Biti ponosna in seksi štiridesetletnica

Mnoge ženske se bojijo staranja in vseh tegob, ki jih minevanje let prinese s seboj. Sama pač ne spadam v to kategorijo in s ponosom nosim svojih dopolnjenih petdeset let, ki mi jih sicer nihče ne pripiše in me nejeverno gledajo, ko povem kaj kaže moj EMŠO. Seveda se mi fino zdi. Pa se skušam spomniti, kako sem se počutila deset let nazaj. Pa še kako pohvalo slišim, da sem neverjetno seksi pri vseh svojih kilcah in gubicah,

Okoli štiridesetega leta, nekaj let gor ali dol delamo našo tako imenovano drugo življenjsko inventuro. Prva je okoli tridesetega leta, ko smo zaključili študije, začeli delati in služiti svoj denar, ko smo si večina že oblikovali družine, rodili morebiti že kakšnega otroka in se ustalili. Malce po štiridesetem letu in pred menopavzo pa se zamislimo dame nad minevanjem časa. Otroci so že malce večji, tudi že v srednji šoli, nismo več potrebne kot mame, da kar naprej bedimo nad njimi. Partnerski odnosi so večinoma samoumevni, rutinirani, dolgočasni, v večini slovenskih domov se takšna zatohla sprijaznjenost z usodo oblikuje dejansko v obdobju, ko nas otroci več ne potrebujejo v takšni meri, kot ko so bili mlajši.

Okoli štiridesetega leta se pravzaprav dejansko začnemo zavedati, da smo na polovici življenja. Ali smo zadovoljne s trenutnim partnerskim stanjem? Ali nas služba zadovoljuje? Ali smo si uresničile mladostniške sanje in zakaj so ostale neizpolnjene? Kako si popestriti vsakdan, ko se nam zdi, da je vse sivo in vnaprej vemo, kako bo potekal vsak sleherni trenutek? Mož nas ne more več presenetiti, ker je tudi on v zoni udobja in se ne trudi več za nas, intimna sta morebiti enkrat na mesec, pa še to ker da je mir v hiši, otroci oziroma najstniki vse delajo po svoje, v službi z nami flirta sodelavec in ne vemo kaj narediti.

Poznate zgoraj opisano situacijo? V četrti dekadi življenja smo ženske večinoma še zelo vitalne, delovne, lahko se dokazujemo na delovnem mestu in karierno napredujemo, ker imamo že nekaj delovnih izkušenj in lahko realiziramo svoje poslovne ambicije, kajti ni več potrebno ostajati doma zaradi bolniških odsotnosti otrok, ko so bili bolni. Smo zdrave in dokaj jedre, četudi se gubice že kažejo. Marsikatera dama si želi ogoljufati naravo, pa se odloči za različna umetna polnila, botoks ali majhne lepotne operacije, ker baje da pravijo, da je potrebno bolj zgodaj začeti s takšnimi posegi, da še ni preveč zgubane starostne kože.

In še nekaj nam ne da miru, spolna energija. Po nekaterih raziskavah, seveda ameriških, kajti pri nas jih ne izvajajo, naj bi bili moški na višku svoje spolne energije do petintridesetega leta starosti, me dame pa okoli štiridesetega in še malce čez. V teh letih namreč smo že nekaj dale čez, vemo kdo smo in koliko smo vredne, libido v nas buhti, smo samostojne glede financ in nismo več zgolj mame. In se zamislimo nad tem, ali smo »obsojene«, da bomo seksale do konca življenja zgolj z njim, možem ali pa si mogoče lahko omislimo še popestritev v obliki ljubimca, v katerega smo se zatreskale in ga skrivamo pred možem, s katerim se običajno še bolj pogosto ljubimo, da ja ne bi opazil, da se v nas nekaj dogaja.

