ŽanriErotikaCasper – 15.del

Petnajsti del iz zgodbe “Casper” – TERAPIJA.

»Vstopi,« ji z glavo nakaže terapevtka in jo povabi na njej tako poznano zofo. Zlekne se nanjo in si najprej vzame čas za umirjeno, nadzorovano dihanje. »Vdih, izdih, vdih, izdih,« je šepetaje, a slišno ponavljala v prostoru, polnem zelenja.
Soba jo je spominjala na dnevni prostor njene mame, ta je oboževala vse, kar je raslo, cvetelo. Morda je ravno to razlog, da v svojem stanovanju ni želela rož, ker se je vso mladost spotikala ob njih. Kljub temu da se ni navzela ljubezni do rastlinja, je mamina prispodoba skrbi za rože in skrbi za odnos ostala gravirana v njenih mislih.
»Veš, posaditev semena je enako vznemirljiva, kot začetek razmerja z nekom, ob komer nam zatrepeta notranjost.
Če mu namenimo dovolj pozornosti, če mu damo dovolj svetlobe, dovolj prostora, če ga skrbno zalivamo, če ne dovolimo, da ga plevel zaobjame, se bo razvil v krasen cvet. In tudi, ko se razcveti, nam njegova lepota ne sme postati samoumevna, ne smemo pozabiti, da še vedno potrebuje vse, kar je potreboval od prvega dotika.«
S to mislijo je zgradila svojo osebnost, svojo vero v dobrem in slabem z eno osebo, ki ji nameniš vse, kar si.
Zakon njenih staršev je cvetel, in čisto vsako posajeno seme se je razraslo v krasno rastlino. Sveto je bila prepričana, da je mama odkrila recept za večno srečo. Precej tragično je spoznanje, da ni dovolj poznati recept, oba v odnosu ga morata enako brati.

Iz nje se izlije val stavkov, ki se zdijo brez konca …

»Bivši bi na vse sile rad nazaj, in sam bog ve zakaj je temu tako.
ToyBoy je bil prepričan, da sem zaljubljena vanj.
Ob zobozdravniku razen ravnodušja nisem začutila popolnoma ničesar.
Režiserju še kar ni jasno, da so zasedeni moški, ki se obnašajo kot da to niso, vse prej kot privlačni.
Iz naftalina se je pojavila moja srednješolska ljubezen, ki bi se pogovarjala o preteklosti in morebitni prihodnosti.
Trener vztrajno pošilja sporočila in nikakor ne dojame moje nezainteresiranosti.
Ko vse to izrečem na glas, se mi selitev v Francijo sploh ne zdi več tako slaba ideja.«

Ko v sapi izgovori vse, kar je zadrževala v sebi, se zravna v sedeč položaj, nagne glavo:
»Misliš, da ima Bukowski prav, ko reče, da moramo najprej nekajkrat umreti, da bi zares lahko zaživeli?«
Zavije z očmi in svojo misel pospremi z ironičnim nasmehom.

‘’Postala sem diktator svojemu umu, ki nima pravice do šibkosti, odstopanj od zastavljenega … Jok se mi zdi tratenje časa.”

»Dajva tole razčlenit, eno po eno.« jo terapevtka pomirjujoče pogleda. »Bivši torej. Spet.«

