‘’Ženske, kot jih portretira Jelinek, so razvrednotene, razosebljene in so samo še objekt.
So nekaj, s čimer se razpolaga, v kar se tudi investira, ampak se zato tudi uporablja po mili volji, sploh če si moški. Ženska je pasivna, pristaja na popredmetenje, na to, da je zreducirana na (spolno sredstvo).’’

Naslov knjige: LJUBIMKI (Die Liebhaberinnen, 1975)

5/5

Avtorica: Elfriede Jelinek 
Založba: Ljubljana, Cankarjeva založba, 1996
Prevod: Slavo Šerc
Žanr: družbenokritični roman
  

Prav vsi, ki so si zadali težavno nalogo prevajanja kompleksnih, medbesedilnih tekstov Elfriede Jelinek, ugotavljajo, da gre naravnost za vratolomen podvig, in ni čudno, da je se je prav vsakega prevoda v slovenščino lotil drug prevajalec.
Jelinek se je prvič slovenski javnosti predstavila leta 1996, ko je pri Cankarjevi založbi izšel v prevodu Slavota Šerca roman Ljubimki (Die Liebhaberinnen, nastal leta 1975), toda ta je po podobnem algoritmu prepoznavnosti drugod po svetu, ostal dokaj neopažen, vse do notorične podelitve Nobelove nagrade, ko je pri nas izšla tudi druga izdaja. Ob njeni inavguraciji je odstopil doživljenjski član švedske akademije, ki je označil njen opus kot degradacijo, razčlovečenje in ponižanje. 

Okoli del te zelo razvpite avstrijske pisateljice, ki svojo domovino imenuje “Haiderija”, ta pa jo nazaj naslavlja kot
»skruniteljico gnezda«, vedno prihaja do škandalov, tudi na naših tleh; namreč leta 2005 so v režiji Ivice Buljana uprizorili Drame Princes iz cikla Deklica in smrt, ki je ilustrativen primer tega, kako se v zvezi s pisateljičinimi deli širi odpor in zgražanje javnosti: v nastajanju drame so jezni starši tik pred zdajci – pred premiero v Prešernovem gledališču v Kranju 10. spetembra 2005, protestirali proti temu, da bi njihovi dvanajstletni otroci nastopali v drami v vlogi sedmih palčkov in bili priča nasilju ter obsceni spolnosti, zato je moral Ivica Buljan otroke nadomestiti s tremi body-builderji, o čemer je pisala Amelia Kraigher, 15.9.2005 v Večeru. 

Kot avtoričino zelo pomembno delo lahko štejemo tudi roman Učiteljica klavirja, ki ima nedvomno, kot je avtorica sama potrdila, veliko avtobiografskih elementov; vse dogajanje je umeščeno v prerez patološkega odnosa med hčerko, Eriko Kohut, neuspelo pianistko, ki je zgolj učiteljica klavirja ter njeno ambiciozno, hladno materjo, ki hčer stalno nadzira in jo skozi svoje pritiske nanjo stalno degradira in razoseblja. Roman ima nekoliko drugačen slog kot recimo Naslada ali Ljubimki, ta je mnogo bolj stvaren, čeprav še vedno poln skritih citatov in referenc na druga literarna kot filozofska dela. Po tem delu je bil posnet tudi istoimenski film leta 2001 v koprodukciji z originalnim naslovom La Pianiste v režiji Michaela Hanekeja.

Osrednja prvina, s katero Jelinekova izgrajuje svoj poseben in nezgrešljiv slog je ta, da tvori svojevrstno naracijo, ki ne temelji na fabuli, pač pa fabulo narekuje jezik; tako da bi lahko rekli, da njena dela živijo iz jezika. Ravno z razbijanjem jezikovnih klišejev,
z igranjem z dobesednim in prenesenim pomenom, akumuliranjem zlasti figur dodajanja, Jelinek skuša pred bralcem razgrniti ideološke maske, ki so vkodirane v sam jezik in pri tem razkriva prepogosto čisto drugo plat resnice, kot jo skuša zakriti jezik;
pri tem jo lahko označimo za neposredno, brutalno, celo nihilistično, pa vendar je po našem mnenju takšno prikazovanje realnosti (skozi jezik) znak humanizma, saj ravno s tem ko degradira, pokaže na anomalije in s tem opozarja, da je lahko realnost tudi drugačna, boljša. Če se vrnemu k jeziku – ta v veliki meri vpliva na to, kako posameznik ali družba dojemata svet okoli sebe.
Jezik vedno uteleša logiko dominantnega diskurza, česar se Jelinek dobro zaveda, in kar nam na tako genialen način prikaže in dekonstruira v romanu Ljubimki. 

