Na KavčuKo moški zavrača žensko

Čudni in nenavadni so ti časi. Včasih se mi dozdeva, da vse preveč seciramo stanja posameznika, kot so ljubezen, odnos, odgovornost in zvestoba. Ali pa odnos med moškim in žensko. Drug v drugem iščemo napakice. Očitamo si dogodke izpred mnogo let, zamere se kopičijo. Po navadi imamo v glavi neko fiksno idejo, kako bi moral naš partner nakaj narediti, a tega ne izrečemo, potem pa pričakujemo, da bi to, kar smo imeli v možganih, moralo biti izvršeno.
Kar seveda ni in že je ogenj v partnerski strehi.
Ko delam s pari, slišim ras zelo zanimive zgodbe, ki jih kreiramo posamezniki, vsak s svojim kovčkom pričakovanj, želja, potreb, iluzij, hotenj in zahtev. Usklajevanje neskončnega nabora različnih neznank obeh partnerjev je res zahtevno matematično delo, včasih že na robu zdrave pameti. Zakaj? Pogosto si parnerja ne povesta, kaj želita in pričakujeta od drugega, vendar vseeno pričakujeta uresničitev svojih želja. Ker se to ne zgodi, sta razočarana in jezna. Skupni imenovalec vseh opisanih občutenj je komunikacija, tako da vsak partner res enoznačno pove in razloži, kaj se mu dogaja v glavi in srčku. Saj ni tako težko, ali pač?
Par je v zvezi nekaj let in ima predšolskega otroka. On dela cele dneve, razvija poslovno idejo in krepi svoje podjetje, da bo lahko preživel družino in ji nudi udobje in razkošje. Tako vsaj opraviči, zakaj je veliko zdoma. Ko pride zvečer domov, nima energije in časa za kakovostno igro z otrokom, saj je ponovno priklopljen na računalnik. Žena je zaradi take ignorance tečna in zahteva,
da on otroka stušira, umiri in spravi spat. Kar je seveda misija nemogoče, saj otrok čuti nervzonega očeta, ki je z mislimi pri številkah in jutrišnjem sestanku z dobavitelji, zato se nikakor ne umiri. Oče izgublja potrpljenje in postaja jezen na otroka,
ker še ne spi. Seveda je začarani krog jeze in napadalnosti sklenjen, ko v to dramo vstopi še mama, ki se jezi na moža, ker je siten na otroka. Pa smo tam, kjer ni več heca. Takšna vsakodnevna praksa prepirov pelje v neslutene boleče višave.
On ne razume, zakaj ona ne sprejme tega, da je izčrpan in da vse to dela zaradi nje in otroka. Zakaj ne razume, da si ne vzame več časa za družino, za katero pravi, da tako noro gara? Vsak dan je bolj tečna, razdražljiva in zahtevna. Ne sliši ga več, on pa se tudi ne potrudi, da bi se bolj organiziral in več časa preživljal z družino. Tako se pospešeno odtujujeta, ko pride do tega, da jo on začne zavračati kot partnerko in ljubimko v spalnici. Kljub vsem vsakodnevnim nesporazumom in jezi je v našem primeru žena tista, ki si ga še vedno močno želi. Približati se mu skuša tudi tako, da pred spanjem obleče prosojni negliže, a ji je on enkrat zabrusil, da se bo takole pomanjkljivo oblečena prehladila. Zavrača jo že dolgo, ne dotika se je in se v postelji obrne proč. Spolnosti med njima ni bilo že dolge mesece. To v praksi ubija partnerski odnos. Ali se vam zdi pomen spolnosti med dvema preveč poudarjen?
Sama trdim, da je to vezivno tkivo dveh različnih ljudi, ki se imata rada.
Takšen razvoj oziroma rušenje partnerskega odnosa vodi v razkroj medsebojnega zaupanja in truda za isti cilj – počutiti se varno, slišano in sprejeto znotraj družinske celice. Odtujevanje ima pogosto en sam rezultat: razhod. Sama menim, da v tej fazi odtujevanja in pomanjkanja vezivne malte, kar spolnost je, še vedno obstaja možnost, da partnerja ozavestita, da brez spremembe v njunem medsebojnem odnostu ne bo pozitivnih rezultatov in da se je za ohranitev družinice treba potruditi, vsak s svojega zornega kota in stališča. Ko se naučimo iskati zdrave kompromise in začnemo poslušati drugega, je tudi večja možnost za trdnost odnosa in s tem za zdravo ogrodje za vzgojo in razvoj osebnosti otroka.

Melita Kuhar

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.