»Jp, Bivši, spet, še vedno, ves čas.«
Spet se uleže na zofo, zapre oči in začne s pripovedovanjem.
»Ločitev je bila zame prelomnica, ko sem se od njega poslovila, sem se zavestno, zavekomaj, brez možnosti pomiritve in ponovnega začetka. Nikoli več mu ne bi mogla zaupati, kot sem mu. Ko me po vsem, kar mi je naredil, objema in zraven vzdihuje, se mi zdi patetičen. Če se samo spomnim načina, besed, ignorance, ki sem je bila deležna tedaj, sama sebe potrepljam po rami za zbrano moč in pogum, da sem ga sploh še sposobna objeti in vprašati: Si dobro, potrebuješ kaj?«
Na videz močni ljudje se tudi zlomimo, misliš, da je to ljudem jasno?
Če to storimo potiho, brez hrupa, še ne pomeni, da bolečina ni enako izžemajoča. Včasih se vprašam, ali se temu reče brezpogojna ljubezen. Ko nekomu dovoliš biti del tvojega življenja, čeprav ti je izruval sleherni organ, kot to storijo volkovi svojemu plenu.
Takrat sem se počutila kot jagnje, ki kljub vsej milini, nedolžnosti, notranji moči, enostavno nima možnosti v boju proti krvoločni zveri. A ironično je, da sta se vlogi v relativno kratkem času obrnili.
Ko ga gledam, kako razpada in pomiluje samega sebe, se počutim vse prej kot jagnje. Sprašujem se, ali znotraj sebe ne začutim ničesar ravno zato, ker je iztrgal iz mene vse, kar je bilo mogoče iztrgati. Upanje, željo, igrivost.
Pričakovala bi, da mi bodo obraz zalile solze, ko zgolj pomislim, da sem mu zaupala z vsem kar sem, da je bil to človek, za katerega sem verjela, da me ne bi bil sposoben prizadeti, pa me je, na najbolj neoseben možen način.
Niti za trenutek ni pomislil name, na naju, na nas.
Ves čas je razmišljal zgolj o sebi. Kako spustiti s svojih pleč breme. In ga je.
Plaši me, kako ljudje, ki so ti bili najbližje, lahko v trenutku postanejo popolni neznanci.
Osebnost spreminjajo, kot se spreminjajo letni časi.
Ampak tudi to sprejmem, vse sem sprejela, edino česar ne bom nikoli prebolela, je dejstvo, da ne bom videla srečnega konca, o kakršnem sem sanjarila, zaradi katerega sem se predala v celoti. Mamin recept bi moral delovati, čisto vse sestavine sem uporabila, brez izjeme. A se vseeno ni izšlo. Tega trenutka večnosti ni več. To zavedanje je zame odprta rana, ki bo krvavela do poslednjega udarca srca. Ta rana je spremenila moje gibanje; moj dih; mene, kot žensko … Postala sem diktator svojemu umu, ki nima pravice do šibkosti, odstopanj od zastavljenega … Jok se mi zdi tratenje časa.«
Kljub temu, da je v ležečem položaju, z zaprtimi očmi, začuti terapevtkin kritičen pogled. A se ne pusti motiti in nadaljuje:
»Ko bi vsaj lahko točila zlate solze, kot jih je Freya – nordijska boginja ljubezni … Potemtakem bi se mi zdele smiselne.«
se ironično nasmehne, vedoč, da v njenem življenju ni večje vrednote, kot je ljubezen, kot so odnosi z ljudmi.

»Pravi, da me pogreša.«
»Kakšen pa je tvoj odgovor njemu na to vprašanje?« zanima terapevtko.
»Ko me je imel, očitno nisem bila dovolj. Naj se spomni zakaj ne, pa me bo nehal pogrešati, mu rečem.«
»Ranjena si in tvoji odzivi so razumljivi,« terapevtka razumevajoče doda.
»Ne gre zgolj za ranjenost. Rana se zaceli. To obe veva.
Razumem in se strinjam s Tomom Hanksom, ki pravi, da je čas naš zaveznik.
Da slabe stvari minejo, ampak da ne smemo postati prevzetni, ker tako kot slabe, minejo tudi dobre.
Stisko v prsi mi nosi današnja družba; način razmišljanja; vrednote, ki se nikomur ne zdijo več pomembne ali pa zgolj peščici, pa še s to nisem obkrožena; pogled na življenje, ki naj bi nam zaradi minljivosti dovoljeval skoke čez plot; egoizem, zaradi katerega pozabimo na vse ljudi, za katere naj bi nam bilo mar; ne gre zame, za moja čustva, mojo rano … Okoli mene so ljudje, ki so ujeti znotraj nesrečnih zakonov, a ne grejo stran; ljudje, ki naj bi bili srečno poročeni, a se varajo; ljudje, ki skačejo iz odnosa v odnos, ker se bojijo, da bo boljša možnost ostala tam nekje; kaj sploh še zares cenimo, spoštujemo; za kaj smo se pripravljeni boriti, odpovedovati; za koga smo pripravljeni gledati zgolj v skupno smer, brez fig v žepu? …

Gledala sem film, slovenski film, razen igre in glasbe nimam kaj pohvaliti.
Na humoren način nastavi ogledalo družbi … Nevem ali je nauk, da je biti zadrogiran, zapit, brez ambicij, kul …
Ali vseeno upajo, da bomo komedijo doživeli kot tragikomično, kot klic k streznitvi. Čas, ko se zazremo vase in poiščemo višji smisel od preprostega užitka, ki ga brez opijata nismo zmožni doživeti. Iskanje inspiracije v prepovedanih substancah je bullshit.
Če moram biti zadrogirana, da bi bila talentirana, potem sem raje brez talenta. Kdaj smo začeli droge in alkohol jemati kot vsakodnevno normalnost? In prosim ne reci, da je to umetnost in da je znotraj le te vse dovoljeno. Ne morem se s tem sprijazniti, enostavno ne morem. Še bolj kot sam film, me je ohromil zapis Kristoviča: »Sodobni človek ima živeti od česa, nima pa več za kaj živeti. Izgubil je svoj smisel in namen ter pomen svojega obstoja. Zato je vse postalo prazno, plehko, banalno.«
Preveč sodobnih ljudi poznam.« Leže je brezizrazno strmela v strop, roki sta prekrižani počivali na prsnem košu, solzam se je mudilo z obraza na tla. 
»Pomislila sem nanj,« je skoraj brez sape izgovorila. »Na koga?« vpraša terapevtka.

