Mia – 18.del

Po pol leta je bolečina počasi začela bledeti, ostal je le še grenak priokus.
Trudila se je ne misliti na prevaro, trudila se je stopiti čez oviro, ki ji jo je usoda tako kruto postavila na pot.
Z Liamom sta našla nove hobije, nove kraje, kamor sta zahajala. Ustvarjala sta nove spomine. Liam je zamenjal službo.
Ni želel, da bi Mia na kakršen koli način podvomila vanj. Zvečer, ko se je Mia vrnila iz službe, jo je čakalo presenečanje.
Stanovanje je posul z vrtnicami in ga opremil s svečami. Mii se je zdelo vse tako klišejsko. Ampak ničesar ni rekla.
»Bodi spet moja punca« ji z nasmeškom pristavi.
Stopi k njej, jo objame, s polnimi ustnicami se dotakne njenih. Nežno, z občutkom.
Odpne ji gumbe na srajci. Pogleda Mio, ki mu da vedeti, da lahko nadaljuje.
Poljublja jo po vratu, z rokami ji sleče srajico in jo boža po hrbtu, spusti se na kolena, z žarom v očeh ji sleče hlače.
Mia ostane le v spodnjem perilu. Liamove oči zažarijo. Med poljubljanjem jo nese do postelje. Nežno jo položi nanjo in se z ustnicami sprehodi od vratu pa vse nižje in nižje … Mia miže vzdihuje, telo nenadzorovano zadrhti, ko nehote odtrga Liama s sebe: »Jack!« Liam se jezno odmakne od Mie: »Kdo za vraga je Jack???«
Mia zmedena, še v šoku: »Jack? Ne vem, zakaj sem to rekla. Ne poznam nobenega Jacka!«
»Mia, ne laži mi, kdo je Jack?«
»Ne lažem, ne poznam nobenega Jacka. Mogoče mi je ostalo ime v glavi, ker sem gledala »Die hard« tam igra Jack McClaine.«
Liam ugrizne v vabo »Kdaj si pa ti to gledala?«
»Enkrat, ko si bil v službi. Ne spomnim se več točno.« Liam popusti, ampak Mia ni več razpoložena za seks.
Pravzaprav je zaskrbljena, spomni se svojih sanj, ko se skoraj vsako noč mokra zbuja z mislijo na Jacka.
Skrbi odžene, saj ne želi, da Liam postane sumničav. Ni potrebe, da ve za Jacka, v to je prepričana.
Liam nekoliko razočaran: »Sem se že ustrašil, da sem dobil konkurenco!«
Mia spusti pogled v tla: »Prosim te, da me nocoj pustiš samo.«
»Čemu? Mislil sem, da sva sedaj … uradno spet …«
»Ne, Liam. Nisva. Vem, da si že pol leta na suhem, ampak enostavno ne morem.« beden izgovor, ampak v tistem trenutku se ni spomnila ničesar bolj domislnega.
»Se pravi, še vedno ne morem reči, da si moja punca?«
»Ne. Ne moreš.«
»Se vidiva torej jutri?« kljub vsemu ostaja miren in poskuša biti razumevajoč.
»Se slišiva jutri, pa se potem zmeniva,« trudi se ga čim hitreje odsloviti.
»Kakor želite, ljubezen mojega življenja.«
Mia se nekoliko prisiljeno nasmehne: »Lahko noč.«
Poljubita se in Liam odide. Mia si nekoliko odahne, sede za računalnik in v nabiralniku zagleda mail z naslova uredništva.

»Dober dan ga. McCartney,
prejeli smo vaš življenjepis, vabljeni k nam na razgovor.
Sreda ob 10.00h.
Točnost je lepa čednost.
Pozdrav; glavna urednica, Joanna Coles«

Mia ni mogla verjeti svojim očem. Zakričala je na ves glas. Skakala je od veselja in v trenutku pozabila na neprijeten pripetljaj v postelji. Ko je končno zadihala in prišla k sebi, si je mislila: »Hm, so pa hitri.« Zahihita se pri sebi: »Pol leta, pol leta so potrebovali, da so me kontaktirali. No ja, bolje pozno kot nikoli.« Odloči se, da o tem ne pove nikomur vse do trenutka, ko bo zagotovo vedela, ali je sprejeta. Zaveda pa se, kako velik korak zanjo bo, če jo dejansko izberejo. Od vzhičenosti celo noč ni mogla spati, šele proti jutru ji uspe zatisniti oči.

