Toskanski spev – 16.del

Gledala ga je sicer v hrbet, a je vseeno imela kaj videti. Od kakšnega podobnega prizora v njenem življenju je preteklo že ogromno časa in ta moški je bil brez dvoma najprivlačnejše bitje, s katerim se je kdaj sploh pogovarjala, kaj šele, da bi zraven štela še kaj drugega! Poleg tega ni pomnila, da bi že kdaj kateri koli moški (razen mogoče očeta) zaradi nje ob osmih zjutraj stepal jajca, ni pomnila, da bi kdor koli v njenem življenju storil zanjo kar koli takšnega, da bi bil takšen kot on … Janez se je obrnil.
Tatjana je stala med kuhinjskimi vrati in ga gledala. Gledala ga je, kot da sanja. Že sinoči na vrtu ga je gledala drugače, kot katera koli ženska doslej, vendar zdaj … Njegova prva misel je bila, da vidi naravnost vanj in izgubil bi se lahko v njenih očeh, če ga ne bi v nekem trenutku prešinilo, da bi imela v tem primeru res kaj videti … Greto. Ob misli nanjo je skoraj fizično občutil, da mu je skozi drobovje zarezal mrzel hlad. Ledenica, ostrejša kot v najhujši zimi. Po nekaj sekundah se je obrnil proč, kajti takšnega pritiska enostavno ni mogel več zdržati. Grizla ga je vest, hkrati pa se je samemu sebi čudil; pred seboj je imel najlepše bitje, kar jih je kdaj videl, žensko z očmi kot tolmuni in lasmi kot baker. Sinoči je bila njegova, zdaj je stala pred njim v jutranji svetlobi in Janez je preprosto vedel, da lepšega prizora ni še nikdar videl in ga tudi nikdar več ne bo. Ne videl in ne doživel. Zavedal se je tega, a si iz misli kljub temu ni mogel spraviti ženinega obraza in to je bilo v nasprotju z vso logiko; namesto da bi užival v prizoru pred seboj in v občutkih, ki so ga prevevali, ga je mučila slaba vest in to zaradi ženske, do katere ni več čutil ničesar. V tem v trenutku je spoznal, da Grete ni nikoli ljubil in po dogodku sinoči je tudi nikoli ne bo. To je vedel, še več, bil je prepričan. Toda to prepričanje še vedno ni spremenilo dejstva, da je bil in ostajal poročen moški. Na Tatjano je pogled, ki ji ga je namenil tik preden se je obrnil od nje, učinkoval podobno kot zelo hladen tuš. »Kaj je vendar?« Vprašanje ji je zletelo iz ust, še preden bi utegnila sploh pomisliti. Stopila je k njemu. »Kaj je narobe? Pogledal si me, kot da …« Namesto odgovora ji je še vedno obračal hrbet in tudi ko ga je prijela za ramena in obrnila k sebi, ji ni pogledal v oči. »Nič ni.« »O, pač! Nekaj je. Nekaj mora biti, sicer me ne bi gledal tako … tako … tako, kot da me prvič vidiš! Kot da sem tujka … Zakaj?« Zadnjih nekaj besed je hotela zakričati, a je namesto tega le šepetala. Že njen pogled mu je povedal dovolj. Vedel je, da je resnično prizadeta. Gledala ga je kot kakšna ranjena srna. Kakšen tepec je bil. Če bo tako nadaljeval, bo v naslednjih trenutkih vse uničil. Tatjana si tega nikakor ni zaslužila, on pa navsezadnje tudi ne. Oba sta si zaslužila iskrenost. Iskrenost … Ta pogovor bo verjetno res težko začeti, a morda je bilo to edino, kar ji bo lahko dal. Sedel je k mizi in si jo potegnil v naročje. Ni ga objela, njena drža je bila zelo toga in dobro se je zavedal, da je tega kriv sam. »Prav imaš, nekaj je. Saj si sama videla, kaj. Vsaj na nek način. Ko si mi …« Tatjani je padel mrak na oči.
