Strah pred čustveno bližino

Obstajajo bolj in manj romantične duše. Nekatere dame imajo v glavi nekoliko izkrivljeno predstavo, kaj pomeni zaljubljenost in kaj vse naj bi nam moški omogočal. Ko se zaljubimo, smo tako ali tako zaslepljene in na novega partnerja projiciramo predstave o tem, kakšen naj bi bil. Proces poteka tudi obratno. Hormončki zaljubljenosti in kemije v možganih trajajo različno dolgo, v povprečju od nekaj mesecev do dobrega leta dni. No, seveda nekaterim parom uspe skozi odgovorno negovanje odnosa ostati v stanju ljubeče pripadnosti tudi do konca življenja. Temu posplošeno rečemo, da sta bila celo življenje zaljubljena. Naša zaljubljenost in vrenje hormonov sta namenjena temu, da spočnemo otroka in tako nadaljujemo vrsto, če se lahko takole grobo izrazim. Narava je pač pametnejša od človeka. Toda kaj se zgodi, ko se zaljubljenost razblini in sčasoma zbledi? Partnerja vidimo takšnega, kot je, z vsemi njegovimi plusi in minusi. Prav tako nas on vidi bolj realno. V dojemanju moško-ženskega hormonskega plesa smo si zares različni. Ko je moški zaljubljen, je sposoben dobesedno premikati gore in bi naredil vse, da v končni fazi osreči svojo drago in ji tako ne nazadnje zleze pod hlačke. Ko se faza zaslepljenosti in poželenja malce normalizira, se mnogi moški ustrašijo novonastale čustvene bližine z žensko, ki jo sedaj vidijo v malce bolj realni luči kot prej, ko so razmišljali več ali manj o tem, kdaj se bodo lahko spet ljubili z njo. Kako se ženske odzovemo, ko nas mine zaljubljenost? Pripravljene smo gnezditi, se počasi bolj zrelo in odgovorno zbliževati z izbranim moškim, si z njim oblikovati vizijo družine in srečnega romantičnega skupnega življenja, “dokler naju smrt ne loči”. No, resničnost je pač malce drugačna in bolj pestra. Ženska si želi stabilnosti in vse tesnejšega čustvenega zbliževanja z izbrancem, toda marsikateri moški se v takšnih okoliščinah počuti utesnjenega in preveč čustveno obremenjenega. Te nove odgovoronosti se podzavestno kar malce ustraši. No, mogoče tudi prej.
Par sta bila pol leta. Oba malo pred tridesetim letom, šolana in lepa človeka. Nista še živela skupaj, čeprav sta se že pogovarjala, da bi morebiti začela razmišljati o družinici in selitvi v skupno podnajemno stanovanje. Ona je že nekaj časa oziroma zadnja dva meseca slutila, da se partner oddaljuje, saj se ji včasih sploh ni javil. Na njene klice ni odgovarjal tudi več dni in se potem opravičeval z nekimi bednimi za lase privlečenimi izgovori. Končno ji je uspelo izsiliti srečanje, na katerem jo je komajda zmogel pogledati v oči. Povedal ji je, da je super ženska, a da on ne zmore resne zveze. In je odšel. Naša dama je osupla, debelo gleda, razpada ji srce. Vse njene iluzije in v oblakih zgrajeni gradovi se porušijo. Nemo obsedi. Zaveda se, da je globoko v sebi to vedela, a je zanikala znake, da še ni zrel za zrelo ter odgovorno partnersko zvezo in da se je ustrašil čustvene bližine, čeprav je vedel, da ženska vseeno potrebuje nekaj več kot le prazne obljube.
Čez nekaj dni je dobila njegovo na roke napisano pismo, v katerem je pisalo, da je kreten, ker ne more biti z njo, saj je čudovita ženska, in da si zasluži boljšega moškega, ki ji bo dajal vse tisto, kar ji on ne more. In da nima dovolj moči, da bi se rešil svojih strahov pred ljubeznijo in odnosom, saj doma tega ni videl in nima pojma, kaj naj ji kot partner da. Pisalo je še, da se je ustrašil njenih zahtev in pričakovanj in da upa, da se mogoče nekoč spet srečata. Gospa je bila ogorčena in zmedena, a se je odločila, da ga bo pustila pri miru in prebolela tole razbitje iluzij. Se je tudi vam zgodilo kaj podobnega, drage moje?

Melita Kuhar