleče. Njegovi »fak bejbi, sam ne nehaj« nasmešek, nemoč in želja po še jo oborožijo z dodatno samozavestjo. Hitrost prilagaja njegovim odzivom, vse, kar si želi, je, da mu pride. Lepo, počasi …
Z rokama jo prime za glavo in ga potisne globlje v njena usta: »Pašeš, tako zelo pašeš….« Vihar v ustih ne pojenja, melodija njenega stokanja ga zadane kot virtuozna pesem. Predolgo zadržano poželenje ga dodatno vzburi, kri mu udari v obraz. Slast njegovega pogleda jo ošibi v kolenih, na katera se je tako rada spustila. Svet okoli njiju se izniči. Polasti se je misel, ob kateri njen obraz zalije rdečica – za hipec ji je nerodno, da ji njegov užitek pomeni več kot lasten. A le za hipec …
Silovit drget prežame njegovo telo; prizor, s katerim si je zagotovil GDR (»good dick review«). Zmagoslavno se mu nasmehne, z roko si z ust obriše okus po njem in se prižame na njegove ustnice. Rahlo omotičen obsedi s pogledom na njej. Te oči … se jih bo kdaj nagledala do te mere, da bo imela dovolj?!
Zdrzne se, ko z vso silo zaveje veter, hladen zrak ji zleze pod kožo. Mrzlo je. Res je mrzlo. Odpre oči in globoko vdihne.
Ko razmišlja o njem, so občutki še tako živi. Divje zahrepeni. Ne želi nazaj v realnost. Veke mehko pripre. Z rokama se objame v upanju, da se bo segrela, a edino, kar bi jo v tem trenutku zares pogrelo, je njegov objem. Zaželi si, da bi bil tu. Vrne se na piknik, na sonce, k spominom.
‘’Želela mu je priznati svoj najgloblji strah:
»Bojim se … da te bom večno pogrešala.« Bi zahrepenel ob slišanem ali se zgolj umil v eliksirju njene krhkosti? “
»Razglejva se še malo, preden greva, si za?« jo je vprašal. »Seveda sem za,« mu je igrivo odgovorila. Opita, ne da bi spila kapljico, se tokrat ni zmedla, ko je v svoji ponovno začutila njegovo dlan. Zapečatila je usta z željo užiti trenutek – ne dovoliti lastnemu jazu, da pohodi njegov ponovni poskus bližine. Lepo je čutiti, kako ti bije srce, čeprav te preplavlja črn nemir. Je dotik njene kože na njem pustil sled? Se je njegova dlan zato tako čvrsto oklenila njene? Nekatera vprašanja ostanejo za vekomaj brez odgovora. Meja med njima je bledela. Njegova senca, ki se je včasih zdela resničnejša od telesa, ji je začela slediti vedno in povsod.
Naglo je odprla oči in se spravila k sebi. Kot privezana je obstala, vse je utihnilo. Soočiti se je morala z duhovnim bičanjem in ne vedrino, zaradi katere bi ga želela oviti
z rokami in se z obrazom prisloniti na njegove prsi –
danes, jutri, do konca življenja.
Njena moč predstav, čeprav tako oddaljenih v prihodnost, jo plaši. V tej realnosti ptičje petje potemni. On, njeno diametralno nasprotje. On, ki živi življenje, tako zelo drugačno od njenega. On, ki včasih ne vidi, kar se zdi njej tako očitno.
V nobeni drugi stvarnosti ne bi mogla obstajati kot le v tej, v kateri si kradeta trenutke. Ona ne bi zmogla, niti znala riti po lastnem drobovju zavoljo nebeške domišljije … plavati v negotovosti, ki jo ves čas opozarja na neizbežen brodolom.
V njej se prepirata dve ženski … Tista, ki zmore in hoče še, ker se ga še ni nasitila. Hoče izžeti moškega, ki se je brez milosti naselil v njen vsakdan. Tista, ki rada citira: »It’s the burning, that makes playing with fire so memorable!« In tu je še tista premišljena, ki meni, da je skrajni čas, da se prikloni in zapusti prizorišče. Čeprav brez bučnega aplavza, je prepričana, da je prišel trenutek, ko se zavese spustijo.
PREDVAJAJ: Sam Smith – Fire on fire
Kiddo
… se nadaljuje
Dodaj odgovor