‘’Enostavno je s sebe odvreči poslednji kos oblačila in se prepustiti igri teles. Ljudje to počnejo ve sčas… Pa vendar– odpreti dušo, spustiti nekoga v svojo bit, misli, strahove, prihodnost, sanje, upanje … To pravzaprav pomeni biti gol. Pobegniti s površine v globino nekogaršnje zavesti. Kljub temu, da sva se slekla do golega, sva svoji maski obdržala. Do konca.”

»Na Casperja.«
»Ko si gledala film?« preveri svojo domnevo.

»Da. V kinu sem sredi množice postala tesnobna. Ob prizorih, ki so se mi zdeli mukotrpni, se je cela dvorana režala. Odrasli ljudje, ne mladina. Takrat sem si ga blazno želela slišati. Želala sem slišati njegovo mnenje o filmu. Hotela sem vedeti, ali je to nekaj, s čimer se lahko poistoveti. Je to on, njegovo življenje? Strah me je bilo, da bi rekel ja. Ampak najbrž bi rekel ja.
Najbrž bi o filmu govoril v superlativih, najbrž se mu ta življenjski slog zdi precej bolj dinamičen od mojega.
Mogoče je na površini res bolj dinamičen ampak kam pelje, v globine zdravega zagotovo ne.
So takšne ženske zbujale v njem poželenje? Rahlo odbite, svobodomiselne, z džointom v rokah. Najbrž sem se mu zdela v tem smislu bleda. Kljub temu, da favoriziram zagorelost, se mi bledoličnost v tem kontekstu zdi absolutni adut, neglede na njegove preference. Resnično sem si želela razviti debato z njim na to temo. Komaj sem se zadržala, da ga nisem poklicala, a sem se.
Slišati je kot beden izgovor, zgolj da stopim v stik z njim. Ampak ni šlo za izgovor. Eden izmed razlogov, zakaj se mi je vedno zdel tako zanimiv, je tudi ta, da mi je lahko dal odgovore na meni tako oddaljena vprašanja. Vedno sem srkala njegove besede, ko se je razgovoril o dimenziji, ki mi je bila tako tuja. Fasciniral me je z drugačnostjo.«

»Zakaj je njegovo mnenje pomembno?« postavi terapevtka podvprašanje.

»Ker sem seksala z njim. Ker me včasih preganja misel, da sem tako blizu spustila človeka, ki mi je tako daleč. Želim si, da bi moji prvotni instinkti bili resnični, želim si, da se pod fasado Žigola, pod fasado tega newagerja skriva moški, ki ga bom zavidala ženski, ki bo ukrotila njegovo naravo. A strah me je, da sem se zmotila. In da sem se spet zavila v kokon, kjer idealiziram.
Kjer sem ustvarila popolno različico, po kateri še vedno hrepenim, različico ob kateri mi telo vztrepeta, če si zgolj dovolim priklicati njegov obraz v svoje misli.«

»Kaj pravi tvoja intuicija?« postavi terapevtka naslednje vprašanje.

»Enostavno je s sebe odvreči poslednji kos oblačila in se prepustiti igri teles. Ljudje to počnejo ves čas… Pa vendar – odpreti dušo, spustiti nekoga v svojo bit, misli, strahove, prihodnost, sanje, upanje … To pravzaprav pomeni biti gol. Pobegniti s površine v globino nekogaršnje zavesti. Kljub temu, da sva se slekla do golega, sva svoji maski obdržala. Do konca.«

»Omenila si, da je bil prepričan, da si zaljubljena vanj,« terapevtka navrže in čaka odziv …
Ko ne dobi odgovora, nadaljuje: »Bom vprašala drugače. Ti veliko pomeni?«

»Da,« je kratka z odgovorom. 
»Kako veliko?« dregne terapevtka nekoliko globlje.
»Dovolj, da je bistveno zgolj to, da je srečen, četudi z nekom drugim.«
»Si kdaj pomislila, da bi ta nekdo drug, lahko bila ti?« zarije s stavkom v samo bistvo.

Vprašanje jo strezni, pogleda na kazalca, ki sta neutrudno tiktakala na steni in izusti:
»Najina ura je minila … Se vidiva naslednji teden.«

Kiddo

… se nadaljuje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.