Casper – 17.del
FRANCOZ
Že dalj časa se ji je ponujala priložnost nove karierne poti, ki bi seveda zahtevala spremembo življenjskega sloga, prostora in vsega, kar spada zraven. Ko si v vlogi samske mame, so to izzivi, ki zadišijo, a s seboj nosijo ogromno tveganja, neznanega, ne le zate, pač pa tudi za bitje, ki mu želiš zgolj in samo najboljše. Razviti bi morala sposobnost, da utaji strah pred zavedanjem, kaj vse in koga vse bi morala pustiti za seboj, če se preseli v Francijo. Nič ne bi ostalo od prejšnjega sveta. Srce ji je prerokovalo težko, osamljeno obdobje. Obkrožena bo z novimi obrazi, drugačno kulturo …
Pogreznila se je v globoko tišino, potisnila vase skrb in se neprizadeto vprašala: Kaj tovrstne odločitve prinesejo s seboj poleg mamljivih mejnikov? Sicer to ni bila njena prva misel, a očitno v ta paket spada tudi svojeglavi Francoz.
Let je bil precej miren, čeprav se je počutila turbulentno. Selitev iz male Slovenije v tretjo največjo evropsko državo se ji je zdela precej ohromljajoča. Kljub pogumu, ki je tekel po njenih žilah, si je morala priznati, da je to izziv, ki bi od nje zahteval še več suverenosti, za katero ni bila prepričana, ali jo v tem trenutku sploh poseduje.
Ko pristane na enem izmed največjih letališč na svetu, se zmedena sprehaja po hodnikih, prenatrpanih z ljudmi. Zaduši jo kislost v ozračju, klavstrofobičen občutek jo prežene k izhodu, kjer vneto išče šoferja, ki naj bi jo pričakal ob pristanku.
Vznemirjena je skoraj deset minut neuspešno pogledovala okoli sebe in strmela v plakate, ki so jih ljudje držali visoko nad svojimi glavami. Umiri se, globoko vdihne in za trenutek postane. Vse skupaj se ji je zdelo tako kaotično, da je v trenutku izgubila svoj lastni jaz. Morala ga je priklicati nazaj in edini način, da je to storila, so bili zaprte oči in izrazito globoki vdihi.
Počasi, a z gotovostjo, se vrne v telo odločne ženske, ki je tu z namenom in jasnim ciljem – raziskati možnosti, ki bi ji lahko korenito spremenile življenje. Odpre oči in se še enkrat sprehodi po obrazih in napisih. Tokrat pogled obstane na mednožju človeka, ki to zakriva s tabličnim računalnikom, na katerem zagleda črke svojega imena in priimka. S pogledom se premakne od njegovega razkoraka do obraza in ostane rahlo odprtih ust. Pričakovala je vse prej kot postavnega, v obleko odetega moškega v tridesetih. Pogoltne slino, globoko zajame sapo in se odpravi v njegovo smer. Nasmešek se ji raztegne čez obraz, ko mu odločno poda roko. Precej resnobno jo pogleda in čvrsto stisne njeno dlan. Redkobeseden je, prosi jo le, naj mu sledi.
Sprehodita se do črne limuzine – na avtomobile se v osnovi ni spoznala, znanja je imela le toliko, da je razločila blagovno znamko, tu pa se je njeno vedenje tudi zaključilo. Molče odpre prtljažnik in vanj spravi njen kovček, vidno vznemirjen obtiči z očmi na njenih. Zbegana se mu z rahlim nasmeškom zahvali in ciljno odkoraka k sprednjim vratom Mercedesa. Potopi se v udoben sedež in si hiti zapenjati varnostni pas. Vsak poskus je bil neuspešen, potem pa se nadnjo odločno nagne Francoz, ki ji, medtem ko z elegantnim gibom prime pas in ga izvleče s peresno lahkoto, zre v oči. Njegov vrat se skoraj dotakne njenega obraza. V nosnici prodre vonj negovanega moškega, vonj parfuma, njej tako poznanega. Ko bi si ga le lahko izruvala iz podzavesti, a so se njegove korenine tako zelo razrasle, da so dosegle moč ladijskih verig. Casper ji je sledil povsod; kamor koli se je obrnila, so se ji prikazovale osupljive podobe, ljudje, ki so bili del njegovega življenja, vse se je zdelo prepleteno in iz dneva v dan bolj vrtoglavo. Vesolje je prosila za moč tornada, ki je imel to sposobnost – izruvati še tako čvrsta drevesa. Vseeno je, če ostane opustošena, želela si je zgolj en dan, en sam dan, ko bi lahko vdihnila brez misli nanj.
