ŽanriErotikaCasper – 5.del

Peti del iz zgodbe “Casper” – PIKNIK.

Sedela je zunaj, jesenski veter ji je mršil lase, občutek nelagodja v prsih jo je strašil.
Tako zelo drugačen je od vseh, ki jih je do sedaj spoznala.
Kako ti lahko nekdo v eni sapi zamaje svet, a se obenem ne počutiš varno in si na vsak način želiš stran?
Misel nanj jo je begala. Razmišljala je, kako in kdaj naj se mu še zadnjič prisesa na ustnice?
Bo zmogla lahkotno, igrivo, brez solz izustiti: »Malo te pa bom pogrešala.«
Kakšen bo njegov odziv? Jo bo brez zadržka spustil iz svojega življenja, ali …

Zaprla je oči in odplavala med trenutke, ki sta jih doživela skupaj. Petek, sonce, piknik – najprej je odjadrala tja.
Telo je v trenutku preplavilo vznemirjenje; njegov obraz, ko je zagledal nahrbtnik in hladilno torbo, je bil neprecenljiv.
Spontani smeh je pospremilo vprašanje: »Za koliko dni pa greva midva?«
Rahlo zardel obraz je poskusila skriti z nedolžnim pogledom izpod čela. Vedela je, da prestopata meje dogovorjenega;
odgnala je to misel in se mu prepustila. Nekaj časa sta se vozila in ugotavljala, kam bi sploh šla.
Njegova naloga, najti lokacijo, ji je dala čas, da je umirila dihanje in se prepričala, da ima še vse pod nadzorom.
Poskusila si je verjeti, morala si je verjeti. Parkirata na travniku, nikjer nikogar, sama sta.
Sprehodita se, da bi našla kotiček zase, ko jo preseneti z gesto – prime jo za roko. V trenutku opazi, da jo je zmedel. Ni se motil.
Dve leti je nihče ni prijel za roko. In do tega trenutka je bila sveto prepričana, da se to nikoli več tudi ne bo zgodilo.
Odločena je bila, da nikogar ne bo spustila k sebi do te mere, da bi jo držal za roko.
Zave se, da izgublja nadzor, da ga pravzaprav nima. Vsaj ne tu in zdaj.
A še preden je uspela sprejeti, dojeti, vsaj za trenutek uživati, jo je umaknil stran.
Najbrž je zaslutil vse to, o čemer je premišljevala, in je odreagiral nagonsko.
Čisto zares si ni želela, da jo umakne; občutek, da je naredil nekaj tako spontanega, iskrenega, jo je pravzaprav razorožil.
Včasih si je res želela, da bi videl skozi njene oči; da bi slišal več kot le izgovorjene besede.
Dva ponesrečena stavka zasenčita ta občutek, sprememba teme pogovora pa jo popelje v romantičen film, kjer se na koncu vse izide. Smola je zavedanje, da okoli njiju ni ne produkcijske, ne snemalne ekipe.
Scenarist sicer pravi, da scenarij še nima zaključka, a kljub sprenevedanju, vsi vemo, kako se ta zgodba konča.
Na odeji sta; sedita, poslušata glasbo, jesta, se smejita, poljubljata, božata; strmita en v drugega, kot bi bila hipnotizirana …
Njuna sinergija jo je vsakič znova plašila. Njegove moči nad njenim telesom si še vedno ni znala razložiti.

‘’Rada ga gleda, medtem ko mu ga vleče.
Njegov “fak bejbi, sam ne nehaj” nasmešek; nemoč in želja po še, jo oborožita z dodatno samozavestjo.”

