Vsega tega nočem vedeti

Na videz lahkotno, asociativno razpravljanje o tem in onem, o vsakodnevnih pripetljajih in intimnih dogodkih življenja, pa o večjih temah, skrivajo natanko premišljeno strukturo romanov Vsega tega nočem vedeti in Cena življenja , ki skupaj s še neprevedenim v slovenščino, Real Estate, tvorijo trilogijo, ki je utrdila svetovno prepoznavnost angleške romanopiske, pesnice in dramatičarke, Deborah Levy.

Deborah Levy je avtorica številnih del in je tekom svojega ustvarjalnega opusa prečila kar nekaj literarnih zvrsti: od dramatike do poezije in proze, preizkusila pa se je tudi v scenaristiki. Vendar je svoj pravi literarni uspeh doživela šele v svojih petdesetih, z romanoma Swimming home (2011) in The Man Who Saw Everything (2019), ki je izšel pri Beletrini v prevodu, leta 2020 in je bil med nekaterimi drugimi njenimi deli, tudi nominiran za Bookerja. The Guardian pa je Ceno življenja uvrstil pod številko 84 na seznamu stotih najboljših knjig enaindvajsetega stoletja. Nasploh velja njena “avtobiografija v nastajanju” za prelom v literarni avtofikciji.

Svojo trilogijo avtorica naslavlja kot Living autobiography, tudi Working autobiography – živa avtobiografija, avtobiografija v nastajanju in nekateri tuji recenzenti delo žanrsko opredelujejo kot memoar, avtobiografijo ali pa esejistični roman – vsekakor gre za zvrst fikcijskega življenjepisa z esejističnimi potezami; najdemo tudi oznako eksperimentalna literarna avtobiografija. Že samo njen zapis, ki ga najdemo v Ceni življenja: “Prav v njej sem začela pisati v prvi osebi, uporabljati jaz, ki je blizu meni sami, pa vendar to nisem jaz sama.”, bi nas moral opozoriti na to, da te trilogije ne moremo brati kot avtobiografije v klasičnem smislu besede. Kot vemo, je problematika avtofikcije in avtobiografskega diskurza izredno zapletena, v zadnjih desetletjih pa tudi izjemno aktualna tema ne le v literarni vedi pač pa tudi v mnogih drugih disciplinah. Avtobiografsko je lahko pripovedno, literarno, neliterarno ter prozno ali pesniško delo, zato je najbolj primerna širša definicija avtobiografije, ki jo pojmuje kot diskurz, še več, kot zelo inkluzivne vrste dikurz.

In res, pred nami se razgrinja asociativno polno pisanje, brez fabulativnega okvirja, kot bi brali življenje samo, z daljšimi premisleki o različnih temah, ki zaposlujejo pripovedovalko in z manjšimi pripetljaji, na katere pripenja raznorazne refleksije, spomine in imaginacijo.

Tako je tudi s prvima deloma trilogije Levyjeve: prvoosebna pripovedovalka se prosto sprehaja po raznovrstnih motivih in temah; v Vsega tega nočem vedeti se iz zasnežene Majorke kar na lepem znajdemo v pripovedovalkini preteklosti, v Južnoafriški republiki. V Ceni življenja se recimo v nekem trenutku njen devetletni jaz sreča s svojim jazom v štiridesetih letih v hiši, kjer je zasnovala družino. Rada pa se tudi pograva s ponavljanjem motivov ali motivnih sklopov, ko se stalno vrača k enemu in istemu motivnemu drobcu, recimo k pticam, na katere naletimo v prvi knjigi – pripoved o papagaju Billyju, ki ga kot mala deklica zelo simbolno poskuša osvoboditi iz kletke in potem še v drugi knjigi, kjer se motiv ptic pojavi najpogosteje: v obliki stenske ure, ki oznanja ure s ptičjim petjem do treh ptic, ki priletijo na balkonsko ograjo nekega večera, ko je pri njej najboljši prijatelj, ki spoznava, da je bil njegov zadnji zakon napaka in potem je tu tudi motiv ptic, ki jih v svoji prozi uporabi soseda – študentka s pisateljskimi aspiracijami – in jih pripovedovalka odsvetuje, češ da niso posrečene. Kot bi s tem ironizirala tudi svojo rabo motivike ptic, kar potrdi tudi skozi glas njene kolegice Celie, ki ji nekega večera reče, da se mora znebiti vseh the ptic, ki naseljujejo njeno stanovanje.

