ŽanriErotikaCasper – 10.del

Deseti del iz zgodbe “Casper” – NAŠEL JO JE.

Minili sta skoraj dve poletji, brez zvoka njegovega glasu, brez prodornega, a hkrati tako čutnega pogleda, brez dotika,
ki je vsakič znova povzročil drget slehernega organa v njenem telesu.

V objemu malih rok, sta se mir in harmonija s časom vrnili v njeno telo. Ostala je zvesta svoji obljubi.
Casper je bil edini, ki ga je spustila blizu; bližje, kot je želela; bližje, kot bi smela.
Vprašali so jo: »Zakaj si si dovolila toliko čutiti, če si vedela, da ne moreta biti skupaj?«
Običajno je v odgovor le nemo skomignila z rameni.
A v želodcu jo je stisnil citat, ki se je ob vsakem skomigu oglasil, ne da bi si ga želela priklicati v zavest.
Citat, ki je silil na površje vse prepogosto za njen občutek lagodja. “Naključno midva” je bila ena njenih ljubših knjig poezije.
Tam je našla besede, s katermi bi vse tiste, ki niso zmogli kančka empatije in se jim je vprašanje zdelo nekaj tako mimogrede, utišala. Želela si je, da bi imela dovolj poguma in jim odgovorila z besedami avtorice: »Zakaj vi dihate, če veste, da boste umrli?«

Ostal je le še spomin h kateremu se je, ko je bila dovolj pogumna, vračala.
Misel nanj, njegov vonj, dotike, smeh … ji je skrhala dan.
Hrepenenje v njej je ostalo enako toksično, kot ga je čutila ob prvem stiku z njim.
Dovolj razuma je premogla, da je sprejela, da sta se njuni poti dokončno razšli.
Da je po razhodu ubral svojo smer in njo pokopal nekje znotraj svoje preteklosti.
Razumela je. Vse je razumela.
Dan za dnem se je borila z željo, da bi ga slišala, videla, čutila.
S težavo, a uspešno se je prebijala iz minute v minuto, ponavljajoč si razloge,
zakaj ga je morala izbrisati iz svojega življanja, kot nikoli nebi zakorakal vanj.
Ko bi le vedel, da v sebi še vedno nosi nasmešek, ki ji ga je dal.
Ko bi le vedel, da je bil nekdo, od kogar se je poslovila, čeprav si tega ni želela.

Sončen popoldan je bil; park prežet z glasnim navdušenjem otrok, ki so se spuščali po toboganih, gugali na gugalnicah,
ki so se brez bremen odraslih, sproščeno igrali v svetu, ki se jim je v tistem trenutku zdel najbolj prikladen.
Ob opazovanju teh nedolžnih obrazkov se je poskusila spomniti svojega otroštva.
Naslikal se ji je obraz deklice s kodrastimi laski, širokega nasmeška, ogromnih oči, igrivega značaja.
Spontano je spustila pogled v tla in se nasmejala podobi, ki si jo je priklicala v spomin.
Z obraza si umakne pramen las in dvigne pogled. Sapa vetra ji nežno poboža lica, kot bi jo pripravljala na to, kar se bo zgodilo.
Kot bi se je nežno dotaknila z željo, da bi ji vlila pogum.

Ko toliko časa koprniš od želje po določenem glasu, je nemogoče, da ga ne prepoznaš v trenutku, ko ga zaslišiš.
Njeno ime je iz njegovih ust zazvenelo z rahlo negotovostjo.
Pogoltne slino, globoko zajame sapo in se obrne v smer od koder prihaja glas.
Tako zelo si je želela, da bi imela prisluhe. Kljub času, ki je pretekel, je vedela, da jo bo pogled nanj zbegal.
Njun zaključek zgodbe ni bil običajen; njegov pogled, preden je za njim še zadnjič zaprla vrata, je dišal po še.
Dišal je po nadaljevanju, ki bi se lahko zgodilo kadar koli, kjer koli…
Če je v njem še ogenj, ji je bilo jasno, da lahko spet zanetita požar.

A ob pogledu nanj, držeč se za roko z drugo žensko, se je namesto sredi požara, znašla na pogorišču.

‘’Njegova lahkotnost in prešernost na obrazu sta jo zabetonirali v tla.
Ona je komaj lovila sapo, on se je trgal po šivih od sreče in zadovoljstva.
Za pičlo sekundo si je zaželela, da bi bil igralec, in je vso to pretiravanje zgolj del nastopa.”

