Casper – 18.del
PEKEL
Pogreznjena v nemir se je prepustila sožitju neskladij in Casperja moledovala, da ji pomaga najti pot domov. Oprijela se je njegovih dlani, ne da bi slutila, da jo bodo v popolnosti preoblikovale. Nikoli ga ni vprašala, kako je nekdo, kot je on, zašel v ta navidezni raj. Želela si je le, da obdrži svojo obljubo, saj jo je navkljub nebesnemu miru preplavljal nerazložljiv hlad.
»Kričala bi, prosim, poskrbi, da bom kričala! Od užitka, ugodja, naslade …«
Poskrbel je. Ustvarjen je bil za to, da utiša pohoto v njej.
Mokri telesi sta se drgnili eno ob drugo, curki tople vode so kapljali nanju, ko se je spustila na kolena in si ga vzela v usta. Zaječal je od užitka – to je bila perspektiva, s katere jo je najraje gledal. Ona pod njim, mačizem brez primere, a na njegovo srečo tega ni dojemala kot izraz opresije zoper ženske.
Ko se mu je izpod čela zazrla v obraz, jo je z roko nežno prijel za brado in dvignil k svojim ustnicam: »Želim si …« je začel stavek, ki mu ga ni dovolila dokončati. Njen odgovor je bil: »Ja.« Na kar koli je že pomislil. »Sploh ne veš, kaj sem …« je skoraj jecljaje izustil. »Vem, vseeno mi je.«
Zdelo se je, kot da je že tako otrdel ud postal še trši. Njeno telo se je izgubilo v odločnem primežu njegovih rok. Dotiki so imeli moč bodeče žice, ob nobenem ni zmogla ostati mirna. Casper je bil moški z jasnim ciljem – njene fantazije je vsakič znova želel preslikati v realnost. Njen užitek je bila njegova pot. Um, ki ga je posedoval, je bil enako privlačen kot njegovo telo, preplet obojega pa jo je privedel do krikov, ki bi jih v življenjepisu popolnega ljubimca lahko navedel kot referenco. Vzel si jo je na tleh kopalnice, od poželenja se dlje nista bila zmožna premakniti. In kot s krpo obrišeš tla, je on obrisal spomine na njegove predhodnike. Triumfalno se je povzpel na najvišjo stopničko v trenutku, ko je v ustih začutila spenjen šampanjec, s katerim zmago proslavijo zgolj tisti, ki dosegajo vrhunske rezultate.
‘’Človek oslepi za trohico tistega, česar si najbolj želi.‘’
Še speča drhti in s sebe spravi premočeno rjuho. Ločnica med sanjami in nočno moro je bila medla, grobo premikanje prsnega koša jo prisili, da se z levega obrne na desni bok. Podzavest jo preseli k njemu domov.
Potem ko sta se do onemoglosti naužila drug drugega, sta obsedela na kavču in gledala »stand up«, ki sta se mu oba režala. Omagana sta se, čez čas, zvlekla do spalnice, kjer jo je stisnil v žličko … in v trenutku spet otrdel.
Njene ustnice so se raztegnile v zadovoljen nasmešek, zadnjico je še bolj usločila in se prepustila dotiku njegovih rok. Nežno so zdrsnile med njeni nogi, ki ju je nagonsko razprla, in vzdihnila. Prsti so spolzeli do točke, ki jo je preslikala v imaginarni svet breztežnosti. Lebdela je v upanju, da se bo trenutek raztegnil v večnost … Z glavo se je zaril v njen vrat, potem pa z jezikom poiskal njena usta. Stik se je zdel kot detonacija – silovita sprostitev energije zaradi hitrega zvišanja tlaka in temperature, kar ima za posledico rušilno delovanje. Zrušil je vse meje, ki jih je gradila v zadnjih letih. Predrl vse stene, ki so jo varovale pred vsiljivci. Našel je špranjo, skozi katero se je zavlekel v notranjost njenih čutnih želja.
