Na KavčuZvezde z neba

Zadnje čase premišljujem o tem, kako smo se moški in ženske pravzaprav izgubili v vsej tej nori poplavi zaukazanih kodeksov razmišljanja, kaj mora delati moški in kaj ženska, zakaj ne smeta biti zgolj samec in samička, če takole rahlo grobo neandertalsko pristavim.

Namreč dame sploh ne vemo več, kaj bi rade od svojih moških. Pričakujemo in predvidevamo, da oni pa že vedo, kaj se nam mota po naših zakompliciranih možganih, moški pa nimajo pojma o tem in na slepo ugibajo, kaj hočemo, kaj nas moti in kaj bi sploh za vraga rade. Ker so pri tem svojem slepem ugibanju bolj ko ne nerodni in nespretni, smo dame nato ogorčene in jezne, ker tega niso sami ugotovili, kar je kot vemo, nemogoče. Temu sicer služita pogovor in komunikacija, a kaj, ko se toliko parov po cela leta in desetletja sploh ne pogovarja o sebi kot o paru, o svoji ljubezni in odnosu. Nikoli se niso.

V Svetovalnico je pred časom prihajal gospod, ki je zelo visok. Z ženo se ne razumeta, otroka sta že odrasla, onadva pa sta obtičala v prazni hiši, v praznem odnosu in v prazni komunikaciji, ki resnici na ljubo nikoli niti ni bila kaj prida. Toda dokler sta bila otroka doma, sta se še pogovarjala o njiju, sedaj pa nemo tavata eden mimo drugega. Pa mi gospod pravi, ko vstane ob slovesu, da bi sklatil zvezde z neba za svojo ženo, ki jo še vedno noro ljubi, a ji tega nikoli ni znal povedati. Ko je iztegnil roko, da bi pokazal, kako bi zvezde sklatil, je bil mgočen in zelo nesrečen. Od njega je vedno pričakovala, da bo vedel, kaj ona hoče, a ker se nista pogovarjala in posledično ni mogel doseči njenih zahtev ter je z leti obupal, sta pristala v slepi ulici odnosa.

Gospa pride in pove, da ga ima rada, a da ji gre vedno bolj na živce, ker nikoli ni vedel, kaj si ona želi. Pa jo nežno povprašam, ali bi bolelo, če bi mu to tudi kdaj na glas povedala. Me je že čudno gledala nekaj minut, potem pa le prikimala. Ko sta se začela končno pogovarjati, sta bila zbegana. Toliko nabranih čustev, zahtev, razočaranj in žalosti je bilo v njiju, da mi je bilo težko gledati njun notranji boj in počasno preobrazbo v partnerja, ki sta le doumela, kako pomembno je izražati svoja čustva, želje, potrebe in ne nazadanje tudi svoje zahteve. Dobila sta mojo nalogo “posvečeni čas”, v okviru katere sta se vsak dan morala na nežen in sočuten način vsaj pol ure pogovarjati o sebi. Klepetala sta ob vinčku in večerji, brez večjih in zahtevnih tem. Zgolj zato, da se na novo “zavohata” kot čudovit moški in enkratna ženska. Sčasoma jima je šlo vse bolje. Po približno pol leta iskrenega in trdega dela na njunem revitaliziranem odnosu sta se odločila za daljše potovanje, ker sta si šele sedaj upala biti skupaj dalj časa, zgolj onadva. Nazaj sta prišla zaljubljena, ker sta po dolgem času tudi pristno in strastno seksala.

Kot vidite, iskreni pogovori, četudi so kdaj neprijetni in na trenutke boleči, vodijo k razrešitvi nakopičenih težkih čustev in osvoboditvi frustruacij polnih src, v katerih se nabirajo srd, razočaranja, neizpolnjena pričakovanja, jeza in žalost. Vse to obremenjuje iskren odnos dveh posameznikov, ki sta prišla v odnos vsak z lastnimi zahtevami in predvsem vizijo. Ali če hočete iluzijo, da bosta srečno živela do konca dni, kar seveda velja za pravljice, a žal tako ne delujemo v realnem svetu.

Ko se odločimo biti iskreni in tvorno sodelujoči v pogovorih, se v nas ne bo kopičilo vse zgoraj našteto. Zaradi tega ne bomo zboleli in bili obsojeni na dolga zdravljenja, saj velika večina psihosomatskih bolezni izvira iz nesrečnih in neizpolnjenih sanj ter iluzij. Seveda je premalo, da zgolj klepetamo, dogovorjeno je treba tudi v realnih situacijah izvjati preko pogovora sprejete zaveze. Ker to nam v partnerskem odnosu daje nujno potrebno varnost. Z malce truda so nagrade takšnega življenja ogromne.

 

Meita Kuhar

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.