Toskanski spev – 31.del
Enaintrideseti del iz romana “Toskanski spev”.
Ko sta se vrnili domov, sta našli Greto sredi kemoterapij in Janeza sredi skrbi. Tatjana še vedno ni mogla iz svoje kože. »Smilita se mi,« je povedala Izidorju, »oba.«
»Moja snaha naj se ti čisto nič ne smili. Dovolj svojih skrbi imaš. Moj sin pa tudi sodi med ljudi, ki se nikoli ne znajdejo sami. In ti si preveč prijazna. V življenju bi ti bilo mnogo lažje, če ne bi do vseh po vrsti čutila usmiljenja.«
»Morda. Toda potem ne bi bila več jaz, kajne?«
»To je tudi res, ja. Kaj boš zdaj?«
»Z vašim sinom moram govoriti. Čim prej. Na samem.«
»Če misliš na to, na kar mislim, da misliš, potem bo Janez zelo vesel! In midva s Cveto tudi.«
»Vidva s Cvetko, res? Hvala. Vesel bo mogoče res, a to bo nekatere reči še desetkrat bolj zapletlo.«
»Veš kaj, deklič, v naši družini ni nikoli nič lahko! To bi že lahko vedela.«
Hvala bogu za Izidorja! Prišteval jo je k svoji družini, od Cvetke česa takega ne bo nikdar dočakala. »Vzeto na znanje. Hvala vam.«
Konec leta se je Gretino stanje pričelo počasi popravljati. »Dobro napredujete,« ji je na enem izmed pregledov povedal zdravnik. »Če boste ostali močni, boste kmalu ozdraveli.«
»Zdim se vam močna? No, to je pa res čudno. Počutim se kot prazna vreča.« Ob pogledu na Tatjanin nosečniški trebuh še posebej.
»Pa niste! Le malce še zdržite in vsega bo konec. Malo še. Eno operacijo ste že prestali, mislim da bo to dovolj. Pozdravili se boste in potem boste hodili k nam le še vsake štiri mesece.«
»Na preglede?«
»Ja, tri leta zapored.«
»In potem?«
»Naslednji dve leti vsakih šest mesecev, potem pa le še enkrat na leto.«
»Če bom kdaj tako daleč.«
»Ko boste, ne če!«
»Večji optimist od mene ste, gospod doktor. Jaz nimam več volje. Za nič.«
Ko je poleti od Anje mimogrede slišala, da bo dobila bratca ali sestrico, se je enostavno zgrudila. Za vse bi bilo še najbolje, če bi preprosto zaspala. Ničesar dobrega ni več videla v svojem življenju, niti dejstva, da je ta in ta zdravnik že zdavnaj prekoračil svoje dolžnosti do nje. V njej je videl veliko več kot samo bolnico. Toda če ni šlo za njenega moža, Greta ni bila sposobna videti ničesar in nikogar drugega več.
Novo leto je preživela s svojo družino. Lani je morala ob tem času ležati v postelji in letos ji je bilo kar težko ob sebi imeti toliko ljudi. Vsi vedo, si je mislila, celo Cvetka. Njena mama … In vsi ju ščitijo. Vpričo nje se med seboj pogovarjajo, kot da se ne dogaja popolnoma nič spornega. Ona bi lahko tudi umrla, pa ne bi bilo nikomur mar. Janez je hotel otroka, zdaj je dobil že drugega. To je bilo očitno vse, kar je štelo. Za vse. Ni bilo pomembno niti, kdo je punčkina mama. Še najmanj pa je bila v tej zgodbi očitno pomembna ona, Greta.
Na novoletni večer je Cvetka opazovala Janeza in Tatjano med plesom. Opazila je, da ju s pogledom spremlja tudi Greta. Ni prav vedela, kaj naj si misli o tem. »Pretiravata,« je rekla sama pri sebi, »kaj mislita, da bosta poletela?«
Te besede niso bile namenjene nikomur posebej, niti njima ne. Ni si mislila, da jih bo sploh kdo slišal, a njena snaha jih očitno je.
»Ja,« je Greta s pogledom, uperjenim v Tatjano, potrdila Cvetki, »ona vsekakor bo. Naravnost pod luč. Samo še metla ji manjka.«
»Metla?«
»Metla, mama, metla. Kot čarovnici.«
Cvetko je rahlo zaskrbelo. »Razumem. Ampak, zakaj …« Vprašanja ni nikoli utegnila postaviti do konca, ker se je v pogovor vmešaval njen mož. »O čem vidve kokodakata?« je nejevoljno vprašal Izidor. Cvetka se je spraševala, koliko od izrečnega je sploh slišal. Še bolj pa jo je zanimalo, kaj Greta ve ali vsaj misli, da ve. Srčno je upala, da njena ljuba snaha ni uganila resnice.
Še vedno je bila jezna in nastala situacija ji nikakor ni odgovarjala, a Cvetkina ljubezen do sina je bila pred vsem, tudi pred jezo in užaljenostjo. Janez je bil zanjo na prvem mestu. Vedno bo. Pri vsaki materi je tako. Gledano s tega vidika, se ji je Tatjana kar malce zasmilila. Iskreno zasmilila.
‘’Če bi zdaj hotela igrati žrtev, bi bilo to tako zelo svetohlinsko, da bi kar bolelo.‘’
Oba rodova Rupnikovih in vse članice družine Lah so se konec leta 1995 znašli v nekakšnem začaranem krogu. Nihče izmed njih ni poznal izhoda iz njega. Takrat so vsi pričakovali novo leto. Na videz so bili popolnoma sproščeni, celo složni, a v resnici jim je krepko primanjkovalo čuta za mirnost. Preveč stvari so že doživeli, vsak od njih in tudi vsi skupaj.