Pri svojem delu spoznavam res različne zgodbe in mnoge vsebujejo začimbe nezvestobe pri ženskah ravno v teh letih, o katerih danes tuhtam. Stara je dvainštirideset let, poročena od svojega triindvajsetega leta, ima dva odraščajoča otroka, od katerih je eden že konec srednje šole, hči pa končuje osnovno šolo. Mož družini gmotno omogoča veliko blagostanje, nič jim ne manjka, a ga ni doma, saj veliko službeno potuje in je odgovoren lastnik uspešnega podjetja. Ona je sama doma, sicer veliko športa in vzdržuje svoje telo v izvrstni kondiciji. Otroka je ne potrebujeta več, sta zaprta vsak v svoji sobi mogočne hiše. Svojo ženo gospod dvakrat na leto pelje za dva tedna v daljne eksotične dežele kot kompenzacijo, ker ga ni doma. A kaj ko gre njej mož že zelo na jetra in ji je iz srca mučno biti z njim sama nekje daleč, saj ga ne čuti več, ne želi z njim biti intimna, joka v blazino vsako noč in pogreša njega, ljubimca.

V letih pogoste odsotnosti moža in njegove čustvene zavrtosti, ko se nikoli ni želel z njo pogovarjati o njunem odnosu, saj jo je vedno zavrnil z argumentom, da kaj pa jamra in da kaj ji manjka, saj ima več kot večina žensk, je ostala v partnerskem odnosu tako rekoč sama. Čustveno neizpolnjena in prazna. Z veliko hišo in razkošno pločevino na dovozu. Seveda se je zgodilo, da se je zaljubila v športnika v skupini tekačev. Ki je bil sredi postopka razveze, a v močnih bojih sam s seboj, kako bi lahko dobil skupno skrbništvo za majhnega otroka, saj mu je bivša žena zelo nagajala. Hitro sta preko teka našla skupne interese in se močno zaljubila, ker sta bila oba čustveno podhranjena. Vedno znova sta ugotavljala, kako sta si podobna in usojena. Ker moža ni bilo veliko doma, je gospa na skrivaj kar nekaj časa uživala ukradene trenutke z ljubimcem, kljub močnemu občutku krivde do družinskih obveznosti in moža. Prvič v življenju je z ljubimcem doživela močan orgazem, povsem se mu je predala in se še bolj zaljubila. A je ostajala trezna glede realnosti in se spraševala kako naprej.

Če bi se ločila, je vedela, da mož na to ne bi nikoli pristal, saj je imel ženo za trofejo in za statusni simbol, ki krasi njegovo iluzijo srečne družine, torej on, srečna in nasmejana žena, dva otroka, dva avta, velika hiša, ograja okoli hiše in dva velika psa. Če bi že bila dovolj pogumna in možu sporočila, da je nesrečna, bi jo uničil, saj bi zahteval, da odraščajoča otroka ostaneta z njim, ker jima le on lahko nudi razkošno življenje, ona pa si ne predstavlja, da bi bila brez otrok. Kot vedno v življenju, je enkrat preveč. Mož je začenjal sčasoma sumiti in jo spraševati ali ima koga drugega, kar je tajila. Odkril je njena dopisovanja z ljubimcem. Oddahnila si je, saj si je nekako želela, da mož najde njeno nezvestobo, da bi se le začel proces ločitve. A ni zmogla. Odpovedala se je ljubimcu, ostala z možem, ki pa je ozavestil, da še vedno ima rad svojo ženo in je zaposlil managerja v firmi, da je sam dobil več časa za soprogo in sta začela doumevati, kaj to pomeni gradnja zdravega in spoštljivega odnosa na dolgi rok.

No, tole je ena od različic partnerskih izzivov, ki se je končala kot se je. Naša štiridesetletna gospa je povedala, da se zaveda, da je dovolj mlada, da uživa vsak trenutek s ponovno »prebujenim« soprogom, da v tihih nočeh še vedno včasih sanjari o ljubimcu, a da se zaveda, da je tudi staranje ob »prenovljenem« možu lahko dobra opcija.

Življenje poskusimo živeti vsak dan sproti. Zavedajmo se lastne minljivosti in obenem lastne vrednosti, izkušenj in gubic ter morebiti povešenih dojk, ki kažejo na dojenje in gravitacijo. Kaj je s tem narobe? Zakaj si ne priznamo, da smo čudovite točno takšne kot smo? Živeti nam je dano vsaj še nadaljnjih štirideset let in res je fino, če se zavedamo, da jih začnemo v drugi polovici živeti s ponosom, dostojanstvom in zavedanjem, da smo to me, enkratne in zrele ženske v vsej svoji veličini.

 

Melita Kuhar