V mislih je imel prstan in s tem … »Razumem. Razumem te. Toda sinoči …« Hotela je reči, da se mu sinoči to ni zdelo pomembno, a se je še pravi čas ustavila. Tega si ne bo dovolila. Krivdo sta nosila oba. »Razumem,« je še enkrat rekla, ker drugih besed enostavno ni našla. »Oprosti, ampak … Težko bi razumela.« Namesto da bi ga poslušala, je planila na noge, kajti njegove besede so jo do skrajnosti pogrele. »O, vse razumem! Niti besede nočem slišati. Razumem, da ti …« »Kaj? Da si poskušam pred teboj oprati vest? To ni res! Ni res. Poslušaj me, prosim …« »Ti res ni jasno, da tega nočem poslušati?« »Prosim te.« »Pet minut.«
Toliko bo dobil in niti trenutka več! Na koncu se je ta pogovor vlekel precej dlje, čeprav nihče od njiju ni gledal na uro. Janez se je razgovoril o vsem, kar je sinoči zavestno izpustil, o praktično celotni svoji in Gretini zgodbi, čeprav je seveda vseeno izpustil ogromno podrobnosti. Tatjana na neki točki, ko je slišala že več kot tri četrtine zgodbe, ni mogla več mirno sedeti, zato je do konca stepla jajca in jih prelila v ponev, nato pa sta oba pozabila nanje. Ob koncu pripovedi je dobila občutek glede dvojega; kakršna koli ženska je že bila, Janezova mati je imela na njegovo življenje veliko preveč vpliva, njegova žena pa niti pod razno ni bila tako šibka in nežna, kot si je mislil on. A razmišljala je tudi o drugih stvareh; kot prvo, Janez bi moral nujno sesti in se pogovoriti s svojim očetom, ker se do zdaj očitno še nikoli ni. Drugo, v Jugoslaviji imajo očitno res ogromno mačk. In nazadnje, Tolstoja niti pogledala ne bo več! Janezove besede so ji povedale ogromno stvari o njegovi (širši) družini in o njem samem, o njegovem zakonu pa si nekako ni mogla ustvariti jasne slike. Za takšno zgodbo sta vedno potrebna dva pripovedovalca.
Na trenutke ji je bilo zelo težko poslušati, a iz povedanega je razbrala, da Janez svoje žene dejansko ne ljubi. In lahko je razumela, zakaj; zakon z Greto mu je bil praktično vsiljen. To je že razumela, ni pa mogla dojeti, kako je lahko materi sploh dopustil, da se vmeša v kaj takšnega! Ni bil ne neumen ne strahopeten; zakaj torej? Tega vprašanja mu seveda ni mogla zastaviti, a morilo jo je še nekaj drugega; v njegovem zakonu z njegove strani mogoče res niso bila prisotna nobena čustva, toda iz pripovedi je bilo prav tako očitno, da ga Greta zelo, zelo ljubi. Če imata težave, jih morata sama rešiti. Ona v ta odnos ne sme posegati. Morala mu bo pustiti, da odide. Morala bi mu pustiti, da bi odšel. To je tudi nameravala storiti. Resnično. A nekatere stvari očitno niso bile odvisne samo od nje. Ko je končal s pripovedjo, mu je nameravala reči točno to; pojdi. A še preden bi sploh utegnila odpreti usta, sta oba zavohala, da se nekaj smodi. Kriva so bila seveda jajca, namesto s poslavljanjem, sta bila naslednjih nekaj minut zaposlena z zračenjem kuhinje. Ko so bile vse stvari spet na svojem mestu, se je Tatjana sesedla na stol. Njen preprost sklep »Pojdi!« izpred nekaj minut se je spremenil v tri druge besede: »Moral bi oditi.« Moral bi, ja! Tega se je Janez zavedal tudi sam. Moral bi se pobrati, dokler še ni prepozno … Če še ni prepozno, kar je seveda že bilo. Ni bil v situaciji, da bi si zmogel zatiskati oči pred resnico; ta ženska ga je v nekaj kratkih urah popolnoma očarala. Uročila. Začarala z vsem, kar je imela. Ena noč z njo je bila dovolj, da mu je za vse življenje prešla v meso in kri. In če že ni mogel vplivati na vse svoje življenje, je lahko zase zahteval vsaj nekaj dni. Dejstvo, da je po poklicu odvetnik, mu ni do sedaj še nikoli pomagalo v kakšni čustveni situaciji. Še nikoli ni pomislil, da bi mu lahko. Pravzaprav se še nikoli ni znašel v situaciji, v kateri bi bila prisotna tako pomembna čustva. Tokrat ni šlo samo zanj. Šlo je za žensko, do katere je v manj kot tednu dni čutil, kot ni čutil še do nikogar doslej, in norec in strahopetec bi bil, če ne bi vsaj poskušal nečesa storiti. Pozneje si bo morda do konca življenja očital, da je prizadel Greto, v tem trenutku pa je vedel, da si bo še v smrti očital, če zdaj samo odkoraka stran. Še v grobu ga bo mučilo. In vsekakor ne bo mogel živeti s tem. Pozneje ni vedel, kaj ji je odgovoril. Spomnil se je le, da je uporabil besede oba, zavedanje in morava. Večkrat. In govoril je kot odvetnik.
