Nega duše

Na knjigo Nega duše sem naletela po naključju, in kot se rado zgodi, me je ta slučajna najdba tako navdušila, da knjige preprosto nisem mogla odložiti iz rok. To ni knjiga, ki jo lahko prebereš v enem samem zamahu, na dušek, ne, to je knjiga, ki od bralca terja počasno branje. Poglavje za poglavjem, odstavek za odstavkom, včasih stavek za stavkom. Ki pogosto zarezonira, da se moraš ustaviti in prebrano premisliti. Napisal jo je jungovski psihoterapevt z zelo zanimivim ozadjem, namreč Thomas Moore (ZDA)
je dvanajst let svojega življenja preživel kot menih katoliškega reda, kar je v osnovi še vedno njegovo poslanstvo, samo da v predrugačeni obliki. Kot zapiše v poglavju Ponovno odkritje duhovnosti, mu je nekoč sodelavec v kemičnem laboratoriju, kjer je delal po semenišču (ki ga je zapustil z mislijo, da je duhovništva zanj za vselej konec), in s katerim sta preživela popoldne, rekel nekaj preroškega: da bo vedno opravljal delo duhovnika, četudi ne bo institucionalno zavezan Cerkvi. In res, v poglavju, ki ga posveti iskanju naše poklicanosti v svetu, nam razkrije svojo osebno zgodbo, kako je postal terapevt: povsem organsko. V uvodu tudi razkrije, da psihologije ne ločuje od religije in njegov terapevtski nasvet je vselej tudi duhovni; še več, kot renesančni misleci, od katerih črpa navdih, skuša Moore k dušnemu delu (“cura animarum” kot nega duše, izhajajoč iz krščanske tradicije) pristopati celostno in eruditsko: preko filozofije, psihologije, mitologije itd.

Osrednji predmet raziskave knjige nam razkrije njen preprosti naslov: to je duša, ki se lahko udejanji v vsakdanjih obredih kot je uživanje v dobri hrani, poslušanje glasbe, ki se nas dotakne, druženje z bližnjo osebo, v sanjah, pa tudi v težjih človeških stanjih, kot je izguba, ljubosumje ali pa depresija – na mestih, kjer ne bi pričakovali, da se bo pokazala, pa vendar se in to zelo zgovorno, kar nas ves čas opozarja avtor. In ravno v tem knjiga prinese svež pogled na stanja, na katera sodobni človek ne bi gledal kot na dušna per se; poglobi se v temo, smrt, bolezen ter praznino in jih vse dojema kot del življenja, kot del izraza duše. S tem pa je njena sporočilnost tako drugačna od aktualnih, pogosto tako neživljenjskih “duhovnih” priročnikov.

Avtor zapletenih soban duše ne razlaga samo preko jungovskih arhetipov, pač pa črpa iz svoje eruditske izobrazbe starih srednjeveških ter renesančnih mojstrov – psihologov, filozofov ter zdravilcev. In ravno iz renesančne uravnoteženosti izhaja osrednja premisa te knjige, ki je dandanes tako izredno redka: namesto iskanja rešitev, optimizacije, izboljšanja in sprememb človeškega stanja poziva k “ponižnejšemu prijemu, ki strpneje sprejema človeške slabosti, in ki mi je bližji, ker najde dostojanstvo in mir v sprejemanju in ne v metodah, vzvišenih nad človeško usodo.” V vseh odklonskih stanjih avtor išče priložnosti za poglabljanje duše in življenja, ki je v stiku z naravo in skupnostjo in ne “priložnost za rast”. Tudi v senci psihe najde lastnosti, ki so dragocene za našo dušo. Na nekem mestu pravi: “Kar smo, smo zaradi svojih neuspehov in pomanjkljivosti, pa tudi zaradi svoje moči. Za povrh pa nas misel, da težave odraslih izhajajo iz otroštva, ohranja v stiku z božansko močnim otrokom in njegovo ustvarjalno manjvrednostjo. Duša se najlaže pojavlja tam, kjer se počutimo najbolj nevredne.” Zaradi vsega zgoraj opisanega, bralec intuitivno, z vso dušo začuti, kako v roki drži nekaj redkega, iz neke izgubljene ere, kar presenetljivo pomirja in ustvarja stik, bližino s starimi misleci in hkrati – svojo lastno notranjostjo.