Odpelje ga na klop, kamor ga posede. Odpne mu hlače. V naravi sta, na odprtem, a ji je vseeno, odmisli okolico in si ga vzame v usta … Rada si ga prilasti. Oba bi si z veseljem, a je spodnjega lažje krotiti in imeti pod nadzorom, kot …
Z vlažnim jezikom se sprehaja po njegovem korenjaku … Sprva … nežno … počasi.
Njegovi vzdihi; brzdanje, da ni preglasen … v njej zbudita tisto najbolj pokvarjeno plat.
Trd je, pokončen … roki se ga čvrsto oklepata. Rada ga gleda, medtem ko mu ga vleče. Njegov “fak bejbi, sam ne nehaj” nasmešek; nemoč in želja po še, jo oborožita z dodatno samozavestjo. Hitrost prilagaja njegovim odzivom, vse kar želi je, da mu pride … Lepo, počasi … Z rokama jo prime za glavo in ga potisne globlje v njena usta: »Pašeš, tako zelo pašeš….«
Besede, ki so balzam za njena ušesa. Ogromen je in stokanje z njim v ustih je zanjo nekaj najbolj naravnega.
A vedenje, da ga njeno stokanje še dodato vzburja, je kot droga. Omamljena od njega, odvisna od užitka, ki mu ga daje.
Rada to počne, tako zelo, da ji je včasih, a le včasih, nerodno, ker ve, da je to tudi njemu jasno.
Užitek na njegovem obrazu popelje tudi njo v ekstazo.
Zmagoslavno se mu nasmehne, z roko si z ust obriše okus po njem in se prižame na njegove ustnice.
Rahlo omotičen obsedi s pogledom na njej.
“Te oči, fak te oči,” se jih bo kdaj nagledala do te mere, da bo imela dovolj?!

Zdrzne se, ko z vso silo zapiha veter, hladen zrak ji zleze pod kožo. Mrzlo je. Res je mrzlo. Odpre oči. Globoko vdihne.
Ko razmišlja o njem, so občutki še tako živi. Ne želi še nazaj v realnost. Zapre oči.
Z rokama se objame v upanju, da se bo segrela, a edino, kar bi jo v tem trenutku zares pogrelo, je njegov objem; zaželi si, da bi bil tu. Vrne se na piknik, na sonce, k spominom.

“Razglejva se še malo, preden greva, si za?” jo je vprašal. “Seveda, dajva” je igrivo rekla nazaj. Pijana od njega, čudovitega dneva, krasne narave, se tokrat ni pustila zmesti, ko jo je spet prijel za roko. Ni si upala odpreti ust, ni želela pokvariti trenutka.
Bilo je lepo, prijetno, kljub temu, da je njeno telo preplavil občutek ranljivosti.
Jo je zanimalo zakaj? Absolutno. Si je upala vprašati? Nikakor. Nikoli ne bo vedela, kaj zares je to pomenilo, če sploh kaj.
Kaj se v resnici dogaja njemu ob njej? Koliko časa se bosta lahko še sprenevedala?!
Jasno ji je bilo le dejstvo, da je meja med njima vedno bolj medla. Z vso strastjo v sebi, ga še ni želela spustiti domov.
Pristala sta med njenimi rjuhami. Še danes vse diši po njem. Mmmm …

‘’Čeprav brez bučnega aplavza, je prepričana, da je prišel trenutek, ko se zavese spustijo.”

Ni zmogla podoživeti še tega. Naglo je odprla oči in se spravila k sebi.
Soočiti se je morala s strahovi in ne trenutki, zaradi katerih ga nikoli ne bo želela spustiti iz svoje bližine.

Druga realnost so trenutki, ki jo strašijo. On, njeno diametralno nasprotje.
On, ki živi življenje, tako zelo drugačno od njenega. On, ki včasih ne vidi, kar se zdi njej tako očitno.
V nobeni drugi stvarnosti ne bi mogla obstajati, kot le v tej, na tak način.
Ona ne bi zmogla, ne znala. Prevelik izziv, preveč nemira.

V njej se prepirata dve ženski …

Tista, ki zmore in hoče še, ker se ga še ni nasitila.
Hoče izžeti moškega, ki se je brez milosti naselil v njen vsakdan.
Tista, ki rada citira: »It’s the burning, that makes playing with fire so memorable!«

In tu je še tista premišljena, ki meni, da je skrajni čas, da se prikloni in zapusti prizorišče.
Čeprav brez bučnega aplavza, je prepričana, da je prišel trenutek, ko se zavese spustijo.



Kiddo

 

… se nadaljuje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.