V torkovo jutro se tako prebudi s širokim nasmeškom na obrazu. Še enkrat preveri poštni nabiralnik, da slučajno ni sanjala, ampak ne, ni – mail z uredništva je še vedno tam. Zacvili od veselja, poplesuje po stanovanju in razmišlja, kaj bo oblekla.
Omara je sicer polna, ampak kar naenkrat se zdi, da nima primernega oblačila za jutrišnji razgovor. Odloči se, da gre po nakupih, a popoldan mora v službo, tako da nima časa na pretek. Na hitro pozajtrkuje, se obleče in odpravi v mesto.
Kar nekaj trgovin obišče, preden najde to, kar si je zamislila. Od nekdaj ji je bil všeč slog Victorie Beckham. Tako šik je delovala na vsakem koraku. Bila ji je vzor. Sledila je njenim trendom. Prav Victoria je bila njen navdih za nakup enodelnega belega krila, ki sega čez kolena, sinje modre jopice in čevljev z visoko peto v pastelno roza barvi. Kombinacija se ji je zdela idealna.
Zadovoljna z nakupljenim, se odpravi h kozmetičarki, ki ji uredi obrvi, opravi depilacijo celega telesa. Še k frizerju mora, da ji osveži barvo, postriže konice ter oblikuje frizuro. Ko je prišla domov, se je smejala sama sebi, kako se je kot otrok razveselila zgolj povabila na razgovor. Kaj šele bo, če jo res sprejmejo v službo! Že je pesnila v glavi, kako se bo poslovila v stari službi in šla novim izzivom naproti. Pogled na uro jo vrne v realnost, saj mora v službo. Zaenkrat še v staro službo.
Na hitro si zveže čop, se preobleče v udobnejša oblačila in se odpravi skozi vrata s širokim nasmehom na obrazu.
Ravno na poti jo kliče Liam:
»Hej ti. Kako si? Kaj si kaj ustvarjala?«
»Nič takega, kar bi te zanimalo. Ti?«
»Razmišljal sem, kako bova preživela vikend. Bi šla v kino?«
»Kaj bi šla gledat?«
»Interstellar z Matthew Mcconaugheyjem. Baje je izvrsten film.« Mia molče razmišlja.
»Ne mudi se ti z odgovorom. Se jutri vidiva?«
»Jutri imam opravke, tako da ne bo šlo.«
»Kakšne opravke pa?«
»Nič takšnega, kar bi bilo vredno omembe,« mu prikrije iskrena čustva.
»Te lahko nekaj vprašam?« šepne Liam.
»Vprašaj.«
»Misliš, da bi me po pol leta lahko kdaj tudi ti poklicala?«
»Lahko bi. Pa mi še ni do tega.«
»Počasi bi mi že lahko vrnila naziv tvojega fanta.«
»Ali pa tudi ne.« Liam globoko vzdihne: »Ali pa tudi ne… Koliko časa še, Mia? Zdi se mi, kot da se nikamor ne premakneva.
Upal sem, da boš v tem času že vedela, ali mi lahko oprostiš. Ali me lahko ponovno ljubiš, kot si me prej.«
»Sem upala, da bo pol leta dovolj, da dojamem kaj hočem. Žal nimam še razjasnjenih čustev. Še vedno sem, kljub preteklemu času, jezna. Manj, kot sem bila, ampak še vedno te ne vidim kot del mojega vsakdanjega življenja.«
»Mia, mi hočeš kaj povedati?«
»Ne bom ti zamerila, če se prenehaš truditi. Nočem te zavajati, povem ti kaj in kako čutim.
Ampak zakaj si presenečen, saj ti to že ves čas ponavljam, pa me ne slišiš?«
»Bi rada, da greva dokončno narazen? Mi to med vrsticami govoriš?«
»Liam, kako bova šla narazen, če še skupaj nisva?! Vem, da sem kruta do tebe, ampak drugače ne znam.
Po tem, kar si mi naredil, ne najdem notranjega miru, ne najdem tiste Mie, ki te ljubi, ki bi si te želela spet za fanta.
Imam neke nove ambicije in želje, ki si jih želim uresničiti.«
»Nove želje? Nove ambicije? Ne prepoznam te več. A vem, da je moja Mia še tam nekje, zato ne bom obupal.
Reci, da bova še poskusila! Ljubim te, Mia.«
»Vem. Ampak nisem prepričana, da te ljubim nazaj.« Liam zaprepaden: »Bolijo me tvoje besede.«
»Oprosti. Ampak tako čutim. Ne govorim tega, ker bi te želela namerno prizadeti.«
Med pogovorom z Liamom prispe na parkirišče športnega centra: »Prišla sem v službo. Se slišiva kasneje.«
Liam s slišno razočaranim glasom: »Prav, Mia. Prosim ne obupaj nad nama.«
»Se slišiva. Adijo.« zaključi Mia pogovor. Za nekaj trenutkov obsedi v avtomobilu. Globoko diha in razmišlja, kaj se ji dogaja.
V pol leta se je njen odnos z Liamom resda izboljšal, ampak nikakor ni bil takšen kot prej. Spraševala se je, koliko časa potrebuje, da mu oprosti, da preneha biti jezna nanj. Ko sta bila skupaj, je vso jezo potisnila globoko vase, ampak ni je pa mogla v popolnosti zatreti. In to jo je begalo. Ali to kaj pomeni? Izstopi iz avtomobila in se odpravi proti vhodnim vratom.
Kljub temu, da jo je prizadel, je sočustvovala z njim. Vedela je, da mu ni lahko. Ampak tudi njej ni bilo. Želela si je, da bi imela stikalo, s katerim bi resetirala pretekle dogodke in bi znova začela brez slabih izkušenj in spominov. Žal v življenju ni stikal.
In vsak nosi posledice svojih dejanj.