Casper – 10.del
Deseti del iz zgodbe “Casper” – NAŠEL JO JE.
Minili sta skoraj dve poletji brez zvoka njegovega glasu, brez prodornega, a hkrati tako čutnega pogleda, brez dotika, ki je vsakič znova povzročil drget slehernega organa v njenem telesu.
V objemu malih rok sta se mir in harmonija s časom vrnili v njeno telo. Ostala je zvesta svoji obljubi. Casper je bil edini, ki ga je spustila blizu; bližje, kot je želela; bližje, kot bi smela. Vprašali so jo: »Zakaj si si dovolila toliko čutiti, če si vedela, da ne moreta biti skupaj?« Običajno je v odgovor le nemo skomignila z rameni. A v želodcu jo je stisnil citat, ki se je ob vsakem skomigu oglasil, ne da bi si ga želela priklicati v zavest. Citat, ki je silil na površje vse prepogosto za njen občutek lagodja. »Naključno midva« je bila ena njenih ljubših knjig poezije. Tam je našla besede, s katerimi bi utišala vse tiste, ki niso zmogli kančka empatije in se jim je vprašanje zdelo nekaj tako mimogrede. Želela si je, da bi imela dovolj poguma in jim odgovorila z besedami avtorice: »Zakaj vi dihate, če veste, da boste umrli?«
Ostal je le še spomin, h kateremu se je vračala, ko je bila dovolj pogumna. Misel nanj, na njegov vonj, dotike, smeh …
ji je skrhala dan. Kot je zapisal igralec Štukan: »Bolečina ne mine, samo navadiš se nanjo.« Hrepenenje je ostalo enako toksično, kot ga je čutila ob prvem stiku z njim. Dovolj razuma je premogla, da je sprejela, da sta se njuni poti dokončno razšli. Da je po razhodu ubral svojo smer in njo pokopal nekje znotraj svoje preteklosti. Razumela je. Vse je razumela.
Dan za dnem se je borila z željo, da bi ga slišala, videla, čutila. S težavo, a uspešno se je prebijala iz minute v minuto, ponavljajoč si razloge, zakaj ga je morala izbrisati iz svojega življenja, kot da nikoli ne bi zakorakal vanj. Ko bi le vedel, da v sebi še vedno nosi nasmešek, ki ji ga je dal. Ko bi le vedel, da je bil nekdo, od kogar se je poslovila, čeprav si tega ni želela.
Bil je sončen popoldan. Park je prežemalo glasno navdušenje otrok, ki so tekali, se gugali, spuščali po toboganih in se brez bremen odraslih sproščeno igrali v svetu, ki se jim je v tistem trenutku zdel najprimernejši. Ob opazovanju teh nedolžnih obrazkov se je poskusila spomniti svojega otroštva. Naslikal se ji je obraz deklice s kodrastimi laski, širokega nasmeška, ogromnih oči, igrivega značaja.
‘’Če je v njem še ogenj, ji je bilo jasno, da lahko spet zanetita požar.”
Spontano je spustila pogled v tla in se nasmejala podobi, ki si jo je priklicala v spomin. Z obraza si umakne pramen las in dvigne pogled. Sapa vetra ji nežno poboža lica, kot bi jo pripravljala na to, kar se bo zgodilo. Kot bi se je nežno dotaknila z željo, da bi ji vlila pogum.
Ko toliko časa koprniš od želje po določenem glasu, je nemogoče, da ga ne prepoznaš v trenutku, ko ga zaslišiš.
Njeno ime je iz njegovih ust zazvenelo z rahlo negotovostjo.
Pogoltne slino, globoko zajame sapo in se obrne v smer, od koder prihaja glas. Tako zelo si je želela, da bi imela prisluhe. Kljub času, ki je pretekel, je vedela, da jo bo pogled nanj zbegal. Njun zaključek zgodbe ni bil običajen; njegov pogled, preden je za njim še zadnjič zaprla vrata, je dišal po še. Dišal je po nadaljevanju, ki bi se lahko zgodilo kadar koli, kjer koli …
Če je v njem še ogenj, ji je bilo jasno, da lahko spet zanetita požar. A ob pogledu nanj, držeč se za roko z drugo žensko, se je namesto sredi požara znašla na pogorišču.
Silhueta, ki je stala ob njem, ji je bila znana. Slika njiju je bila nekaj, kar je v preteklosti že videla. Usodo, ki ga je doletela, je napovedala, kot to storijo izbrane vedeževalke. Z razparano dušo je omahnila v brezno vprašanj. Je to bitje ob njem njegov pristan? So jutra z njo slajša? Je ob njem nežna, igriva, čutna, a hkrati drzna ženska, s katero je njegov vsakdan dobil nov smisel? Ko se je naprezala, da bi z vso milino zrla proti njima, jo je spreletelo nelagodje ob zavedanju, da je čas, ki sta ga preživela skupaj, v njej pustil veliko več kot v njem. Njegova lahkotnost in prešernost na obrazu sta jo zabetonirali v tla.