Kaj pa se vse skriva v tem diskurzu? Gre za obstoječe diskurze o ljubezni in spolnosti ter materisnki ljubezni. Že naslov romana Ljubimki v originalu -die Liebhaberinnen – je pravzaprav skovanka iz lieben in haben, torej ljubiti in imeti, ki se v našem prevodu izgubi in ki kaže na to, da medosebne in čustvene odnose urejajo ekonomski (kapitalistični) odnosi, kjer pa vemo, gre za razmerje daj – dam, tako da sta oba člena partnerske naveze zreducirana zgolj na blago z menjalno vrednostjo, ki je podvržena selekciji na podlagi ostrih kriterijev dobičkonosnosti ter tržne vrednosti. Za toplino in iskrenost je namenjeno zelo malo prostora, lahko bi rekli, da sploh nič. Namesto tega je osrednje gonilo odnosa vprašanje, kdo ima premoč, natančneje, kdo si lasti drugega.

V tem precej kratkem romanu se pred nami odvijeta usodi dveh žensk različnih starosti (prva, Brigitte je najbrž v poznih dvajsetih, šivilja iz mesta, tovarniška delavka, ki se odloči za izbranca Heinza; ter Paula, s podeželja, ki se pri petnajstih zaljubi v mladega Ericha) s skupnim ciljem: poročiti se z izbranim moškim in si ustvariti lastno, samostojno življenje, po možnosti boljše, kot sta ga poznali doma. Obe “zgodbi”, ki potekata paralelno, se vrtita okoli njunega cilja in zapletov na poti do poroke z izbrancema in se na koncu strneta v eno samo pripoved o njuni usodi, ki je za obe bolj ali manj klavrna.
Takšen je v grobem okvir vsebine. Kajti v romanu avtorici ne gre za fabuliranje ali portretiranje psiholoških dodelanih likov, njihovo medsebojna razmerja ali odzive na okolico. Ravno nasprotno; osebe so pravzaprav liki, ki jim Jelinekova zaradi njihove ploskosti in enodimenzionalnosti pravi kar “jezikovne šablone”, “nosilci tipov” ali “prototipi”.
Celo pripovedovalec nam potrjuje slednje:
“zgodba o tem kako sta se spoznala, je nepomembna. oba sta nepomembna. skoraj simptomatična sta za vse, kar je nepomembno.”

Ženske, kot jih portretira Jelinek, so razvrednotene, razosebljene in so samo še objekt. So nekaj, s čimer se razpolaga, v kar se tudi investira, ampak se zato tudi uporablja po mili volji, sploh če si moški. Ženska je pasivna, pristaja na popredmetenje, na to, da je zreducirana na (spolno) sredstvo.

»medtem ko moški začnejo zoreti in se starati ter se zapišejo alkoholu, ohranil naj bi jih močne in nerakaste, traja smrtni boj njihovih žena pogosto leta in leta, pogosto celo tako dolgo, da so lahko navzoče pri smrtnem boju svojih hčera. ženske začnejo sovražiti svoje hčere in jih hočejo po možnosti hitro pustiti umreti, tako kot so nekoč umrle že same, zato: moškega je treba.«

Zgornji citat je reprezentativen primer celotnega romana; in najbrž pri marsikom vzbuja odpor in neprijetna čustva – pa vendar Jelinek tega ne počne samo zato, da bi v bralcu vzbujala nelagodnje in tesnbo, temveč, da bi na nekaj pokazala;
na resničnost, ki bi morala biti tej, ki jo upodablja, nasprotna.

 

Nike Sekulo

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.