Padec v ljubezen

Ko se zaljubljamo, »padca« v to noro zaslepljeno stanje ne moremo preprečiti. Malce se pri tem nadovezujem na angleški izraz »fall in love«, ki v dobesednem prevodu pomeni »padec v ljubezen«. Zanimiva terminologija, ki ponazarja, kako je padec nemogoče preprečiti. Saj veste, ko enkrat nekaj vržemo in pada, tega ne moremo več ujeti oziroma padca ustaviti. Je kar je.

Ja, zaljubljenost je ena velika zanka pogube in neskončne sreče. Zakaj pogube? Ker četudi nimaš namena ali se ne želiš zaljubiti, se to pač lahko zgodi neodvisno od lastne volje. Seveda obstajajo posamezniki, ki se neskončno bojijo čustvene navezanosti in doživljajo močan strah pred zaljubljanjem in tem, da bi bili povratno tudi sami ljubljeni. Tak strah strokovno imenujejo filofobija. In menim, da je kar razširjen.

Sama včasih opažam, da so nekateri ljudje tako naravnani, da ko bi lahko bili srečni, mirni in zadovoljni, si kreirajo situacije ali dogodke, ki jim pokažejo, da niso vredni ali da se jim vsaki dobri obeti vedno znova razdrobijo v prah in tako se spet prepričajo, da niso vredni ljubezni druge osebe. Takšnim posameznikom povem kar direktno, da imajo strah pred biti srečni. Pa odkimavajo, češ kako, saj vendar nočemo biti nesrečni! A ko pobliže pogledamo njihovo življenjsko filozofijo in dogodke, ki jim usmerjajo življenjsko pot, lahko hitro uvidimo skupne značilnosti določenih odločitev, ki imajo iste posledice, to so izolacija in neuspeh. Saj teh nesrečnih situacij, ki nam omogočajo, da smo še naprej nesrečni, ne kreiramo na podlagi zavestnih odločitev! To so naši notranji mehanizmi, ki na podzavestni ravni uravnavajo naša pričakovanja ter v skladu z njimi »delujejo«.

Če imamo mi ponotranjeno prepričanje, da nič ne znamo, ne zmoremo in da smo tako ali tako ena sama izguba, se bomo tako odločali, da se nam bodo dogajale situacije, ki bodo to naše prepričanje krepile. In s tem je »začarani negativni« krog sklenjen. No, podobna prepričanja lahko preslikamo na področje ljubezni in odnosov.

Res je neverjetno, kako običajno enostavno zdrsnemo in pademo v stanje zaljubljenosti in ko to občutimo, je že prepozno za povratek nazaj na nezaljubljenost. Mnogi pesniki in umetniki so skozi tisočletja in stoletja nazaj opisovali zaljubljenost kot vzneseno stanje, v katerem je tako rekoč dovoljeno vse. Najlepše in žalosti polne pesmi so bile napisane prav zaradi strtega srca in neuslišane ljubezni. To je gonilo človeka in evolucije.

Seveda je tudi res, da v prejšnjih časih niso poudarjali toliko zaljubljenosti ali ljubezni, saj so se ljudje poročali na podlagi dogovorov, ki jim je botrovala lastnina in prenos le-te na dediče. Opisi ljubezenskih zapletov so tako bili domena gospode in plemstva, ki je imelo čas o tem filozofirati in pisati. Danes je svet ena majhna globalna vas in ljubezen je eno od reklamnih sporočil, s pomočjo katerih prodajajo vse, od čevljev do avtov.

Kako umestimo ljubezen v odnos? Namreč, opažam, da se težko definira kaj to je ljubezenski odnos oziroma kako negovati čustva med dvema, ki sta »padla v ljubezen« in kako iz tega primarnega stanja zagledanosti in zaslepljenosti in strasti razviti zdrav in konkreten partnerski odnos. Namreč, imeti se rad in imeti odnos sta dve različni zadevi, ki sta uspešni, ko ju par ozavesti, jima je mar za odnos, ki ju osrečuje, saj je nadgrajen in pretkan z nitkami ljubeče pozornosti, objemov, dotikov, intimnosti in predanosti, zvestobe in odgovornosti, da želimo eden drugega osebnostno in ljubezensko osrečevati.

Ker živimo z neverjetno naglico in nam za zgoraj opisane finese ne ostane kaj dosti časa, sploh ko nas doma čakajo otroci s svojimi zahtevami in izzivi, ko se ob polnoči enostavno zrušimo v posteljo in nam na misel ne pride, da bi se obrnili k partnerju in ga stisnili k sebi, se ob tem moramo zavedati, da nekaj momentov dotikanja in naklonjenega časa tistih pičlih par minutk, dela razliko. Vem, vsi smo v isti hitrostni godlji, ko se nam kar naprej mudi, delodajalci so neusmiljeni, naše ambicije nas ženejo v trdo garanje, doma zahtevamo od sebe in drugih družinskih članov perfekcijo in za negovanje odnosa in ljubezni ne ostane prav dosti časa, energije in volje.

