Ko moški zavrača žensko

Čudni in nenavadni so tile časi. Včasih se mi dozdeva, da vse preveč seciramo in kompliciramo stanja posameznika kot so ljubezen, odnos, odgovornost, zvestoba. Ali pa odnos med moškim in žensko. Iščemo napakice eden v drugem. Očitamo si dogodke izpred mnogo let, zamere se kopičijo, po navadi imamo neko fiksno idejo v glavi, kako bi moral naš partner nekaj narediti, a tega ne izrečemo, potem pa pričakujemo, da bi taisto, kar smo imeli v možganih moralo biti izvršeno, realizirano. Kar seveda ni in že je ogenj v partnerski strehi.

Ko delam s pari, slišim res zelo zanimive zgodbe, ki jih kreiramo posamezniki, vsak s svojim ‘kufrom’ pričakovanj, želja, potreb, iluzij, hotenj in zahtev. Usklajevanje neskončnega nabora različnih neznank obeh partnerjev je res zahtevno matematično delo, včasih že na robu zdrave pameti. Zakaj? Pogosto si partnerja ne razložita, kaj želita in pričakujeta eden od drugega, a čakata na realizacijo teh želja. Ker jih seveda ni, sta razočarana in jezna. Skupni imenovalec vsem opisanim občutenjem je komunikacija, da si res enoznačno vsak od vaju pove in razloži, kaj mu dogaja v glavi in srčku. Saj ni tako težko, ali pač?

V zvezi sta nekaj let, imata predšolskega otroka. On dela po cele dneve, razvija poslovno idejo in krepi svoje podjetje, da bo lahko preživel svojo družino in ji nudil udobje in razkošje, tako vsaj pove, zakaj ga ni domov po cele dneve. Ko pride zvečer, nima energije in časa za kvalitetno igro z otrokom, saj je ponovno priklopljen na računalnik. Žena je zaradi take ignorance tečna in zahteva, da on otroka spravi spat, ga prej stušira in umiri. Kar je seveda misija nemogoče, saj otrok čuti živčnega očeta, ki je z mislimi pri številkah in jutrišnjemu sestanku z dobavitelji in se nikakor ne umiri. Oče izgublja potrpljenje, postaja jezen na otroka, ker še ne spi, nima notranjega miru in znori. Seveda je začarani krog jeze in napadalnosti sklenjen, ko vstopi v to njuno dramo še mama otroka in partnerka tega moškega, ki se jezi na moža, ker je siten na otroka. Pa smo tam kjer ni več heca. Takšna vsakodnevna praksa kreganja skozi povod na primer nezmožnosti njega, da umiri zvečer otroka, pelje v neslutene boleče višave.

On ne razume, da ona ne sprejme tega, da je izčrpan in da vse to dela zavoljo nje in otroka. Ona ne razume njega, da si ne vzame več časa za družino, za katero pravi, da tako noro gara. Vsak dan je bolj tečna, razdražljiva in zahtevna do moža. Ne sliši ga več, on pa se tudi ne potrudi, da bi se bolje organiziral in več časa preživljal s družino. Tako se pospešeno odtujujeta, ko pride tudi do tega, da jo on začne zavračati kot partnerko in kot ljubimko v njuni spalnici. Kljub vsem vsakodnevnim nesporazumom in jezi je v našem primeru žena tista, ki si ga še vedno močno želi kot svojega moškega v spalnici, skuša se mu približati tudi tako, da obleče pred spanjem prosojni negliže, pa ji je on enkrat zabrusil, da se bo takole pomanjkljivo oblečena prehladila. Zavrača jo dolgo časa, ne dotika se je, v postelji se obrne proč od nje, spolnosti med njima ni bilo že dolge mesece. To v praksi ubija partnerski odnos. Ali pa se vam zdi pomen spolnosti med dvema preveč poudarjen? Sama trdim, da je to vezivno tkivo dveh različnih ljudi, ki se imata rada.

Takšen razvoj oziroma rušenje njunega partnerskega odnosa vodi v razkroj medsebojnega zaupanja in truda za isti cilj – imeti se varno, slišano in sprejeto znotraj družinske celice. Odtujevanje pa ima pogosto en rezultat in to je razhod. Sama menim, da je vedno še možnost v tej fazi odtujevanja in pomanjkanja vezivne malte, kar spolnost je, da ozavestita, da brez spremembe v njunem medsebojnem odnosu ne bo pozitivnih rezultatov in da se je za ohranitev družinice potrebno potruditi, vsak s svojega zornega kota in stališča. Ko se naučimo iskati zdrave kompromise in začnemo poslušati eden drugega, je tudi večja možnost za trdnost odnosa in s tem zdravo ogrodje za vzgojo in razvoj osebnosti otroka.

 

Melita Kuhar