Profesor – 1.del
Prvi del iz zgodbe “Profesor”.
“A, shit,” je zakopala svojo glavo v vzglavnik, ko je začela zvoniti budilka.
Čez poletje se je navadila dolgo poležavati in biti budna pozno v noč. “Pet minut še,” je pomislila in vklopila dremež na telefonu. Ko je budilka ponovno zazvonila, je stokajoče vstala iz postelje, da pred odhodom opravi najnujnejše.
V kopalnici se je pogledala v ogledalo. Kakšen make-up ji sploh ni padel na pamet.
S pogledom je brezbrižno ošinila krtačo in skuštrane lase spela v čop. Na stolu v sobi je imela vrženo trenirko.
“Ah, če je ravno prvi dan,” je pomislila in iz omare privlekla kavbojke. Z muko se je oblekla, nazadnje nase še navlekla raztegnjen pulover, iz hladilnika vzela rogljiček, obula allstarke in se odpravila od doma.
S slušalkami v ušesih je hodila in mlela čokoladni rogljiček. Do železniške postaje je imela dvajset minut hoje.
Pogledala je na telefon, ura je kazala 5:12. Pospešiti mora, če želi ujeti vlak. Na železniško postajo je prispela pet minut pred predvidenim prihodom vlaka, zato si je prižgala cigareto. Zavibriral ji je telefon. Sporočilo od Aneja. “Si se uspela zbudit?”
Zavila je z očmi in odpisala: “Hitro se spomniš.”
“Če sem zaspal.” “Itak bo vlak spet zamujal, maš čas.”
Anejeva postaja je bila oddaljena skoraj pol ure od njene, kar je pomenilo vsaj pol ure samote, ki ji je zjutraj zelo odgovarjala.
Bil je čas za prihod vlaka, ki ga ni bilo od nikoder. “Standard,” je pomislila sama pri sebi.
Vlak je prispel z desetminutno zamudo. Vstopila je in iskala prazen sedež.
Kljub zgodnji uri je bil vlak presenetljivo poln. Našla je prazne štiri sedeže, se usedla k oknu in na sedež nasproti vrgla torbo.
“Na novo?” je prihrumel sprevodnik. Pomolila mu je mesečno vozovnico in se spraševala, zakaj si je izbrala faks v tako oddaljenem mestu. V domačem kraju je polno fakultet, na katere bi se lahko vpisala, zakaj je morala rinit tja.
Prispeli so do Anejeve postaje. Do sem se je vlak že malo spraznil. Videla je Anejevo glavo, ki se je obračala med sedeži in jo iskala.
“Tukaj,” mu je pomahala. Nasmejan je pristopil in sedel diagonalno od nje. “Si pogledala kaj urnik?” jo je navdušeno vprašal.
Dvignila je obrvi in ga zaspano pogledala. “Zakaj te sploh sprašujem,” je odvrnil in iz torbe jemal papirje.
“Zadnje leto, a? Sem videl, da dobimo nekaj novih profesorjev. Ona za angleščino je ista, za matematiko tudi, računalništvo se nam letos deli na dva dela …” “Ahm…” je nezaiteresirano odvrnila. “Grema po poti še po kavo?”
“No, končno nekaj pametnega s tvojih ust.” Zasmejala sta se in še pol ure klepetala o stvareh, ki sta jih počela čez poletje. Približevala se je njuna postaja, zato sta se pomaknila k izhodu.
Za njima je stal visok temnolas moški, ki je pred tem sedel na nasprotni strani njunih sedežev.
Čeprav se ni ozrla in polagala posebne pažnje temu moškemu, jo je ob vonju njegovega parfuma spreletelo po zatilju.
“Kam greva po kavo?” “V Meka? Največ je dobiš pa poceni je.” “Saj ne morem verjet, da si v kavbojkah,” se ji je smejal Anej.
“Ma, naj jim bo, če je že prvi dan,” je hudomušno odvrnila. Prispela sta do šole. Ker sta imela do začetka prve ure še petnajst minut, sta se usedla na klop pred šolo, pila kavo, kadila in se pogovarjala.
