Čuječe starševstvo

Dragi starši, zagotovo berete o premnogih vzgojnih stilih, pristopih, metodah in smernicah, po katerih želite vzgajati svojega otroka. Literature in delavnic je veliko, vsak od nas pa kot starš izhaja primarno iz lastnih izkušenj odnosa naših staršev do nas. Tokrat bom malce bolj pojasnila, kaj je čuječe starševstvo; nekaj točk sem povzela po spoštovani in upoštevani avtoriteti s področja zdravega starševstva, dr. Lauri Markham.

Čuječnost pomeni čustvu dovoliti, da ga občutimo, in mu dopustiti, da izzveni, ne da bi se hipno odzvali. Ker ga občutimo v trenutku in nas preplavi, je pogosto izjemno težko ohraniti mirne živce in trezno glavo. Vsak od nas je že kdaj eksplodiral nad otrokom. Če ne prej, pa takrat, ko se nam je zdelo, da brije norca iz nas in naših navodil ali ko smo mu nekaj naročili že petnajstič.

Čuječnost omogoča, da sami sebe uravnavate v svojih čustvenih odzivih na otroka. Pomeni, da ste čuječe pozorni na dogajanje v svojih čustvih, mislih in telesnih odzivih, ne da bi pri tem sodili, in da se odločite, da sprejmete svoj čustveni odziv, vendar se ne odzovete burno. Na ta način ne postanete žrtev lastnih čustev.

Ko urimo svoje odzive v čuječem stanju, smo lahko mirni in osredotočeni, torej smo starš, kakršnega otrok potrebuje. Naše dete se namreč vede kot otrok, ker ima popolnoma druge prioritete kot odrasli in svojih odzivov ne more nadzorovati v takšni meri, kot bi starši radi. Celo mi, če nismo čuječi v lastnem doživljanju odzivov, mimogrede pobesnimo in se vedemo kot užaljen ali jezen otrok. Torej se moramo obvladati in se odzivati kot odrasla oseba, saj se bo le tako otrok od nas naučil, kako oblikovati čustveno regulacijo, ki se je še mora naučiti. Starši smo zgled.

Vem, tudi odrasli smo le ljudje in nismo vedno v najboljši koži, doživljamo stres, smo izčrpani in v praznem teku. Zato smo včasih težko konstruktivno dostopni za svojega otroka, ki si kaj hitro v glavi naredi svoje scenarije. Vaša prva starševska odgovornost je, da se v vsakem hipu zavedate svojega notranjega čustvenega stanja in ne izgubite živcev. Čuječnost ne pomeni, da ne občutite jeze ali besa do mulca, temveč pomeni, da se svoje jeze zavedate, a se ne odzivate iz nje. Obvladate se in na primeren način komunicirate z otrokom. Nagonsko se namreč odzovemo na vsa »negativna« čustva na enega od treh načinov, in sicer so to boj, beg ali zamrznitev. Takšni odzivi v starševstvu žal ne delujejo konstruktivno, temveč je primerneje, da čuječe in umirjeno »preverimo« svoja čustvena stanja in odzive v telesu ter se šele nato odzovemo. Ni tako težko.

Poskusite ostati osredotočeni, četudi se v danem trenutku počutite tesnobno, tečno ali utrujeno. Čuječnost vam bo pomagala do ozaveščanja, da ni potrebno hipno odzivanje iz opisanega stanja, ki lahko kritično poškoduje otrokovo zaupanje v vašo presojo.

Ne pozabite, da ste s svojimi odzivi zgled, od katerega se vaše dete uči, in to ostane v njem celotno življenje. Vaša odgovornost je zato toliko večja. Vaša umirjena presoja naj bo odločna in spoštljiva do integritete vašega otroka ter odločna v navajanju omejitev ali pravil, ki mu jih želite predati. Če se boste odzvali histerično ali agresivno, ste lahko prepričani, da se bo enako v prihodnje odzval tudi vaš otrok. In se potem ne čudite, kje za vraga je pobral neprimerne odzive.

 

Melita Kuhar