Ravnodušno strmim v televizor. Praznina v srcu vsako minuto bolj boli. Ne čutim ničesar, le zdrs solze po licu. Gledam film in v vsaki sceni začutim tebe.
Podoživljam občutke in si v mislih ustvarjam momente, ki se ne bodo nikoli zgodili. Ti boš pil teran, počivala ti bom na prsih, gledala bova v prazno, a videla vse.
Drug drugemu sva dovolj, ne potrebujeva ničesar, le bližino. Uživava v tišini, ker se bojiva odgovora na: ”Kaj je smisel vsega tega?”
Zreva si v oči in ti veš, da je vsak pogled lahko zadnji. Sama sem nemočna, okoli gradim si zid in ti si edini, ki si ga želel preplezati. Aja Komel
Dodaj odgovor