Kako razumeti žensko med prepirom

Odgovor: nikakor. Hecam se. Dejstvo pa je, da se moški in ženske prepiramo drugače. Ko opazujem pare, ki pridejo po nasvet kako bolje živeti v partnerski slogi, ju dostikrat opazujem, kako njun pogovor preraste v prepir. In ju gledam kako se premikata, opazujem njune kretnje, poglede, mimiko obraza. Vse to nekaj sporoča.

Moški običajno povedo svoje argumente ter zakaj so nekaj naredili tako in tako. Ne postavljajo dosti podvprašanj ali »zakajev«. Počakajo na odgovor. Ženske smo res bolj zapletene. Dejstvo. Pika. Dama včasih partnerja niti do konca ne posluša, mu že skoči v besedo in pove svoje misli, ki se včasih sploh ne skladajo s tistim, kar je gospod povedal. Vidim, da ga ni poslušala v celoti oziroma je že med njegovim delom razlage pri sebi oblikovala hiter napad nazaj. Marsikatera informacija, ki je bila konstruktivno mišljena s strani njenega moškega, je enostavno ni slišala, ker se je že vrtela v svojem filmu. Dame postavljajo mnogo več podvprašanj. Hočejo vedeti zakaj.

Dame težko po točkah odgovorimo, ko je tematika čustvene narave, ko smo prizadete in ko osebno vzamemo nekaj, kar je partner naredil ali se odločil. Naš čustveni svet podivja, hočemo vse takoj in naenkrat povedat, dati iz sebe ven. In potem poslušam take stavke »…da je bolj prav in da je še bolj prav« ali pa »…zato, ker to tako…«, sploh nič ne pove odgovor »ne vem« in uporaba »ampak«. In vse to je realna situacija, v kateri se dva naj bi odrasla in zrela človeka pomenila, kako razreševati nesoglasja.

Trdim, da smo tako ženske kot moški zelo čustveni. Svoja občutenja pa izražamo na različne načine. Moški bolj zadržano izražajo nežna in ljubezenska čustva in prej reagirajo nagonsko, jezno, se odločijo prej za akcijo, ki bi prinesla neko olajšanje njegove frustracije v obliki takšne ali drugačne odločitve. Ženske na drugi strani pa dosti krat »cincamo«, se obiramo v neki odločitvi, tehtamo vse opcije, znamo kdaj provokativno kaj povedati ali vprašati, da še pridobimo določen čas, v katerem lahko oblikujemo nek odgovor. Čustva damo hitreje na plano, ne razmišljamo toliko o posledicah. Vsak ima svoj način čustvovanja in s tem pač ni nič narobe.

Rešitev: ko pride do prepira in ko je potrebno probleme in nesoglasja skomunicirati in eden drugemu povedati kaj nas muči in o čem se ne strinjamo, se dajta vsaj toliko umiriti, da se dogovorita, da se o nečem tokrat, torej tole minuto pač ne strinjata. Kje pa piše, da se dva različna odrasla človeka morata o vsem strinjati in imeti enako videnje nečesa, cilje, potrebe, prepričanja? Nikjer. Zato pa imamo jezičke, pa možgane pa glasilke, da to prenesemo drugemu človeku in da se sčasoma doseže nek konsenz, presek, kompromis. Tiste vsebine, ki vaju preveč razdvajajo, pustita za nekaj hipov na strani pa se umirjeno dogovorita o tistih, kjer lažje dosežeta skupni dogovor. Ena kljukica je narejena. Napetost je popustila. S prijazno voljo se potem zopet lotita zadeve, ki vaju je dvignila v luft in v prepir. Svetujem, da pustita stat, kot rečemo mi na Obali, da se kakšna še posebej zapletena zadeva poleže pri obeh, prespita jo pa se dogovorita za termin vajinega »sestanka«, ko se ponovno lotita taiste neljube tematike, a bo sedaj intenziteta razlik veliko manjša in bo obstajala večja možnost, da dosežeta določeno stopnjo win – win rešitve. Sem prepričana, da se bosta o marsičem bolj umirjeno in prijazno pogovorila. Pomembno je, da vesta, da se bosta potrudila razumeti argumente eden drugega, četudi se z njimi ne strinjata.

Seveda si je za zgoraj opisani »recept« potrebno vzeti čas. Voljo, Energijo. Ljubečo naklonjenost. Kakšen euro za večerjo v dvoje kasneje. No, a bo šlo?

Melita Kuhar