Ples teles
»Dovolj! Nikoli več ne bom nikogaršnji satelit!«
Begala je po robu plesišča in se v široki krožnici ogibala vrvenju v središču, kjer je tesno nagnetena galaksija teles pulzirala v taktih divjega ritma. Sredi nevzdržne vročine, ob kateri norijo celo kvarki, v roju trilijonov, je bila le samoten delec v brzicah vesoljne povodnji. Nihče ni miroval. Nihče v resnici ni plesal. Vsi so tavali. Vsi so nekaj iskali.
Začutila ga je, še predno ga je zagledala, saj je prostaško preizkusil obrambo njenega magnetnega polja.
Takšnega prepozna že svetlobna leta daleč. Vesolje jih je polno. Napihnjen heliocentrik, ki si domišlja, da se vse vrti le okoli njega. V resnici je le brezčutna črna luknja. Kogar ujame, ne ugleda več luči sveta.
»Ne tečnari s temi poceni triki. Ne je ne!«
Na njeno srečo je na lakomnežev horizont zašel obilnejši zalogaj, zato jo je izpustil iz krempljev.
Rdeča alarmna lučka v njeni glavi je začasno umolknila. Tokrat jo je še poceni odnesla.
»Kaj sploh počnem tukaj? Brez težav … no, z nekaj truda bi lahko zanjo zagotovo skrbela sama. Ne!
Moram zdržati … že zaradi nje, če ne zaradi sebe.«
‘’Prisegla sta si večnost … a ni ju ločila smrt.
Ta si lahko vzame prosto, saj je njuna večnost že davno prej razpadla na prafaktorje drobirja in prahu.”
To ni bil njen prvi ples. Kot zvezda večera je nekoč sijala v središču pozornosti. Bila je pravi magnet za težave.
Mlada, vroča in neizkušena, se je zapletla z vsakim masivnim telesom, ki ga je zaneslo v njeno smer.
Zaletavo je padala iz ene kataklizmične zveze v drugo, vse pa so se končale enako eksplozivno, kot so se začele
– v ognju in dimu supernove.
Ti časi se danes zdijo oddaljeni na milijone … milijarde let. Zdaj je bila posuta s kraterji slabih izkušenj.
Gladko površje lic so razpraskali tektonski jarki gub, erozija časa pa je že krepko načela njene okrogle čare.
»Če ne bom nikogar več spustila blizu, je konec zapečaten. Moram poskusiti. Zanjo bi storila vse!«
Seveda je zaradi zakonov verjetnosti neizogibno naletela tudi nanj: na svoje »središče vesolja«.
Prisegla sta si večnost … a ni ju ločila smrt.
Ta si lahko vzame prosto, saj je njuna večnost že davno prej razpadla na prafaktorje drobirja in prahu.
Cele eone se je sestavljala skupaj. Mogoče se s tem niti ne bi trudila.
Porazgubila bi se po prostoru in času … tako preprosto bi bilo. A nekaj jo je zadržalo. Iz porodnih krčev meglice se je rodila ena sama dobra stvar: njena mala Luna. Edina trdna opora v dušečem vakumu brezupa, brez katere bi že davno izgubila smer. Plimovanje čustev jo je ohranjalo pri življenju. Bila je njen izvir smeha, joka, jeze … predvsem pa brezmejne ljubezni.
Naj je imela dober ali slab dan, jo je Lunin polni nasmeh budil in bodril.
»Zakaj se sploh še sprašujem?! Saj vedno pridem do enega in istega odgovora.«
Znova in znova se je podala na lov v divjino plesišča. Pripravljena na rane, pripravljena na vse, kar bi stvarnik zalučal v njeno smer … naj bodo meteorji ali poljubi. Res bi bil svojevrsten paradoks, če v takšni množici ne bi našla nekoga,
s katerim bi se lahko ugnezdila v stabilni tirnici. Ne zase …
‘’Nista se mogla več upirati. Sili privlačnosti ni mogoče ubežati.
Nista se hotela več upirati! Tako prijetno se je predati gravitaciji.”
»Za Luno.«
Saj ne, da je ni izučilo. Zdaj je bolj previdna. Ima debelejšo skorjo, v njej pa se je izkristaliziralo trdno jedro železne volje.
Ni več nemočna Zlatolaska v stolpu, vdana v svojo astrološko usodo. Ne! Trmasto je prečesavala brezštevilne dimenzije za kakršnim koli šibkim signalom, ki bi za vedno odgovoril na pradavno vprašanje:
»Sva sami?«
Skozi širjave prostora se je prebil komaj sluten, sramežljiv nasmeh – neizgovorjeno povabilo.
»Kaj je bilo to?! Si domišljam?!«
Globoko pod njenim ledenim oklepom je ukresnila iskrica upanja.
»Ne more biti pomota. Imam signal!«
Odgovor na njeno preteklost in prihodnost se je ves ta čas plaho držal roba dogajanja.
Iz množice hladnih nasmehov je izstopal kot Danica pred jutranjo zoro.
Včasih bi takšen jalovi poskus z lahkoto spregledala ali kar ošabno prezrla, vendar je danes že znala videti več,
kot je zmožno človeško oko.
Izžareval je drugačno energijo – toplo rumeno svetlobo, ki je kar odtajala zamrznjeno dušo.
V spektru soja je zaslutila svinčeno težo življenjskih izkušenj. Govorila sta skupni jezik.
Nista se mogla več upirati. Sili privlačnosti ni mogoče ubežati. Nista se hotela več upirati! Tako prijetno se je predati gravitaciji. Hitro! Hitreje! S svetlobno hitrostjo sta se zavrtela po odru, da je kar vzvalovila tkanina prostora.
Tukaj in zdaj je zbrana vsa snov, ves smisel, ves čas. Našla je svoje mesto pod Soncem.
»Luna, tukaj boš varna.«
In nikoli ne veš …
»S teboj bi lahko vzklilo novo življenje.«
Primož Černelč
Dodaj odgovor