Zakaj se nesrečni pari ne razidejo

Ali ste kdaj opazovali sovražno nastrojen par in si pri tem mislili: “Zakaj sta sploh še skupaj?”
Ena predpostavka je v tem primeru zelo pomembna, in sicer da oba partnerja naglas trdita, da si želita harmonično in skladno zvezo. No, pogosto se jasno pokaže, da ni tako, še posebej takrat, ko partnerja veže jeza kot tisto posebno nezavedno lepilo, ki skupaj drži njuno sicer nefunkcionalno zvezo. Podoben princip delovanja lahk prenesemo tudi na druge vrste odnostov, kot so starši in otroci ali nadrejeni in zaposleni, in ne zgolj na partnersko zvezo. 
Tukaj je opisanih nekaj poudarkov o nesrečnih oziroma jeznih zvezah:

1. Zadeve niso vedno take, kot je videti na prvi pogled. 
Za primer lahko vzamemo na videz odvisnega ali podrejenega partnerja, ki pa ima v resnici moč nad drugim partnerjem,
kar se dogaja v patološkem soodvisnem odnosu.

2. Na zunaj delujeta uglajeno in prijazno, torej vse prej kot jezno.
Vendar ne vemo, kaj se kuha znotraj partnerjev; pogosto je to lahko jeza, ki pa je izražena na drugačen način.

3. Tisti partner, ki postori večino stvari v družini, ima večjo moč.
V primeru, da so opravila med partnerjema različno porazdeljena, je tisti partner, ki ni toliko dejaven, bolj odvisen od drugega. Torej ima tista oseba, ki vodi gospodinjstvo, nadzira finance, vzgaja otroke, organizira družinska srečanja ali odloča, kam se bo šlo na počitnice, pomembnejšo vlogo. drugi partner, ki v tem ne sodeluje v tolikšni meri, je brez odločujočega parnerja izgubljen, četudi tega verjetno ne bo nikoli priznal. Odvisni ljudje so jezni ljudje.

4. Kjer je konflikt, tam pod njim leži “sporazum”.
Odrasli so svojevoljno pristali na partnersko zvezo, in četudi je odnos nezdrav, ima vedno nekje skrite pridobitve za oba. Najpogostejši vzorki za to, da pari ostajajo skupaj, so otroci, finančno stanje, sramota, da bi šla narazen, ali ap obremenjevanje s tem, kaj bodo drugi rekli, če se ločita, pa tudi verski vzroki. Skrito očem in nikoli naglas povedano pa je dejstvo, da je velik problem takšnih nesrečnih parov to, da je en partner prepričan, da se drugi partner do njega vede neprimerno in nespoštljivo.
Ko se enkrat zavemo, da si ne zaslužimo čustvene zlorabe, se lahko začne spreminjati odnos. Le tako lahko razvijemo zdrav ego, se naučimo reči ne in se primerno asertivno postavimo zase. Sčasoma ugotovimo, da niti družbeni status niti materialno premoženje ali sramota ne upravičujejo naše žalosti in čustvene bede.

5. Nezdravi odnosi so posledica nefunkcionalnih dogovorov med partnerjema, kar pomeni, da obe strani skrivata in lažeta.
Če namreč resnica ni povedana, je resničnost laž. Če želita te laži ohranjati žive, morata oba partnerja kar naprej lagati.

6. Laganje v nas vzbudi občutek sramu in krivde, kar posledično znova vodi v jezo.
Krog je sklenjen. Ta jeza je lahko naperjena prot vam samim, ker se niste držali svojih vrednot ali načel, ali proti partnerju,
ki se ni odpovedal svojemu nezdravemu vedenju.

7. Čustveno zdravi ljudje se učijo tolerirati, sprejeti in nadzorovati svojo jezo.
Ko si svojo jezo priznamo v vseh njenih pojavnih oblikah (skritih in na zunaj vidnih) ter ko osvojimo veščine upravljanja jeze, lahko začnemo graditi bolj zdrav odnos do soljudi in partnerja.

8. Odvisni patološki, torej nezdravi partnerski odnosi se oblikujejo, ko oba partnerja nezavedno prevzameta vsak svojo vlogo.
Običajno je eden od njiju tako imenovani agresor, torej tisti, ki je dominanten in manipulira drugega s svojimi polresnicami, izkrivljenimi dejstvi, čustvenimi izsiljevanji in vzbujanjem krivde drugemu, ki je na videz bolj pasiven in nemočen. Če bolj podrobno pogledamo tak odnos, lahko vidimo, da “ubogi jaz” ni toliko ubogi, ker na potuhnjeni in tudi hinavski način prefinjeno manipulira agresorja, da ta s svojimi odzivi ponovno naredi dramo, v kateri se žrtev potuhne in znova postane uboga žrtev čustvenega nasilneža.

Ponovno poudarjam, da to, kar je vidno navzven, ni nujno takšno tudi v resnici, za zidovi in v odnosu. Vsi ljudje v veliki meri delujemo na avtopilotu. Branimo se s položaja naučenih obrambnih mehanizmov, ki smo jih razvili kot nemočni tri ali štiriletni otroci, in se kot odrasli še vedno odzivamo otročje in pogosto nezrelo.
Kar pogosto se izkaže, da v nezdravem, pogosto jeznem odnosu dejansko prevzemamo določene vloge, kot da bi bili na odru tragičnega gledališča v antičnih Atenah, in jih igramo natančno tako, kot da bi res imeli scenarij.
Pravzaprav ga imamo, le da se ga ne zavedamo, saj so naši scenariji in programi, vzorci in obrambe, skriti globoko v nas.
To, kar otroci v takšnih zvezah gledajo, bodo v veliki meri prenesli v lastne odnose, razen če se zavestno ne odločijo,
da bodo prekinili dosedanje boleče vzorce vedenaja in odzivanja v odnosu, ter se opolnomočijo za drugačen pristop
k oblikovanju zdrave partnerske zveze.

Melita Kuhar