Obstaneta v gneči, ki se zdi njemu tako naporna, da komaj kroti nestrpnost v prsih. Odloči se, da ga ogovori. Tvegala bo – če se bo drl nanjo, se pač bo. Te tišine in napetosti enostavno ni več zmogla. V glavi sestavlja premišljena vprašanja, čim preprostejša, vsakdanja, predvsem pa prijazna in nikakor pikra. Ni bila ravno prepričana, kaj se je zgodilo s prvotnim načrtom, ko so ji iz ust zletele besede: »Si vedno tako dostopen?«
Ko sliši izgovorjeno, ji je jasen njegov strogi pogled, a tako kot večkrat, si tudi tokrat ni mogla pomagati. Jezik je bil vedno hitrejši od misli. Glede na to, kolikokrat je zaradi tega v življenju potegnila kratko, bi človek pričakoval, da se je česa naučila. Na njeno in presenečenje mnogih je odgovor negativen. Odgovora na svoje vprašanje ni dobila, mučna tišina ju je pospremila vse do ogromnega poslopja, ki bi v teoriji lahko predstavljalo njeno naslednjo zaposlitev.
Iz prtljažnika vzame njen kovček in ji, čeprav si ga želi sama nesti, da z očmi, ker ust očitno ni znal uporabljati, jasno vedeti, naj umakne te drobne roke in dovoli, da kovček nese on. Že res, da je drobna, ampak do tega trenutka ni nikomur dovolila, da bi se do nje vedel nespoštljivo, in tudi tokrat ne bo drugače. Iz rok mu izpuli svoj kovček, ga pogleda in smrtno resno izusti: »Hvala, ampak ne, hvala.« Nameni mu sarkastičen nasmešek in se napoti proti vhodu. Tam jo pričaka vljudna receptorka, ki ji hiti razlagati, kje in kdo jo pričakuje. Francoz izpuhti. Oddahnila si je in nekoliko bolj sproščena sledila vitki Francozinji do direktorjeve pisarne.
Občutek nemira je ves čas prisoten, a ga uspešno skriva za samozavestno podobo, ki se že od nekdaj spogleduje z gledališko igro. Občinstvu sebe ni nikoli razkrila v celoti, kostumi in vrhunsko odigrane vloge so edino varovalo, da je preživela vse udarce, s katerimi ji je postreglo življenje. Njenih spodrsljajev ni opazil nihče, ker so tudi ti bili videti precej subtilni. Ljudje pa tako ali tako vedno manj drezajo v globine, prijetneje se je zadrževati na površini, ta je precej bolj vabljiva, čeprav prozorna in nudi zadovoljstvo le za trenutek. Stari pokvarjenec Bukowski je imel prav, ko je na vprašanje, ali je mogoče ljubiti ljudi, odgovoril: »Seveda, še posebej, če jih ne poznaš preveč dobro.«
Podala je roko v smeri sivolasega gospoda, ki je v njene oči strmel tako, kot da bo v njih odkril odgovore. Zato se je pošalila z vprašanjem: »Ste našli, kar ste iskali?« Nasmehne se ji in vidno intrigiran pristavi: »Mislim, da sem.«
‘’Rada je plavala v globinah, tam, kamor tudi sonce ni našlo več poti.‘’
V tem se naglo odprejo vrata in skoznje na njeno presenečanje vkoraka šofer z letališča. Ko ga direktor naslovi s »sin moj«, dojame, da je bil najbrž ziritiran, ker je morala njegova visokost ponjo na letališče. Če bi njegovi pogledi lahko ubijali, bi najbrž že ležala v mlaki krvi. A ko bi vsaj to bil konec njune zgodbe.
Direktor z lahkotnim izrazom na obrazu nadaljuje: »Bastian bo tvoj vodič ta teden.« Svojega sina pogleda izpod čela in pristavi: »Kajne, Bastian?«
Brez truda skriti svoje nezadovoljstvo ta zgolj prhne in zavije z očmi. Ona pa pogled umika stran od njegovega z namenom, naj se zaveda, da je »naklonjenost« obojestranska.
Skupaj se sprehodita do dvigala. Ko se začne premikati, ga Francoz zaustavi. Rahlo zaprepadena zajame sapo in čaka vokal tega dramatičnega modela. Zdi se, da ga njena ravnodušnost frustrira do obisti.
»Oče me želi kaznovati.« izusti.
Zmaje z glavo in pokroviteljsko odgovori: »Če meniš, da je to opravičilo za to, da si kreten, vedi, da ni.«
Vidno presenečen nad njeno neposrednostjo, stopi korak nazaj: »Zvečer gremo žurat.«
»Kako, prosim?« je zbegana nad njegovimi besedami.