No, kljub vsemu opisanemu sama ne »kupim« teh izgovorov, kako nimamo časa in nimamo energije. Preveč razdrtih in žalostnih parov gledam pri svojem delu, da bi stala ob tem križem rok. Poudarjam, da se je za ljubeč, sočuten, zdrav in dolgovečen partnerski odnos treba res kar naprej truditi, to seveda velja enako za oba partnerja. Ni možno pričakovati, da bo eden kar naprej vlekel vse emocionalne pobude, želel si pogovora in dotikov, seksa in stiskanja, drugi pa bo zraven indolenten in brezbrižen do signalov, kaj si drugi želi. Ne, za partnerski odnos, ki bo oba partnerja osrečeval, sta vedno potrebna točno vidva oba!

Ko pademo v ljubezen, se ne zavedamo, kaj vse nas čaka, kajne? Zmedeni smo in nekako izgubljamo kompas naše identitete, saj si želimo biti neprestano z ljubljeno osebo. Vzpostavi se dinamika, ki oba pograbi v vrtinec vsakodnevnih izzivov. Na udaru so pogosto prav tisti pari, ki so prišli skupaj v najstniških letih in se sedaj ločujejo, ko so na pragu štiridesetih. Ob vseh prigodah, sta se skozi leta skupnega življenja razvijala vsak v svojo smer in po dvajsetih letih skupnega življenja ne vidita ničesar več, kar bi ju združevalo, sta pa toliko navajena eden na drugega, saj nimata izkušenj z drugimi, da se bojita iti narazen. A mika ju zelo. MI je ena gospa zelo iskreno priznala, da bo težko živela s tem, da ni v življenju še doživela strasti in seksa z nekom drugim in da jo ta misel in želja vedno bolj preganjata. Seveda zelo podobno velja tudi za moške, ki si kar težko predstavljajo biti večno z isto žensko. A zvestoba in dogovor, da si zaupata igra pomembno vlogo. Kršitev tega dogovora in prevara, ki se kot posledica neizživetih izzivov pokažeta kot signal umirajočega odnosa, je lahko tudi močan faktor streznitve in inventure partnerskega življenja, ko se je potrebno iskreno ustaviti in se vsak od partnerjev povprašati, kaj si sploh želi za sebe in kaj od partnerja in koliko še lahko prispeva v odnos. Če je odnos mrtev, imata se pa še rada, je odločitev včasih zelo radikalna in eden od njiju si želi svobode, torej hoče ločitev, drugi pa na to ne pristane.

Težko je gledati par, ki se imata še vedno močno rada, a ne zmoreta več biti skupaj, ker je odnos razpadel in sta toliko ozavestila lastno bolečino, da si tega mrcvarjenja in umiranja na obroke ne želita. Za ločitev v takšnem primeru je potreben pogum in sposobnost sebi priznati, kaj smo se naučili iz te bolečine, jeze in žalosti, ki vedno pridejo kot posledica ločitve. Še zlasti je to zagatno, ko eden od partnerjev vztraja v odnosu in ne dovoli drugemu, da bi odšel. Boji se ostati sam, ne zna živeti brez druge osebe, neprestano daje obljube kako se bo danes spremenil in ga bo znova sprejela in vzljubila, a v resnici ostaja prazen in poln strahov. Kajti, vedeti je treba in tega mnogi pari ne razumejo oziroma nočejo sprejeti, da če en deležnik v odnosu želi iti ven iz zveze, mu drugi tega ne more preprečiti. Razen z nasiljem in grobim posegom v osebnostno dostojanstvo, kar pa na vso moč obsojam.

Skozi leta dela s pari ugotavljam, da je najbolj uspešno, če zmore par točno v točki, ko je padel v ljubezen, definirati lastne potrebe in nato tudi skupno vizijo odnosa, da si jasno začrtata, kaj jima je pomembno in česa ne dovolita. Če se pri polni zavesti in zdravi pameti tega držita in seveda z leti in spreminjanjem ljubezni modificirata dogovore tako, da vključujejo nova stanja, na primer rojstvo otroka, selitev ali druga zaposlitev, ki nosi določene zahteve, potem takšen okvir predstavlja dokaj varno osnovo za razvoj in napredek partnerskega odnosa, s tem pa je dana možnost za ohranjanje in »zalivanje« ljubezni in pripadnosti. Z malo truda je možno doseči velike uspehe, ki pa nikakor ne pridejo sami od sebe in čez noč. Bližnjic v odnosih ni.

Mnogi pari enostavno sprejmemo dano stanje, da si gresta na živce, moti jo kako on srka vročo juho in kako se obrača v postelji in pri tem hrka, njega moti, ko ona neprestano čisti in pri tem godrnja tiho pri sebi, a dovolj na glas, da njemu zbuja občutek krivde. On je zapravil svojo plačo za moško jadranje, ona stiska vsak cent. Prepirata se vedno znova za iste stvari, za njuna čustva pa ni več prostora. In ja, tudi to je zelo pogosta realnost slovenskih domov. Mogoče je sedaj čas, da se usedeta in skupaj pogovorita kdo danes vidva sta v resnici, kaj si sploh želita in kaj pričakujeta eden od drugega. Bodita iskrena in radovedna. Nič ni zabetonirano in ni vklesano v kamen. Je stvar vajinega dogovora, kako bosta skupaj čustveno živela.

 

Melita Kuhar