Edina, ki se zaenkrat še ni zavedala okoliščin, je bila Janezova in Tatjanina mlajša hči Petra. Dobre tri mesece stara deklica je v tistem trenutku ležala v zgornjem nadstropju v Janezovi in Gretini spalnici. Med vsemi ljudmi v tisti hiši je bila le ona resnično sproščena. Spala je mirno, kot to zmorejo le majhni otroci. Skorajda niti za trenutek ni bila sama; vsake toliko časa jo je prišel nekdo pogledat, najpogosteje mama ali oče. Greta ni šla pogosto gor. Anjo je nekako še lahko prenašala, tega otroka z moževimi očmi in brado pa ni mogla niti videti, ne da bi ji pri tem postalo slabo!
Pri Petri je bilo pravzaprav kar veliko reči drugačnih kot pri njeni sestri. Tatjana tokrat ni čakala na Janezovo privoljenje k vsaki odločitvi, ni pazila na vsak svoj korak, ni je več skrbelo, kako bo njene odločitve sprejela njegova mati. Tudi ime je punčki izbrala sama, ne da bi se pri tem s komer koli posvetovala. Janeza tudi v drugo ni razdvajala od njune hčerke, toda tokrat je imela preprosto dovolj prilagajanja. Če je že praktično za vse sama, vsaj v teoriji, potem ne bo ves čas krožila okoli Janeza in čakala … Na kaj le? V vsem tem času se ni nikoli spremenilo nič pomembnega in, če se do zdaj ni, se verjetno tudi ne bo. Lažje bi bilo, če bi bila sposobna ravnati, kot ji je svetoval Izidor, če bi se bila sposobna razjeziti, če bi zmogla komu kaj očitati. A tega ni mogla. Preveč dobro je poznala situacijo in razloge zanjo. Prav tako si je bila preveč blizu z ljudmi, ki so bili v vse skupaj vpleteni. Če bi zdaj hotela igrati žrtev, bi bilo to tako zelo svetohlinsko, da bi kar bolelo.
‘’Do zdaj je bil oče v vseh ozirih te besede, le po imenu ne. Tatjana je resnično upala, da bo tako tudi ostalo.‘’
Saj vse skupaj niti ni bilo tako slabo. Če je gledala samo na dobro deklet, je bilo pravzaprav zelo dobro. Le glede Grete si Tatjana ni mogla priti povsem na jasno. Ženska ji ni nikoli nič rekla. Toda način, na kakršnega jo je včasih gledala … Ob teh pogledih jo je spreletaval srh. Nemogoče bi bilo, da ne bi Janezova žena ničesar posumila. Toda še bolj neverjetno se je Tatjani zdelo, da bi lahko v primeru kakršnega koli sumničenja tako dolgo in vztrajno molčala. Saj je ja psihopatka, če je že vsa ta leta namerno tiho!
To pač ne bi bilo človeško! Sicer je bila že dobro leto dni zelo bolna, toda kakršen koli razlog je že menila, da ima za svoj molk, se Tatjana ni mogla spomniti niti enega, ki bi se ji zdel vsaj približno opravičljiv. Šlo je za otroka!
Anja je vse skupaj že tako ali tako jemala skoraj, kot da ima dva domova, da ne reče dve materi! Zdelo se ji je več kot prav, da njena hči v Janezu vidi očeta, toda Greta ni bila njena mati! In, če samo pomisli, da ženska ob vsem tem še kar koli naklepa … Groza! Če je to res, mora zaščititi svojo hčer. Obe svoji hčeri. A če bi kar koli od tega samo omenila Janezu, bi to pomenilo govoriti steni.
V dobrih šestih letih ni zamudil niti enega Anjinega božiča ali rojstnega dne. Slišal jo je spregovoriti prvo besedo.
Bil je zraven, ko je shodila. V hčerkinem življenju ni zamudil ničesar pomembnega. Z njo je ravnal in se do nje vedel kot vsak drug oče, le nikoli ni bil sam pri tem. In zdaj je kazalo, da bo pri Petri vse popolnoma enako.
Dete ni bilo staro niti polne tri mesece, a bila mu je tako zelo podobna, da je bilo že kar pretirano; enake oči, enaka barva las, enaka brada in ustnice … Njen obraz je bil pravzaprav kopija očetovega! Na lastna ušesa je slišala reči Cvetko, da si je želela, da bi bila Anja bolj podobna Janezu, pri Petri pa jo je tega že kar groza. Saj je bilo res že grozno; in Greta je zopet vse opazila, a ostala tiho!
Tatjana je upala, da se moti. Prav zares si je želela, da Greta ozdravi. Toda če ima prav, potem bo naredila vse, da svoja otroka nekako zaščititi. Če ima prav, bo moral Janez pač izbirati med njima in svojo ženo. Ne bo dopustila, da se dekletoma kaj zgodi.
Za nobeno ceno. V očetovem naročju je Petra že zdaj zaspala hitreje kot pri njej. Če jo je sposoben uspavati, je njena mama srčno upala, da jo bo sposoben tudi kako drugače zaščititi. Do zdaj je bil oče v vseh ozirih te besede, le po imenu ne. Tatjana je resnično upala, da bo tako tudi ostalo.
Eva Kurnik
… se nadaljuje
Dodaj odgovor