»Slišala si me, odgovora ne ni med možnostmi.«
»Prav, ampak pod pogojem, da poiščeš v sebi človeško plat, če seveda obstaja.«
Prvič se njegove ustnice raztegnejo v nasmešek, ko ga, čisto v njenem stilu, dregne: »O, poglej, nekdo se zna nasmehniti.«
Njegov obraz se vrne v prvotno resnobno stanje. Kljub njegovi drznosti, kvazinezainteresiranosti, se je svojih atributov zavedala in jasno ji je bilo, da ob njej še nihče ni ostal popolnoma ravnodušen. Eni utonejo prej, eni kasneje – dejstvo je, da vsi ostanejo brez sape.
Rada je plavala v globinah, tam, kamor tudi sonce ni našlo več poti. Večino časa se je počutila kot globokomorska riba, tista, ki je imela na peclju na glavi lučko, s katero je privabljala plen. Sama sebi je predstavljala vir svetlobe. Neodvisna od zunanjih vplivov.
Za trenutek sta obstala pred črno limuzino, gledajoč se iz oči v oči. Njegov pogled na njeno razgaljeno telo je bil dovolj zgovoren, da je potrdila svoje predhodne misli. Ne da bi se zavedal, si je obliznil ustnice in rahlo trznil z glavo. Strateško se je potopila v globino njegovega pogleda … in bila nekoliko presenečena, ko ji je hitel odpirati vrata.
Ko sta stala eden ob drugem, je pripomnil: »Rad bi popravil vtis.«
»Lahko poskusiš,« ga spodbode. In jasno ji je, da mu je bilo v trenutku žal za izgovorjene besede. Če je kaj znala, je znala dregniti tja, kjer je tovrstne morske pse običajno najbolj zabolelo. Vajeni vesoljne pozornosti malih rib so le s težavo sprejemali kaj drugega kot hvalospeve. Že kapljica krvi jih je spravila ob pamet. Ona pa je krvavela vpričo njega.
Piš vetra s seboj prinese Casperjev vonj, ki jo zadane kot mefedrin. Postane evforična, budna, halucinacije začnejo napadati možganske celice. Zakaj ta moški uporablja enak parfum, kot ga je uporabljal on? Zakaj? Francoz je le s težavo umikal pogled z njenega golega trebuha, ona pa se je vztrajno obračala stran, ker jo je njegov vonj tako vabil. Z zaprtimi očmi, s predstavo, da je Casper, bi ga lahko v trenutku prosila, da ustavi avto nekje ob strani in ji dovoli, da ga zlorabi.
Vanjo se je naselilo Satanovo zlo, sililo jo je iz okvirjev, zavoljo užitka. Roka je hotela med nogi, želela se je dotakniti z vlago preplavljenega mednožja, a v tem trenutku se je to zdelo neizvedljivo. Potna sraga se je spustila po obrazu in začutila je brezup. Casper je v njej prebujal čute in želje, ki se jim ni mogla upirati, domišljijo je pripeljal do te stopnje, da je seksala s spominom. Dovolj je bilo, da je zamižala in že je bil tam … Pohoten, željan njenega telesa … Telo je začelo drhteti, brez njenega dovoljenja. Čutila je potrebo, da ga raztrga in uživa njegovo meso.
‘’Je beg med papirna vlakna, v objem črnila, ki se potopi v belino z vsako črko, besedo, stavkom, možna pot?
Bi tu lahko svoj dom našli trenutki, bolečina, želje, še neizgovorjeno?”
Francoz ustavi avto nekje sredi ničesar in z vso naslado šepne: »Naj jaz? Ali boš sama?« Oblizne si ustnice in se brez zadržka usede nanj. Svojo zadnjico prisloni na njegovo trdo mednožje, s celim telesom se nasloni nanj, zapre oči in v misli prikliče Casperja. Francozu ne dovoli, da bi se je dotikal, da bi jo poljubljal … Želi ga zgolj vonjati … Njegovi roki umakne tako, da se držita sedeža pri glavi, svojo glavo obrne k njegovemu vratu in medtem ko miže kroži z roko tam spodaj, v nosnici dozira vonj, ki jo je pripeljal do brezumnosti. Če je odmislila moralo, je oboževala to različico sebe. To pokvarjeno žensko brez zadržkov, pohotnico, ki bi klečeplazila samo zato, da bi ga lahko grobo sesala. Blazna je, a ji je vseeno.
Presede se na svoj sedež in pogled usmeri v vidno zadovoljnega Francoza. Skozi zobe mu sikne: »Niti besede nočem slišati, jasno?«
Nasmehne se ji nazaj in z roko odigra gesto, da so njegova usta zapečatena, ter namišljeni ključek vrže skozi okno.
»In prosim, da tega parfuma ne uporabljaš, dokler ne odidem.« Še preden mu uspe odgovoriti, je odločna: »To ni bila prošnja.«
Francoz zgolj prikima in spelje z dovoza nazaj na cesto.