Trepetajoče telo v snu pljuje med mesenimi užitki; a občutek vrtenja, padanja, občutek, da se premikajo predmeti v okolici, jo prisili, da glava najde pristan na njegovem torzu. Tam se ob zvoku utripajočega srca umiri – le-to je govorilo njen jezik. Razbijalo je v mešanici bolečine in užitka. Razumela ga je bolj kot njegovega lastnika. Z zaslepljujočim upanjem sta stopila na pot, ki nima končnega postajališča. Brezciljna hoja utrudi še tako vztrajnega posameznika. Čakala je ta trenutek. Čakala je, da se bo utrudil. Utrip znotraj njegovih prsi ji ni znal podati odgovora ali pa ga le ni želela slišati. Človek oslepi za trohico tistega, česar si najbolj želi.
Bi mi dovolil, se je spraševala … Prevezala bi ti oči … Želim si, da me zgolj čutiš, je v sanjah željno izrekla. Z nežnim svilenim trakom bi mu zakrila pogled … Vzela bi si čas, poljubila bi vsak delček njegovega telesa … Počasi, z občutkom, bi se njene blazinice prstov sprehodile po njegovem obrazu. Tako zelo si ga je želela vtisniti v vsak kotiček svojih misli, vedoč, da ljudi njena podzavest izseli, ko začuti, da bi jo lahko prizadeli. S podzavestjo se nista najbolje razumeli – ta je vedno počela to, kar je mislila, da je zanjo najbolje. Upala je, da jo bo lahko pretentala, vsaj še za nekaj časa. Oboževala je tega moškega, ki je lahko že v naslednjem hipu izginil. Občutljiv, kot je bil, je temu lahko botrovala že napačno naglašena beseda. On in njena podzavest sta plavala na enaki valovni dolžini. Oba previdna, pozorna na vsako podrobnost, nezmožna zgolj biti in užiti lepoto sinhronosti dvojine, ki je skladno momljala srcu prijetno melodijo.
‘’Za prazne besede je skrila resnico, da se ta ne bi z vso silo usula nanjo. Zadrževala se je na temačnih križpotjih, da bi namerno spregledala jasno znamenje pristnosti, ki ponuja preporod. Vse se ji je zdelo enostavneje kot poskusiti.”
Učil jo je novih veščin. V njem je prepoznavala svoje lastnosti, ki ji niso bile všeč. Za prazne besede je skrila resnico, da se ta ne bi z vso silo usula nanjo. Zadrževala se je na temačnih križpotjih, da bi namerno spregledala jasno znamenje pristnosti, ki ponuja preporod. Vse se ji je zdelo enostavneje kot poskusiti. A izkoreninila jih bo … Naj kar nadaljuje svoj pohod, si je rekla … Pogumnejši kot bo, bolj korenit bo njen napredek.
Pravijo, da ni težko biti svetnik, če nisi videti kot nekdo z naslovnice. A z lahkoto si grešnik, če se okoli tebe trejo možnosti. Bila je ženska, ki se je zmogla smehljati z naslovke s svetniškim sijem nad glavo. On … je bil grešnik.
A kljub dejstvu, da ga obkrožajo prelestne, mlajše princeske, se je na njegovem otrdelem prijatelju počutila kot kraljica. Tista, ki je z žezlom v roki diktirala nadaljevanje njune usode.
Zastrupljal jo je iz dneva v dan, iz trenutka v trenutek – ne meneč se, da je tudi strup zmogla preoblikovati v zdravilo.
V polsnu odpre oči in si z jezikom poslini presušene ustnice.
Tišino vesoljne črnine izrine razbijajoče srce, veke pod težo izžetosti poiščejo pot navzdol. Hvaležna, ker je obdržal svojo obljubo, mu v snu pritisne žgoč poljub in se potopi v zublje vroče lave.
Tiho šepne: »Pekel – doma sem. Ne zebe me več.«
PREDVAJAJ: Dua Lipa – Hotter than hell
Kiddo
… se nadaljuje
Dodaj odgovor