ŽanriProzaPretres – ON

Prvi del iz zgodbe “Pretres”.

»Zakaj, hudiča?!« Nadležna misel ni popuščala niti za trenutek.

Nemirno se je premetaval po postelji. Je postlana s svilo ali žeblji? Stežka bi opazil razliko, saj ga je kar zvijalo od strašanske lakote.
A kruljenje ni odmevalo iz želodca. Nezaposleni možgani so glasno stavkali s slogani boleče resnice.

Kot živi pesek so ga goltala vsa zrna časa, ki jih je lahkomiselno zapravil. Dušili so ga nakopičeni kupi nepotrebne krame.
Prebadali so ga maščevalni pogledi vseh, ki jih je brez pomisleka poteptal pri vzpenjanju na vrh – v to luksuzno stanovanje.

Čez dan je šahovnica mesta ležala kot na dlani. Zviška je vlekel premišljene finančne poteze in drezal v brezumno mravljišče spodaj. Vsak migljaj je mravljam delavkam urezal pot. Zaradi kratkosti človeškega spomina se je kakšna mravljica kdaj uprla – te je v opozorilo drugim neusmiljeno zmečkal pod goro drobnega tiska, ki so ga kot uroke žebrale armade njegovih odvetnikov.
Navadil se je opazovati upognjene hrbte in sklonjene glave – kakšen dober občutek.
V tem je nekaj izrazito prvinskega … skoraj živalskega.

Vendar je noč, kot slikar brez domišljije, vse brez izjeme obarvala v nepredirno črnino.
Ob teh zakletih urah ni videl niti za ped pred nosom.
Ni bilo smisla, ni bilo razlike med kraljevskim apartmajem in najglobljo temnico. Nočni paznik ga je zaklepal v pozlačeno samico.

»Zakaj, zakaj, zakaj to počnem?!« mu je v neskončnost lajnalo po glavi, ko se je že milijontič obrnil v postelji.

Nikamor ni mogel zbežati. Ni se bilo mogoče skriti. Razjarjeno mravljišče neizpolnjenih želj, prikritih strahov, neizgovorjenih upov in obžalovanj, je razbilo blindirana okna in plenilo po skrbno aranžirani izložbi njegove samopodobe.

Šele milostni strel alarma je končal agonijo.


Primož Černelč

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.