Mia – 17.del
Sedemnajsti del iz romana “Mia” – STISKA.
Četrtkovi večeri so najboljši v »Exitu«. Ob prihodu je bil klub že nabito poln, na srečo je Liam poznal lastnika, tako da je mizo v VIP loži rezerviral in je čakala na njihov prihod. Po prvi pijači so punce pustile fante za mizo in se odpravile na plesišče.
Vse štiri so divje plesale v ritmu glasbe. Večer je bil namenjen hit glasbi, po nekaj živahnejših skladbah je DJ zavrtel pesem Enriqueja Iglesiasa »Just wanna be with you.« Mio je ob skladbi stisnilo pri srcu, gneča jo je začela dušiti.
»And now that you’re gone,
I just wanna be with you.
And I can’t go on, I wanna be with you.
Wanna be with you.. «
Morala je stran. S plesišča se je odpravila proti stranišču. Po ozkem hodniku se je zbegano prebijala med množico.
Začutila je bolečino v prsih. Naslonila se je na steno, si šla z rokama skozi lase in nenadzorovano so ji solze spolzele po licih.
Tako ga je pogrešala. Tako si ga je želela videti. Nihče od družbe ni pomislil, da bi lahko bilo kaj narobe, da Mia živi dvojno življenje. Tisto, ki ga mora in v katerem je vse v najlepšem redu in tisto, ki si ga želi, a je tako daleč od realnosti.
Zaljubljena je v nekoga, ki se sedaj zdi kot iluzija. Kot sanje. Strah jo je, da bodo žive predstave z Jackom s časom začele bledeti. Noče, da bi zbledel. V sanjah, ko ga je imela ob sebi, se je počutila tako živo. Tako njegovo. Pripadala mu je z dušo in telesom.
Iz sanjarjenja jo predrami natakar, ki gre takrat mimo: »Ste v redu, gospodična?«
Mia dvigne pogled, pokima: »Sem.« Zave se, da se mora vrniti na plesišče, ni si želela vprašanj kam in zakaj je šla.
Ko se vrne, so poleg punc tudi fantje. Vsi plešejo s svojo izbranko, le Liam stoji in pogleduje, najbrž išče njo, si misli, mu pomaha, ko se pogleda srečata. Stopi k njemu, se mu nasmehne. Pogleda ga in v njem vidi moškega, v katerega se je zaljubila, ampak je ta ljubezen z razočaranjem zbledela in začela izginjati. Želela si je čutiti vso strast, ki jo je nekoč čutila. Tesno objeta sta plesala.
Mii so polzele solze po obrazu, ni in ni mogla nehati jokat. Liam jo je molče gledal, jo z eno roko objemal in ji z drugo brisal solze. Ko se je skladba končala, je predlagal, da odideta domov. Samo prikimala mu je in brez slovesa ostalim, rekla:
»Zunaj te počakam.« Liam je v imenu obeh pozdravil ostale in že hitel za njo. Objel jo je čez rame in pešačila sta slabe pol ure v tišini, dokler nista prispela do njenih vrat. »Mia.« jo naslovi Liam. »Se slišiva jutri, prav?!« ga poskuša čimprej odsloviti.
Liam čisto zbegan, jo roteče pogleda: »Kaj pa če ostanem pri tebi? Nočem, da si sama.«
»S tabo ali brez tebe ob meni se počutim enako samo.« izusti, ko ji solze spolzijo po obrazu.
‘’Liam je izkoristil vsako priložnost, da se je je dotaknil. Čisto na hitro, narahlo.’’
Obrne se, zapre vrata za seboj in se nasloni na njih. Večer se je zaključil precej bedno.
Ko je bila slabe volje, je imela navado v ušesa potisniti MP3 z najljubšimi baladami in se prepustiti žalosti.
Še bolj se je trpinčila kot je bilo potrebno. Lahko bi rekla, da je bila na trenutke mazohistična.
Zdelo se je, kot da uživa v lastnem trpljenju in bolečini.
Temu ni bilo tako, le vedela ni, kako naj gre naprej, kako naj izruva bolečino, ki se je naselila v njenem telesu.
Pesem Bruna Marsa »When I was your man« ni bila v pomoč.
Ležala je na postelji, gledala skozi odprta balkonska vrata v nebo, ki je bilo obsijano z zvezdami.
Mislila je nanj. Za trenutek se je preselila na plažo, kjer sta se v dežju poljubljala. V morje, kamor jo je nesel.
Zapre oči, začuti njegove roke na sebi, zadrhti. Tiho izgovori njegovo ime »Jack.« Z željo po njem zaspi.
Zbudi jo pesem »Little do you know«, odpre oči, ugasne MP3. Pogleda na uro, ki kaže eno popoldan.
Ne more verjeti, da je skoraj polovico dneva prespala. Postavi se v sedeči položaj, se pretegne in se počasi skobaca s postelje. Medtem ko si pripravlja čaj, zazvoni telefon. Pogleda na zaslon in prepozna Liamovo številko.