‘’V predavalnico je stopil mlajši profesor, ki je sicer še vedno bil kakšnih petnajst let starejši od njih, vranje črnih las in visoke postave. Prepoznala ga je z vlaka.”
Ure so se vlekle grozno počasi.Vsi profesorji so nakladali o tem, kako je lepo spet biti s študenti, kaj jih v tem šolskem letu čaka in razne druge neumnosti. Prispeli so k prvi uri računalništva. Z Anejem sta se zagnala v zadnjo vrsto in se usedla vsak za svoj računalnik. Po nekaj minutah je vstopil profesor Kernjek, ki jih je učil že prejšnje leto. S svojimi velikimi očali, belimi lasmi in brado bi moral biti že davno v penziji. “Pozdravljeni dragi študenti in študentke,” je spregovoril s svojim hripavim glasom,
“letos se nam obeta nekaj sprememb. Kot ste verjetno videli na urniku, se bo računalništvo delilo na dva dela.
Pri meni boste delali teorijo, praktični del pa bo vodil profesor Vodnik.”
“Keri te to je?” se je nagnila k Aneju. “Oni, kaj nas bo mel vaje pri OPL.” “Kaj te OPL je?” “Pojma nimam.”
Kernjek je še dalje nakladal nekaj tja v tri dni. Ko sta z Anejem hodila nazaj proti železniški postaji, mu je rekla:
“Čisto nič ne bi zamudila, če me danes ne bi bilo.” Anej se ji je nasmejal.
Kmalu je prišla njegova postaja, poslovila sta se, zato je vtaknila slušalke v ušesa in upala, da ji baterija na telefonu zdrži do doma.
Ko je bila že čisto blizu doma, so se začeli nabirati črni oblaki, zaslišala je grmenje, zato je pohitrila korak.
“Samo naj se ne ulije zdaj,” je pomislila, “pa ravno danes, ko je avto pri mehaniku.”
Celo lansko leto se je na postajo in domov vozila z avtom, tri dni nazaj pa se ji je en kreten zatelel v sprednji levi bok in avto ni hotel več vžgati. Tik preden je začelo deževati, je prispela domov. “Avto imaš doma,” ji je ponosno rekel oče.
“Zakon,” je ogovorila, “koliko je bilo?” “Tristo evrov.” “Tristo evrov?” je zgroženo vprašala, “Zdaj nimam dovolj.”
“Sem ti založil, boš že.” S tankom je bila čisto pri koncu, imela je še nekaj malo prihrankov od počitniškega dela, štipendije pa še tudi en čas ne bo. Tristo evrov? Je zmešan? Toliko cel avto ni vreden. Vzela je zadnjih dvesto evrov iz prihrankov in jih dala očetu: “Ostalo pa še dobiš.” “Se ne mudi.”
Naslednje jutro je lahko spala malo dlje. Sedla je v avto, da bi se odpravila proti železniški postaji, ko je videla, da ji je oče napolnil tank. Včasih se mu res ni mogla dovolj zahvaliti.
Ure v šoli so spet tekle počasi, spoznali so nekaj novih profesorjev in profesoric, vsi so zgledali bolj ko ne zateženi.
Še huje, nekaj jih je želelo biti “kul”. Z Anejem sta v zadnji vrsti reševala križanke, se igrala križec-krožec in si tako krajšala čas.
Prišli so k vajam računalništva. V predavalnico je stopil mlajši profesor, ki je sicer še vedno bil kakšnih petnajst let starejši od njih, vranje črnih las in visoke postave. Prepoznala ga je z vlaka. Postalo jo je sram, saj je najbrž slišal, kako sta z Anejem opravljala ostale profesorje. “Pozdravljeni pri vajah računalništva,” jim je rekel in povedal glede ocenjevanja, prisotnosti in nalog.
Ura se je počasi končevala, ko jim je rekel: “Danes bomo skupaj še naslednjo uro, počakate lahko kar tukaj, bomo kar v isti predavalnici še za vaje OPL.”
Špela
… se nadaljuje
Dodaj odgovor