Moorova osrednja metodologija je razlaga s pomočjo mitov; s pomočjo domišljije, za katero pravi, da je zibelka duše: nekje med razumevanjem in nezavednim, v interpretaciji sanj, med telesnim in razumom, med duhovnim in svetnim, leži duša, ki jo nagovarjajo podobe, prebliski, duhovna navdahnjenost pa tudi bolečina, še zlasti bolečina: “Tudi kadar je z njo kaj narobe, in mogoče zlasti tedaj, nas duša neguje tako, da nam ponuja izhod iz ozke posvetnosti. /…/ Njena bolečina uvaja v poglobljeno duhovnost, torej je bolezen lahko pot k religiji, navdihnjeni z dušo.”

Poleg tega deluje knjiga Nega duše tudi kot nekakšen priročnik; “načrt za oživitev duše”, z jasnimi napotki, kako naj dušo in skrb zanjo umestimo v središče svojega življenja in s tem ne le zaživimo bogatejšega, bolj izpolnjenega življenja, pač pa vsaj za kak ključen trenutek presežemo zgoraj omenjene dualnosti. In kot rad poudarja avtor, ti napotki, kako vpihniti dušo življenju, niso neke prakse onkraj, niso pretirano posvečene, pač pa so lahko zelo preproste tehnike iz vsakdanjega življenja, iz neposredne (banalne) danosti. Lahko si prižgemo svečko in se za hip ustavimo, lahko se odpravimo v muzej in njegovo tišino; nastavimo lice soncu ali pa načnemo dolgo odlašan pogovor s svojim bližnjim o tem, kaj nas teži.

Nega duše pomeni skrbeti za vse vidike življenja, od domačega vrta, pogrinjka na mizi in lepotičenja pa vse do izbire poklica in sprejemanja večjih življenjskih odločitev ter partnerja. Tako je knjiga tudi strukturirana v tri dele; v prvem avtor piše o negi duše v vsakdanjem življenju in je tudi najdaljši in najbolj razplasten del, kjer se osredotoča na odnose v primarni družini, ljubezensko erotičen odnos pa tudi na bolezen, senčne plati duše, kot so depresija, bolezen in smrt in nenazadnje na poslanstvo duše ter delo. V drugem delu avtor nameni dve poglavji duhovnosti, ki je nujna sestavina dušnega življenja; miti, obredi in duhovnost vsakdanjega življenja so vtkani v dušinega kot njen komplementarni del. Tretji del z naslovom Nega svetovne duše – anima mundi – pa se posveča negi duše v okviru sveta: tudi pojavi v svetu imajo dušo, svojo osebnost in neodvisnost kot vsak posameznik, ki ima dušo: stavbe, živali ali pa narava imajo vsi svojo individualnost in posebno navzočnost, ki vplivajo na nas, če ji le prisluhnemo ali si jo dovolimo videti. Knjiga tako zajema vse aspekte dušnega življenja, tako znotraj individuuma kot družbe in sveta.
Duša se kaže v najbolj vzvišenih idealih in lepoti kot tudi v depresiji, nevrozi in nevednosti. Njena pot je po avtorjevem mnenju ena in edina: živeti polno, oživljeno življenje z vsemi niansami, z vsem lepim, a tudi težkim. Knjiga neprestano poziva k premisleku, k zamolkom, k tišini, ni je mogoče odložiti, ni pa je tudi modro prebrati prehitro. Nego dušo se bere počasi, zlagoma, saj ni samo knjiga o duši, pač pa hkrati tudi zelo sugestivno prikliče v bralcu, kar je dušnega. Napolni ga, osvetli temnejše, tavajoče dele in jih nepričakovano poveže z vsem, kar je svetlega, presežnega. Knjiga, ki jo velja imeti na svoji knjižni polici in jo prebirati znova in znova.

Nike Sekulo