Utiša zvonenje in pusti telefon na kuhinjski mizi. Sprehodi se do terase, kjer si odpre prenosnik in upa na pošto z uredništva »Glamour.« Nič. Globoko vzdihne. »Jutri je nov dan,« si reče. Vstane, se preobleče v športna oblačila, obuje si superge in ko želi izstopiti, jo na vratih preseneti Liam.
»Hej, kaj pa ti tukaj?« ga vpraša.
»Skrbelo me je zate.«
»Ok sem.« mu odgovori.
»Grem lahko teči s tabo?«
»Ne. Rada bi šla sama.«
»Kdaj se potem lahko vidiva?«
»Pravkar sva se.« zaklene vrata in steče mimo njega.
Tokrat na MP3ju odmevajo živahnejše skladbe. Takšne, ki jo motivarajo, da teče še hitreje, kot običajno.
Pot lije s celega telesa, komaj lovi sapo, po dobri uri se vrne domov. Sezuje superge, gre v kopalnico, kjer odpre pipo, da se kad napolni, medtem ko si pripravi proteinski shake. Spije ga v trenutku, potem pa se sleče, prižge dišeče sveče v kopalnici, ugasne luči in se zlekne v skoraj vročo vodo. Po uri namakanja se odene v sveža oblačila, iz kadi se preseli pred TV.
Pri vratih zazvoni. Vstane, odpre. Liam.
»Hej, neznanec.« je nekoliko pikra. »Smem naprej?« dvomeče vpraša.
Mia pokaže z rokami, da lahko: »Od kdaj si tako zelo vztrajen?«
»Od nekdaj. Si že pozabila, kako sva se spoznala?« Mia se mu nasmehne: »Kako bi lahko pozabila.«
»Sem se moral kar potrudit, da si sprejela povabilo, da greš z mano ven.«
»Res si mi bil všeč, morala sem vedeti, da sem tudi jaz tebi, preden sem ti dovolila v srce.«
Obujala sta spomine na njun začetek. Mia se je prvič po razhodu ob njem počutila spet stara Mia. Bilo je prijetno.
Liam je izkoristil vsako priložnost, da se je je dotaknil. Čisto na hitro, narahlo. »Res nama je bilo lepo.« pripomni Liam.
»Ja, res je. Bilo.« globoko vzdihne ob slednje izgovorjeni besedi. »Pogrešam to. Pogrešam naju. Pogrešam tebe.«
Mia skloni glavo. Liam se ji približa, z roko ji gre skozi lase, nežno pritisne svoje ustnice na njene in jo poljubi.
Mia zapre oči in se prepusti trenutku. Vrne mu poljub. Liam vzdihne: »Tako sem pogrešal tvoje ustnice. Ljubim te.«
Ne odgovori mu. Le zre vanj. Ko sta se takole pogovarjala, je čas mineval in ob polnoči jo vpraša: »Lahko ostanem?«
Mia mu pritrdilno pokima. Odpravita se k postelji, na katero se po mesecu in pol narazen, uležeta skupaj.
Mia je zmedena in ni prepričana, kaj čuti. Liam jo objame, nasloni se na njegova prsa in zaspi.
‘’Bodi potrpežljiva z mano. Ne obupaj, prosim te. Vem, da je težko. Ampak čudovit vikend sva imela.
Imel sem občutek, da sva spet midva.’’
Vikend preživita skupaj. Ne gresta iz stanovanja. Pogovarjata se. Smejeta. Mia za trenutek pozabi vse, kar ji je naredil.
Njegova sproščenost, domačnost, v njej prebudi Mio, ki ga je ljubila z vsem srcem. Mečkata se, poljubljata.
Vse se zdi v najlepšem redu. A v nedeljo zvečer, ko Liam želi še več intimnosti, se v njej ponovno nekaj premakne:
»Liam, ne morem. Ne še.« zmrazi jo, ko pomisli, da se je nazadnje dotikal druge ženske, da je z njo delil nežnosti, ki so bile rezervirane zanjo. Samo zanjo. »Oprosti, ujel sem se v trenutku, ko se je vse zdelo tako kot prej. Ampak ni problema.
Vse razumem.« Objame jo, a se mu Mia tokrat izvije iz objema in se zastrmi skozi odprto okno.
»Bodi potrpežljiva z mano. Ne obupaj, prosim te. Vem, da je težko. Ampak čudovit vikend sva imela. Imel sem občutek, da sva spet midva.« Mia pritrdilno pokima, a molči. Usedeta se na kavč pred TV. Objame jo in skupaj zaspita, medtem ko gledata film »The best of me«. Prej ji je le redko ustregel in z njo pogledal romantičen film; sedaj to kar na lepem ni bil več problem.
Mia D.
… se nadaljuje
Dodaj odgovor