Ona je komaj lovila sapo, on se je trgal po šivih od sreče in zadovoljstva. Za pičlo sekundo si je zaželela, da bi bil igralec in je vse to pretiravanje zgolj del nastopa. Sebično, ve, da je sebično, čeprav jo je spreletelo zgolj za tisoč stotink. V skladu z mešanimi občutki si je nadela nasmešek na obraz in pogumno podala roko dekletu, ki se je tako čvrsto oklepalo njegove dlani. Dajala je vtis, da se ga oklepa, kot bi se bala, da bi njegova dlan z enako močjo zmogla držati dlan nekoga drugega. Predvidevala je, da bo za krasotico, ki je imela precej odsoten izraz na obrazu, le še ena izmed njegovih znank. Ni se motila. Rahlo je zmajala z glavo in v mislih kriče izrekla: Znanka »it is«.
Hiter pogled v smeri njunih rok preplavi telo z vročičnim valom. Roke, njegove roke, ki so se nekoč tako čvrsto oprijemale njenega telesa, dlani, ob čigar dotiku je drhtela do omotičnosti. Je edina, ki v tem trenutku podoživlja telesi, ki sta bili tako skladni, da je bilo že skoraj težko verjeti? Krivo se počuti, ker se z nedovoljenimi mislimi predstavi osebi, ki se ji ne sanja, da je ta »znanka« nekoč z vso slo vlekla trdega korenjaka njenega moškega. Da se je te »znanke« njej tako ljubi fant dotikal s pogledom največjega grešnika. Na srečo jo glasno kričanje otrok vrne v realnost in roko nagonsko potegne k sebi s hitrim: »Me veseli, da sem te spoznala.«
Ostal je le še spomin, h kateremu se je vračala, ko je bila dovolj pogumna. Misel nanj, na njegov vonj, dotike, smeh …
ji je skrhala dan. Kot je zapisal igralec Štukan: ‘’Bolečina ne mine, samo navadiš se nanjo.”
»Še vedno živiš tam, kjer si včasih?« jo preseneti z vprašanjem. Gre za na videz nedolžno vprašanje, ki pa je v njunem svetu imelo interni pomen. Vprašanje, ob katerem ji je utrip poskočil; če je pozabil vse, kar se je med njima zgodilo, si je več kot očitno zapomnil pogovor, v katerem sta razpredala, kako neki bi se izognila nelagodju, če se nekoč ponovno srečata.
Njegova ideja je bila, da si izmenjata vprašanji, če živita še vedno na enaki lokaciji. Vprašanje, s katerim sta se opomnila, da je to, kar sta doživela, pomenilo več, kot sta si kadar koli drznila izreči na glas.
Poskušala se je ne sesesti in brez kančka oklevanja je odgovorila: »Ne, nisem več tam. Preselila sva se v čudovito manjšo hišico na obrobju mesta.«
Dekle dolgih las, zelenomodrih oči, nagne glavo vstran:
»S fantom sta se preselila?« Še preden ji uspe odgovoriti, se vmeša: »Ne, otroka ima. Z otrokom se je preselila. Drži?«
Kot bi se bal, da živi v zmoti, jo vprašujoče pogleda …
Za trenutek se spogledata, a si pogleda na njem ne upa predolgo zadržati. Samo pritrdilno prikima. Piš vetra ji na oči potisne pramen las. Še preden si ga uspe umakniti, to nagonsko, na presenečanje vseh, naredi on. V trenutku se vse ustavi, med trojico se naseli neprijetna tišina. Umakne roko z njenega obraza in se zazre v oči svojega dekleta z opravičujočim pogledom.
Ko ju je gledala, kako ji, oddaljena, z roko v roki kažeta hrbet, je globoko zajela sapo. Vanjo se je kljub žgočemu soncu naselil mraz. Z dlanjo se je čvrsto pogladila po prsnem košu, upajoč, da bo pomirila vznemirjenje in tesnobo, ki sta jo zaobjeli. Navkljub preteklemu času, navkljub temu, da ga vse te dni, mesece in leta ni ne videla ne slišala, jo je z nedolžnim umikom pramena las z obraza vrnil v njun čas. V očeh so se vztrajno nabirale solze; ni jim dovolila, da bi spolzele po licih. Hitela jih je brisati in prisiljeno vračala nasmešek na obraz.
Zajela je sapo in si šepnila: Našel jo je.
Žensko, ki ji je predan. Žensko, ki mu ne krade časa. Žensko, ki nima preteklosti. Žensko, s katero vidi prihodnost. Našel jo je.
PREDVAJAJ: Sophia Scott – She ain’t me (Acoustic)
Kiddo
… se nadaljuje
Dodaj odgovor