RecenzijaNajbolj normalen človek na svetu

‘’Sve što smo radili, radili smo sporo. Oko mene je bila samo lepota, gusta i glatka, i ulazila je u mene umesto vazduha. Te noći, dodirnuo sam lepotu, celim telom.’’

Naslov knjige: Najbolj normalen človek na svetu
(Najnormalniji čovek na svetu, 2018)

5/5

Avtorica: Ivan Tokin
Založba: Beograd, Samizdat B92, 2018
Žanr: družbeni roman
  

Pomenljivo je, da je bil literarni prvenec Najnormalniji čovek na svetu (2014) sodobnega srbskega pisatelja Ivana Tokina leta 2017, ko je bil roman preveden v slovenščino, v svoji domovini ponatisnjen že kar desetkrat, tako priljubljen je bil pri srbski javnosti. Roman je namreč zelo dostopen, lahko bi rekli celo preprost, če se ne bi zavedali, da je za navidez preprostim slogom lahko zelo veliko trdega dela. Za njim stoji ime Ivan Tokin, pisatelj, leta 1971 rojen v Beogradu, človek z zelo zanimivo in bogato karierno potjo: delal je kot natakar, prodajalec, programer, IT konzultant, navadni delavec, revizor, pomočnik zidarju, kuhar ter kot tekstopisec in kolumnist, kar je še dandanes. Napisal je tri romane (pričujoči roman, Pas ter nedavno izdan roman Neli – leta 2019) ter dve zbirki kratkih zgodb, Molekuli ter M2 Multiverzum.  Njegov prvenec, Najnormalniji čovek na svetu napoveduje njegov poetični slog, usmerjen v detajle vsakdanjosti in tematsko zazrt v notranji svet ljudi, v njihovo lepoto, edinstvenost in ljubezni.

Vsako poglavje tega intimnega, liričnega romana se prične z natančnim opisom fotografije iz različnih obdobij protagonistovega življenja, ki sam sebe na večih mestih okliče za “najbolj normalnega človeka na svetu”, sploh v trenutkih, ko ga okolica percipira vse prej kot takšnega. Kot bi fotografije, ki prikazujejo dečka, ki bo zrasel v človeka – ki se prepušča življenju kot bi plaval s tokom – uokvirile usodo tega posebneža, ki se na vse okoli sebe odziva iz sebe, avtentično, iz lastne avtonomnosti, iz lastnega premisleka. Seveda ni imun tudi na lastno neumnost in človeškost, vendar jo v celoti naseljuje ter se je zaveda (“Menjao sam dugoročno za kratkoročno, kao I svaka budala kojoj se to ponudi.”) In tako imamo pred seboj lik, s katerim ne moremo, da ne bi simpatizirali; način, kako ljubi življenje, kako v svojem psu prepoznava višjo usklajenost z življenjem in kako od daleč (in od blizu) ljubi ženske, predvsem pa smo naklonjeni njegovi resnicoljubnosti, ki proseva vsako njegovo misel in dejanje, da nehote pozabimo, da smo ga spoznali v trenutku, ko ga aretirajo za prekršek, ki se nam skozi ves roman nikoli povsem ne razkrije. Vendar nas očara njegov originalen, svojstven način razmišljanja, ki se oslanja tudi  na modrosti svojih prednikov: namreč poseduje dnevnik, ki je bil last njegovega deda, nato strica, očeta in naposled pokojnega brata, imenuje se “Priručnik za rukovanje samim sobom”.
Gre za dnevnik, kamor so moški potomci zapisovali sežetek svojih najglobljih življenjskih spoznanj in ta so strnjena v nekakšne zapovedi, ki ne potrebujejo razlage:

“Pogledaj sebe sa strane. Razmisli šta bi taj lik, u čijoj si ulozi, trebalo da uradi. Pa onda uradi sve suprotno.” 
Ali pa na drugem mestu: “Ego ti je neophodan do jednog trenutka, posle moraš da ga se oslobodiš. Kao raketa. Ego ti je onaj deo sa gorivom, iskoristiš i odbaciš. Mora da se otkine od tebe i da ga nema više, inače ostaneš glup.”
In nadalje: 
“Jednom nedeljno stani ispred ogledala. Posmatraj lice tog čoveka u ugledalu. Pitaj ga: -Šta hoćeš? – Zapisuj odgovore.”

Ravno v tem slednjem zapisu iz dnevnika se po našem mnenju skriva protagonistov (ki mimogrede, nikoli ni poimenovan) odnos do sebe in do življenja: na sebe zna pogledati od zunaj in se zaveda vsega, kar počne, čeprav dostikrat ne ve, zakaj je nekaj storil ali pa po drugi strani, se zaveda, da bo prizadet, pa se še vedno z vsem svojim prepusti življenju – in ljubezni. Njegova spontanost in intuitivnost sta hvalnica življenju in zdi se, da je najnormalnejši človek na tem svetu izredno uglašen z vsem, kar ga obdaja.
To izpričujejo tudi njegovi domišljijski izleti, ko v polsnu doživlja nekakšne vizije in si predstavlja, da se potaplja pod Donavo, skupaj z ribami ali pa spet leti visoko nad oblaki in pozdravlja sonce k svojemu vzhodu.
Njegova mestoma mitska zavest, ki včasih pripisuje tudi predmetom živost (na primer o svojem stanovanju govori kot o osebi) prehaja v širšo, kozmično zavest, spojeno z vesoljem.

Knjiga Najnormalnejši človek na svetu po našem mnenju zares izstopa iz sodobne literarne produkcije; ne sili v nikakršno zgodbo, v nobene sila zapletene like, pač pa uteleša zelo bogato zavest, zasidrano v vsakdanjem; gre za presek nekega človeškega življenja, ki se po svojih močeh trudi za svojo lastno dobrobit, bolj ali manj uspešno.
Pri tem roman odlikuje preprost, pa vendar v osrčju poetični slog: če liričnost prepoznamo v kratkih, enostavnih povedih,
za katerimi se v bralcu razpre tišina in ga prisili, da se zaustavi, občuti trenutek, v katerem se nahaja:

“Sve što smo radili, radili smo sporo. Oko mene je bila samo lepota, gusta i glatka, i ulazila je u mene umesto vazduha. Te noći, dodirnuo sam lepotu, celim telom.”

Roman je mestoma sentimentalen, vendar je v tem tako iskren in preprost, da nikoli ne zaide v patetiko. V nas vzbuja emocije. Nas nagovarja tudi skozi čute. Nas neprisiljeno sili k razmišjanju. Preprost, a izredno bogat in sugestiven. 

Nike Sekulo

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.