Casper – 15.del

»Vstopi,« ji z glavo nakaže terapevtka in jo povabi na njej tako poznano zofo. Zlekne se nanjo in si najprej vzame čas za umirjeno, nadzorovano dihanje. »Vdih, izdih, vdih, izdih,« je šepetaje, a slišno ponavljala v prostoru, polnem zelenja. Soba jo je spominjala na dnevni prostor njene mame, ki je oboževala vse, kar je raslo, cvetelo. Morda je ravno to razlog, da v svojem stanovanju ni želela rož, ker se je vso mladost spotikala ob njih.

Čeprav se ni navzela ljubezni do rastlinja, je mamina prispodoba skrbi za rože in skrbi za odnos ostala vgravirana v njenih mislih:

»Veš, posaditev semena je enako vznemirljiva kot začetek razmerja z nekom, ob komer nam zatrepeta notranjost. Če mu namenimo dovolj pozornosti, če mu damo dovolj svetlobe, dovolj prostora, če ga skrbno zalivamo, če ne dovolimo, da ga zaobjame plevel, se bo razvil v krasen cvet. In tudi, ko se razcveti, nam njegova lepota ne sme postati samoumevna, ne smemo pozabiti, da še vedno potrebuje vse, kar je potreboval od prvega dotika.«

S tem v mislih je zgradila svojo osebnost, svojo vero v dobrem in slabem z eno osebo, ki ji nameniš vse, kar si. Zakon njenih staršev je cvetel in čisto vsako posajeno seme se je razraslo v krasno rastlino. Sveto je bila prepričana, da je mama odkrila recept za večno srečo.

A precej tragično je spoznanje, da ni dovolj poznati recepta, oba v odnosu ga morata tudi enako brati.

Iz nje se izlije val stavkov, ki se zdijo brez konca …

»Bivši bi na vse sile rad nazaj in sam bog ve, zakaj je tako.
Toy Boy je bil prepričan, da sem zaljubljena vanj. Ob zobozdravniku razen ravnodušja nisem začutila popolnoma ničesar. Režiserju še kar ni jasno, da so zasedeni moški, ki se obnašajo, kot da to niso, vse prej kot privlačni. Iz naftalina se je pojavila moja srednješolska ljubezen, ki bi se pogovarjala o preteklosti in morebitni prihodnosti. Trener mi vztrajno pošilja sporočila in nikakor ne dojame moje nezainteresiranosti.
Ko vse to izrečem na glas, se mi selitev v Francijo sploh ne zdi več tako slaba ideja.«

Ko v eni sapi izgovori vse, kar je zadrževala v sebi, se zravna v sedeč položaj in rahlo nagne glavo: »Misliš, da ima Bukowski prav, ko reče, da moramo najprej nekajkrat umreti, da bi zares lahko zaživeli?« Zavije z očmi in svojo misel pospremi z ironičnim nasmehom.

»Dajva tole razčleniti, eno po eno,« jo terapevtka pomirjujoče pogleda. »Bivši, torej. Spet.«

»Jap, bivši, spet, še vedno, ves čas.« Spet se uleže na zofo, zapre oči in začne s pripovedovanjem: »Ločitev je bila zame prelomnica; ko sem se od njega poslovila, sem se zavestno, za vekomaj, brez možnosti pomiritve in ponovnega začetka. Nikoli več mu ne bi mogla zaupati, kot sem mu. Ko me po vsem, kar mi je naredil, objema in zraven vzdihuje, se mi zdi patetičen. Če se samo spomnim besed, ignorance, ki sem je bila deležna tedaj, sama sebe potrepljam po rami za zbrano moč in pogum, da sem ga sploh še sposobna objeti in vprašati: “Si dobro, potrebuješ kaj?”

Na videz močni posamezniki se tudi zlomimo, misliš, da je to ljudem jasno? Če to storimo po tiho, brez hrupa, še ne pomeni, da bolečina ni enako izžemajoča. Včasih se vprašam, ali se temu reče brezpogojna ljubezen. Ko nekomu dovoliš biti del svojega življenja, čeprav ti je izruval sleherni organ, kot to storijo volkovi svojemu plenu. Takrat sem se počutila kot jagnje, ki kljub vsej milini, nedolžnosti, notranji moči enostavno nima možnosti v boju proti krvoločni zveri. A ironično je, da sta se vlogi v relativno kratkem času obrnili. Ko ga gledam, kako razpada in pomiluje samega sebe, se počutim vse prej kot jagnje. Sprašujem se, ali znotraj sebe ne začutim ničesar ravno zato, ker je iztrgal iz mene vse, kar je bilo mogoče iztrgati – upanje, željo, igrivost. Pričakovala bi, da mi bodo obraz zalile solze, ko zgolj pomislim, da sem mu zaupala z vsem, kar sem, da je bil to človek, za katerega sem verjela, da me ne bi bil sposoben prizadeti, pa me je, in to na najbolj neoseben možen način.