Iskreno o vzgoji in najstnikih – Samopodoba

Puberteta je najzahtevnejši in izzivov poln del človekovega življenja. To je obdobje, ko se otroška nedolžnost meša z iskanjem podvigov odraslih ljudi. In je čas, ko pubertetnika razganja od tesnobe, negotovosti, stisk, frustracij in spremenjenega telesa od las do prstov na nogi, da o hormonih sploh ne govorim. To je tudi obdboje, ko se oblikuje posameznikova samopodoba. 
Kaj je definicija samopodobe? To je notranje znanje in vedenje o tem, koliko si vreden, kdo si in kaj lahko drugi osebi ponudiš kot svoje odlike. Je tisto podzavestno sidro, ki te drži v premetavanju valov odnosov, življenjskih spremenjenih okoliščin, izzivov odraščanja in odgovornosti. Res je izjemno pomembno, kako se pubertetnik doživlja navzven in kaj mu divja po mislih ter žlezah.
Glavnina tega, kako se najstnik doživlja, je bila seveda položena že nekaj let nazaj, v primarni socializaciji, torej nekako od drugega do šestega leta starosti otroka. Tam je temelj notranje vrednosti otroka, a se tega ne zaveda v tolikšni moči kot desetletje kasneje, ko se iz otroka oblikuje odrasla oseba, ki je bolj ali manj uspešno preživela puberteto z vsemi njenimi izzivi.
Če tega še ne veste, dragi starši, se naslednje besede močno zapomnite! Najstnik je res izjemno občutljiv na kritiko,. Še tako nedolžen komentar o njegovi zunanjosti ali nerodni gesti ga lahko močno potre in podre njegovo zavedanje lastne vrednosti. Najstnik se lovi v iskanju “kompasa”, kaj je dovoljeno in kaj škodljivo, skozi pritisk sovrstnikov, okolja in vzgojnih pečatov, ki jih je pustila vzgoja staršev. In vse to gleda skozi prizmo ponorelih hormonov in telesa, ki ga včasih težko vzame za svojega. Ko mama petnastletnemu sinu reče, naj si končno le umije lase, ki se svetijo od nakopičene maščobe (saj vemo, v puberteti tudi lojnice norijo), se najstnikju te besede zdijo direkten udarec vanj. Počuti se prizadetega, kot bi bilo ravnokar konec sveta. Sovražno pogleda nič slabega hotečo mamo in ji skozi zobe zabrusi kakšno nesramno.
Oče je prvo desetletje skrben in ljubeč do svoje princeske. Hči pa seveda tudi odrašča, telo se ji spreminja, obline buhtijo in občasno se pojavi kakšna kilca več, kot ima loče predstavo o tem, kaj je lepa postava. Pubertetniškemu dekliču, ki je seveda še vedno njegova hči, a očitno nič več majhna nežna princeska, reče, da bi pa ja lahko malo več telovadila, da se ji ne bi zaloge maščobe nabrale na riti. In tisti trenutek je konec odnosa med dekletom in nepremišljenim očetom. Ona mu te besede tako močno zameri, da ga ignorira povsod po stanovanju. Z njim se noče pogovarjati. Pretvarja se, da ga ni. Oče je zmeden, saj ni pričakoval takšnega brutalnega odziva, in mu ni nič jasno. Šele po pogovoru z mano je razumel, akko močno, v srčiko vrednosti ženstvenosti bodoče ženske, je prizadel svojo mlado damico, ki se nespretno bori z odraščanjem. Doma jo je prosil za iskreno odpuščanje. Iskreno in iz srca ji je razložil, da ni imel pojma, kako je bil grob in nesramen, ko je sicer iskreno povedal svoje mnenje, in da ni vedel, da v puberteti otrok doživlja napade na njegovo vrednost še mnogo bolj potencirano. Povedal ji je, da jo ima še vedno neskončno rad, pa četudi je že skoraj tako visoka kot on. In sta se pobotala.
Starši, bodite res previdno iskreni, ko sodite ali kritizirate svojo odraščajočo mladino. Enkratni so, a resda nespretni v doživljanju sebe in pri sporazumevanju. Toda z malo potrpežljivosti, razumevanja in ljubezni so vse te ovire lahko premagljive.

Melita Kuhar