Na KavčuPriveži me na stol

Ne, ni govora o kakšnem nadrealističnem filmu Pedra Almodovarja ali o kakšni obliki sadomazohitične prakse. Gre za pogosto izjavo različnih moških, ki po ločitvi obiščejo Svetovalnico in potožijo, kako hudo jim je, ker so izgubili ženo in ker se je družina razbila.

Danes sedim na čajčku s prijateljico, ki je včasih ne vidim po celo leto, saj živi na različnih koncih sveta. Pa mi pove, da je pred kratkim svojemu partnerju povedala, da ne zmore več biti z njim. Rekel ji je, da – zakaj ga pa ni privezala na stol, sem dopolnila njen stavek. Me debelo pogleda, da kako vem, kaj ji je rekel, pa ji mirno objasnim, da je to očitno nekakšna prispodoba nekaterih moških, ko priznajo, da svoje partnerke vsa leta pred razhodom niso slišali, ko jih je prosila, moledovala, iskala pozornost in nasmeh, pa je bilo vse drugo bolj pomembno kot njena želja ali prošnja za več pogovorov, slišanja in razumevanja.

Ja, pogosto slišim stavke, da zakaj me ni privezala na stol, mi prelepila usta, da ne bi mogel karkoli govoriti in bi jo lahko samo poslušal, pa četudi bi tako sedel dan ali dva. Sedaj sem pripravljen slišati vse, kar prej nisem. In ker je nisem slišal, se mi je naveličala kar naprej dopovedovati, da me pogreša, da si me želi videti doma malo prej in da si želi, da grem tudi jaz kdaj po otroka v vrtec ali z njim naredim kakšno nalogo. Da me je moledovala, da sina peljem na zdravstveni pregled ali da grem z njim igrat košarko na bližnje igrišče. Nič od tega nisem storil in sem imel mnogo izgovorov, zakaj ne utegnem in ne morem, ali pa je enostavno niti nisem slišal. Kot da je govorila v nekem tujem jeziku, ki ga niti malo ne razumem. In sedaj se kesam in razmišljam, kaj naj naredim, da jo dobim nazaj.

Ne, to zgoraj niso moje besede. To je povzetek misli moških, ki so svoj prihod v Svetovalnico začeli s stavkom, ki je naslov današnjega razmišljanja. Sedaj, ko jih srce boli in se osamljeni soočajo z izgubo, so prepričani, da bi svojo ženo slišali in da bi se drugače odločali, a kaj, ko je danes za to prepozno. Zato tudi pišem ta spoznanja za vas, dragi moški, da se pravočasno izognete zankam in stranpotem in da še pravočasno s stališča svoje partnerske polovice komunicirate in poslušate. Seveda ima po drugi strani tudi partnerka nalogo, da transparentno in jasno sporoča, kaj si želi in potrebuje.

No, danes sem pač osredotočena na moški del populacije, saj malokdo pomisli, kako močno čustvujejo tudi moški in kako so zmedeni v stiku s svojimi čustvenimi bolečinami, ko pride do izgube ljubezenske zveze. Boli jih telo, srce razbija, žalost jih preveva do vsakega vlakna in težko si priznajo, da so tudi sami soudeleženi v tem čustvenem fiasku. Moškim v tako močni žalosti ob izgubi držine vedno položim na srce, da naj jokajo, ko jim je hudo, kajti žalost se mora izjokati. In s tem, dragi moški, ni nič narobe. Opažam, da ste moški močno čustveni, a žal včasih tako oddaljeni in nepovezani s svojim globljim čustvenim dogajanjem. Predvsem občutite jezo in bes, kako da je lahko vse razdrla in odšla. Šele v drugi fazi, ko nekajkrat povem, da ste tudi sami v polovičnem deležu sokrivi za takšen rezultat, se umirite. No, šele tukaj je možnost občutiti celo paleto močnih čustev bolečine, žalosti, razočaranja nad sabo, zmedenosti in obupa. In s tem ni nič narobe! Saj je vsak od nas krvav pod kožo in ima pravico do žalovanja nad izgubo.

Pomembno je, kaj se iz te bolečine naučimo. Da ne bi prišlo tudi pri vas do želje, da vas draga priveže na stol in vam dopoveduje, kaj si od vas želi, se moški opogumite, stopite do svoje lepotice, objemite jo in ji zašepetajte, da se želite z njo postartai in da se boste res potrudili, da jo slišite, ne zgolj z ušesi, temveč tudi z možgani in srčkom. Bo šlo?

 

Melita Kuhar

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.