SLEČENA – 02

In ko pridem spet domov,
v bedo slovenske Provanse,
izgubim se v poljih sivkinih misli,
ki me spomnijo le nate.

Nate, ki si mi pustil dihati,
ko je vijolična črna postala,
ko izgubila sem se proti vzhodu,
ko je iz mene namesto sonca bruhnila nevihta.

Si me opomnil, da obstaja tudi slaba žetev,
da mogoče dobra nikdar ne pride,
a ravno v tem sva si tako različna –
jaz verjamem, da dobro še prihaja.

Tebi je moje razmišljanje naivno,
ker podil si se med vrtinci in hudourniki
in veš, da nebo morda ostane oblačno
za vedno.

Aja Komel