V mislih se je jezila nanj: Poglej, kaj si mi storil?! Prisilil si me plesati z neznancem. Si si tega želel? Da se me dotikajo tuje in ne tvoje roke? Si hotel, da požar v meni gasi brezčutni, surovi neznanec? Uspelo ti je. Lahko se potrepljaš po rami.
Za trenutek je odgovornost prenesla nanj – neupravičeno, skrajno neupravičeno. A »knock out« je bilo tako lažje prenesti. Vedno je lažje kriviti kot prevzeti odgovornost, a te lastnosti v osnovi ni bila zmožna. Ni bil kriv, nikoli, za nič … Ljudi, ki so manipulirali za dosego svojih egocentričnih ciljev, je prezirala. Ko do nekoga gojiš iskrena čustva, potem ni bistvo le lastna sreča, pač pa tudi njegova, kakršno koli žrtev že to pomeni. Skrb za njegovo dobrobit mora biti izenačena z lastno.
Jutra se ni veselila, ravno nasprotno, ko bi se le lahko pogreznila v črnino zemlje. S sončnimi očali se je spravila na pretenciozne pariške ulice. Želela si je, da bi zmogla jokati, predvidevala je, da bi ji to olajšalo tesnobo, ki je svoj dom našla v prsnem košu. Več kot očitno ji je bilo tam udobno in ni se ji mudilo stran – najbrž je bila krasna gostiteljica, zato je vztrajala ne glede na bolečino, ki ji jo je povzročala. Tudi to je nekaj, se je tolažila.
Stopanje po hladnem betonu jo je opomnilo na to, kako zelo sama je in kako si kljub osamljenosti še vedno ni želela nikogar ob sebi. Obljubila mu je, svojemu malemu škratu, da bo njeno srce pripadalo zgolj njemu. Njegove oči so nejeverno strmele vanjo, ko je proseče rekel: »Midva, samo midva, kajne?« »Seveda, midva. Samo midva.«
»Kdor ve, zakaj živi, lahko prenese skoraj vsak kako,« je zapisal nemški filozof. Vedela je, za kaj živi, a jo je kljub vedenju ambivalentnost v njenem življenju izžemala do obisti. Nikakor ni mogla najti ravnovesja, znotraj katerega bi ponovno našla sebe in mir, ki ga je tako zelo pogrešala.
Obstane ob starinarnici in njen pogled prevzame kompas, izdelan iz medenine, v leseni škatli. Instinktivno vstopi v notranjost in vonj po starem pripre njene veke. Vonj ji je dajal občutek doma – počutila se je starejšo, kot je v resnici bila. Sodobni svet je bil v njenih očeh presodoben, hlastala je za starodavnim. Hrepenela je po vrednotah, ki so bile zasidrane globoko v njeni zavesti, ki so nekoč imele vrednost. Trebušasti gospod, z očali na nosu, ji nameni vso svojo pozornost, ko ga prosi, da ji pove kaj več o napravi, ki določa strani neba. Iz denarnice vzame gotovino in jo skrbno ponudi prodajalcu – tako postane nova lastnica te čudovite starine. Škatlico spravi na varno med svoje dlani.
V parku se usede na najbližjo klopco in strmi v kompas, ki si ga želi podariti njemu. Ne ve sicer, kako, kdaj …
Spraševala se je, kako uničiti vse spomine, še neizrečene besede, vse hrepenenje in občutke, ki se kljub lastnikovemu vztrajnemu teptanju borijo za svoj obstoj. Je beg med papirna vlakna, v objem črnila, ki se potopi v belino z vsako črko, besedo, stavkom, možna pot? Bi tu lahko svoj dom našli trenutki, bolečina, želje, še neizgovorjeno?
Iz torbice izvleče kos papirja in pero. Impulzivno zapiše:
Da bi vedno našel pot k meni.
Ko se zave napisanega, papir zmečka in ga zadrži v potni roki. Zakaj bi si želela tega zanj, kaj naj bi našel pri njej? Kaj mu lahko ponudi? Nič, popolnoma nič. Prezirala je svojo sebično različico, tolažilo jo je zgolj dejstvo, da so to misli, ki jih sliši le ona in nihče drug. Spravi se k sebi, je vpil razum … a vse ljudi kdaj preslepijo upi. Tudi njo so. Ta mala škatlica bo njegova. Ne da bi našel pot k njej … da bi zgolj našel pravo pot zase.
Vzela je nov košček papirja in zapisala: Da boš vedno našel pravo pot. Kiddo.
PREDVAJAJ: Griff – Love is a compass
Kiddo
… se nadaljuje
Dodaj odgovor