Silhueta, ki je stala ob njem, ji je bila znana. Slika njiju je bila nekaj, kar je v preteklosti že videla.
Usodo, ki ga je doletela, je napovedala, kot to storijo izbrane vedeževalke. Želela si je, da je v njej našel vse, po čemer je koprnel.
Nežno, igrivo, čutno, a drzno žensko, s katero je vsakdan dobil nov smisel,
željo po biti boljši, biti predan, biti, namesto ednine, dvojina.
Ko se je naprezala, da bi z vso milino zrla proti njima, jo je spreletelo nelagodje ob zavedanju, da je čas, ki sta ga preživela skupaj,
v njej pustil veliko več, kot v njem. Njegova lahkotnost in prešernost na obrazu sta jo zabetonirali v tla.
Ona je komaj lovila sapo, on se je trgal po šivih od sreče in zadovoljstva.
Za pičlo sekundo si je zaželela, da bi bil igralec, in je vso to pretiravanje zgolj del nastopa.
Sebično, ve, da je sebično, čeprav jo je spreletelo zgolj za tisoč stotink.
V skladu z mešanimi občutki, si je nadela nasmešek na obraz in pogumno podala roko v smer dekleta,
ki se je tako čvrsto oklepala njegove dlani. Dajala je vtis, kot bi se bala spustiti ga, kot bi se bala, da bi njegova dlan z enako močjo zmogla držati dlan nekoga drugega. Predvidevala je, da bo za krasotico, ki je imela precej odsoten izraz na obrazu, le še ena izmed njegovih znank. Ni se motila. Rahlo je zmajala z glavo in v mislih kriče izrekla: »Znanka it is.«
Hiter pogled v smeri njunih rok, preplavi telo z vročičnim valom.
Roke, njegove roke, ki so se nekoč tako čvrsto oklepale njenega telesa, dlani ob čigar dotiku je drhtela do omotičnosti.
Je edina, ki v tem trenutku podoživlja telesi, ki sta bili tako skladni, da je bilo že skoraj težko verjeti?
Krivo se počuti, ker se z nedovoljenimi mislimi predstavi osebi, kateri se ne sanja, da je ta »znanka« nekoč z vso slo vlekla, trdega korenjaka njenega moškega. Da se je te »znanke« njej tako ljubi fant, dotikal s pogledom največjega grešnika.
Na srečo jo glasno kričanje otrok vrne v realnost, in roko nagonsko potegne k sebi s hitrim »me veseli, da sem te spoznala«.

»Še vedno živiš tam, kjer si včasih?« jo preseneti z vprašanjem.
Gre za na videz nedolžno vprašanje, ki pa je v njunem svetu imelo interni pomen.
Vprašanje, ob katerem ji je utrip poskočil; če je pozabil vse, kar se je med njima zgodilo, si je več kot očitno zapomnil pogovor, kjer sta se dotaknila možnosti, da se še kdaj, po prekinitvi stikov, srečata in kako se izogniti nelagodju, o čem se pogovarjati.
Njegova ideja je bila, da si izmenjata vprašanji, če živita še vedno na enaki lokaciji.
Vprašanje, s katerim sta se opomnila, da je to, kar sta doživela, pomenilo več, kot sta si kadar koli drznila izreči na glas.

‘’Našel jo je. Žensko, kateri je predan. Žensko, ki mu ne krade časa.
Žensko, ki nima preteklosti. Žensko, s katero vidi prihodnost. Našel jo je.”

Poskušala se je ne sesesti in brez kančka oklevanja odgovoriti: »Ne nisem več tam. Preselila sva se v čudovito, manjšo hišico na obrobju mesta.« Dekle dolgih las, zeleno-modrih oči, nagne glavo vstran: »S fantom sta se preselila?«
Še preden ji uspe odgovoriti, se vmeša: »Ne, otroka ima. Z otrokom se je preselila. Drži?«
Kot bi se bal, da živi v zmoti, jo vprašujoče pogleda … Za trenutek se spogledata, a si pogleda na njem ne upa predolgo zadržati.
Samo pritrdilno prikima. Piš vetra ji na oči potisne pramen las. Še preden si ga uspe umakniti, to nagonsko, na presenečanje vseh, naredi on. V trenutku se vse ustavi, med trojico se naseli neprijetna tišina.
Umakne roko z njenega obraza in se zazre v oči svojega dekleta z opravičujočim pogledom.
Ko ju je gledala, kako ji, oddaljena, z roko v roki kažeta hrbet, je globoko zajela sapo. V njo se je, kljub žgočemu soncu, naselil mraz. Z dlanjo se je čvrsto pogladila po prsnem košu, upajoč, da bo pomirila vznemirjenje in tesnobo, ki sta jo zaobjeli.
Navkljub preteklemu času, navkljub temu, da ga vse te dni, mesece, leta ni ne videla, ne slišala, jo je z nedolžnim umikom pramena las z obraza, vrnil v njun čas. V očeh so se vztrajno nabirale solze; ni jim dovolila, da bi spolzele po licih.
Hitela jih je brisati in prisiljeno vračala nasmešek na obraz.
Zajela je sapo in si šepnila:

“Našel jo je.
Žensko, kateri je predan.
Žensko, ki mu ne krade časa.
Žensko, ki nima preteklosti.
Žensko, s katero vidi prihodnost.
Našel jo je.”

 

Kiddo


… se nadaljuje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.