Pretres – V

»Kako ne vidiš, kar vidim jaz? A ni popolnoma očitno?« je zalajal v slušalko.
»Kako ti je to sploh uspelo? Si me namerno zajebal ali kaj? … Nič, ampak.«

Kreteni! Sami kreteni! A mora res vse narediti sam?! Pritisnil je osamljeni gumb za priklic dvigala.
Ni bilo kaj prida izbire – le en gumb za navzdol.
»Višje ne gre več,« ga je neprijetno zaskelela kislina iz želodca, ko je kovinska krsta zgrmela v jašek.

»Halo? V dvigalu sem.« je nadaljeval strupeni monolog: »Glej, ne sekiraj se … pravim, da se ne sekiraj. Bom takoj uredil.
Čez nekaj minut bom v pisarni … mislim, da bo najbolje, če se ne srečava. Ne danes, ne jutri. Sem bil dovolj jasen?«

S pravim sadističnim užitkom je v rano vtrl še malo soli: »In sporoči svoji simpatični ženi, da se globoko opravičujem, ker moram zavrniti povabilo na večerjo. Prav pogrešal bom njene slastne prsi … tisti piščanec zadnjič je bil nepozaben.«
Brez da bi počakal na odgovor je prekinil klic.

Rutinska jutranja usmrtitev je napovedovala dober dan.
Kot antični prerokovalec je brskal po kadečem drobovju in iskal potrditev tega, kar je že vedel. Seveda je imel prav.
Sprostil se je. Spet je bil kralj živali.