Ne s takšno distanco kot pred sodnikom v sodni dvorani, ampak s takšno vnemo. Prav tako si ni nikoli prišel na jasno, s čem jo je prepričal. V trenutkih nuje, da bi jo zadržal ob sebi, se ni zavedal ničesar. Vedel je le eno stvar; ničesar ji ni obljubil.
Nič več kot teh par dni, ki jih je nameraval preživeti v Italiji, čeprav še sam ni vedel, koliko dni bo to. In ona ni ničesar zahtevala od njega. Tatjana ga je gledala, predvsem pa poslušala. Dolgo je govoril. Predolgo. Vedela je, kaj počne, a mu ni zamerila, ker se je zavedala tudi, zakaj to počne. Vseeno se je v nekem trenutku vprašala, če bi rad to, kar imata, spravil v pravniške akte.
Govoril je že čisto tako. Vendar je njegov način govora ni motil. Vedela je, kaj ji skuša povedati. Ni potrebovala govora, že ena njegova beseda je bila dovolj, da se je stopila. Ni rekel, da jo ljubi, a že to, kar je povedal, je ogromno pomenilo. Bil je realist, to ji je bilo jasno praktično od prvega trenutka. Moški, kot je on, bo vedno najprej mislil z glavo, šele nato – če sploh! – s srcem.
Razen tokrat. Razen z njo. Več ni mogla zahtevati. Ni hotela. Kajti ostalo jima bo prinesel čas. Če bosta seveda ostala skupaj. Če. Tisto prvo skupno jutro sta oba sprejela vsak svoj sklep. Janez ni delal načrtov za daljno prihodnost, temveč le za naslednjih nekaj dni. Preprosto ni hotel razmišljati, kako bo naprej. Če bi si dovolil misliti na to, bi moral že v tistem trenutku spoznati, da brez nje ne more več naprej. Tatjana se je v istem času spraševala, ali lahko živi v vlogi, ki jo je zdaj izbirala, ali bo lahko odtlej vedno na drugem mestu. Ja, lahko. Zanj bo lahko. Stori lahko vse, kar ji bo rekel. Storila bo vse, kar ji bo rekel. Z eno izjemo; tega sicer še ni vedela, a s tem položajem se lahko sprijazni le za tako dolgo, dokler bo v igri le ona sama, kajti ko bo celotna stvar pričela zadevati še nekoga tretjega, se bodo prioritete zanjo precej spremenile … Vsa ta dejstva je pri sebi premlela v manj kot minuti.
Le enega vprašanja si ni postavila; kako bo lahko ponoči spala. Šele precej pozneje sta se spomnila, da sta nameravala zajtrkovati. Toda tistega dne se štedilniku nista približala za več kot nekaj metrov. Jedla sta zunaj. Ves dan sta preživela skupaj, z roko v roki sta se sprehajala po mestu in se ure in ure pogovarjala.