Nekateri motivi pa nimajo samo znotraj besedilne funkcije, pač pa delujejo lahko tudi metafikcijsko: druga knjiga, Cena življenja, se prične z metaforo: z zgodbo o brodolomu, ki jo pripoveduje neznanka neznancu, prvoosebna pripovedovalka pa posluša njun pogovor. In nato začne svojo pripoved z isto metaforo. Kar pomeni, da nas v svoj svet povabi metafikcijsko, da opozarja na postopek metafore. Hkrati pa ta raba ne ostane samo sredstvo, pač pa nanj pripne polnokrvno vsebin, in metaforo v nadaljevanju nekajkrat ponovi, ko razpravlja o brodolomu svojega zakona.

Številni motivi tvorijo naslednje sklope tem:

Pisanje, kateremu namenja veliko prostora, tudi na metafikcijski način, kot smo zgoraj ugotavljali. Namreč avtorica nas sili v zavedanje se, da je tudi to, kar beremo, napisano ter da je strukturirano, predstavljeno preko postopkov. Recimo nekaj pozornosti nameni postopku,da piše o preteklosti in sedanjosti sočasno – kar je spet, vsebinski moment pa hkrati tudi zunajliterarna izbira pričujočega življenjepisa.

Naslednje zelo pomembno tematsko vozlišče, ki je tesno povezano tudi s pisanjem in ustvarjanjem nasploh, je položaj ženske (in mame) kot umetnice oziroma pisateljice.

V prvem delu trilogije, Vsega tega nočem vedeti, na parih mestih razmišlja o ženski in njenemu mestu, ki ga zavzema v svetu:
“Kot vse, česar se dotakne ljubezen, tudi nas otroci brezmejno osrečujejo – in hkrati onesrečujejo – pa vendar nas nikoli ne spravljajo v takšen obup kot neopatriarhat enaindvajsetega stoletja. Ta zahteva, da smo pasivne, vendar ambiciozne, materinske, vendar poželjive, požrtvovalne, vendar izpolnjene – bile naj bi močne moderne ženske , obenem pa naj bi še naprej tiho prenašale vsakovrstna ponižanja, tako v ekonomskem smislu kot za štitimi stenami. Kar naprej nas preganja občutek krivde, čeprav ne vemo dobro, kaj smo pravzaprav zagrešile.” Pripovedovalka je postavljena pred ta izziv nič manj intenzivno kot vse te ženske, ki jih naslavlja.

V drugem delu pa več fokusa nameni ženski ambiciji ter izključevanju materinstva in ustvarjanja in črnogledo zapiše:
“Kadar se oče odzove notranjemu klicu, razumemo, da je prišel njegov čas. Kadar pa se mati odzove notranjemu klicu, imamo občutek, da nas je izdala. Pravi čudež je, da ji ob naših protislovnih sporočilih , zapisanih z najbolj strupenim črnilom družbe, uspe odnesti celo kožo.”

Tako je tudi osnovna premisa Cene življenja in tudi Vsega tega nočem vedeti, pripovedovalkina naloga, da najde svoj glas in mesto v (neopatriarhalnem) svetu, za kar mora plačati visoko ceno: z brodolomom svojega zakona in selitvijo v drago stanovanje pri petdesetih, vendar pa s tem hkrati oživi in se osvobodi.
Na zadnjih straneh zapiše: “Pisanje, ki ga berete, je stkano iz cene življenja in napisano z digitalnim črnilom.”

Slednji stavek deluje nekoliko ironično in seveda ga lahko tako tudi beremo; nasploh je njena trilogija prežeta s (samo)ironijo, recimo v Ceni življenja svojega bivšega partnerja stalno naziva kot “oče mojih otrok”, ali pa znanca, ki je jokal na pogrebu kot “mož, ki je jokal na pogrebu”, medtem ko pikro ugotavlja, da njen prijatelj, ki ga ponekod okliče kot “mojega najboljšega moškega prijatelja” in ki se je v tretje poročil, svoje žene nikoli ne poimenuje po imenu in je zanj, preprosto, “žena”.

Deli Vsega tega nočem vedeti, sploh pa Cena življenja, sta prežeti s humorjem, (samo)ironijo pa tudi zgolj faktičnim navajanjem življenjskih pripetljajev, ki bi se lahko razkrila kot tragična – kot je razpad pripovedovalkinega triindvajsetletnega zakona – pa jih pripovedovalka uspe pred nas razgrniti kot so, kot dejstva, brez dodatne teže, podoživeto, pa vendar nam ne vzbuja usmiljenja, pač pa si, ko knjigi zapremo, mislimo: življenje pač! Strani obeh knjig pa so prežete s toplino in vedrostjo; pripovedovalka zmore v vsakem trenutku v polnosti živeti sedanjost, uživati v malih rečeh, in se aktivno odpirati vsemu, kar ji življenje v danem trenutku prinaša na pot.

Nike Sekulo