Brezpogojna ljubezen

Da bi starši iz otroka »naredili« samozavestno, odgovorno in ljubečo osebo, mora imeti majhen otrok izpolnjene naslednje tri izjemno pomembne postavke: brezpogojno starševsko ljubezen, sprejetost »mladička« točno takšnega, kot je, ter oblikovanje varnega zavetja v družinskem okolju. Kasneje te tri temelje nadgradimo še s četrtim, in to je, da od otroka zahtevamo več, kot mislimo, da zmore.

Nekateri starši vneto razlagajo, kako imajo njihovi otroci na metre različnih dragih cunjic in na tone igrač, ki pa otroku ne pomenijo nič v primerjavi s tem, kar želi prejeti od staršev – torej izpolnjene zgoraj naštete otrokove potrebe. In seveda čas, pozornost, skrb, nego, igranje, meje in dogovore, ki jih otrok potrebuje za varno raziskovanje okolja. Vedno povem, da svojo hčer neizmerno in brezpogojno ljubim, zato ji dajem trdne meje, v okviru katerih se lahko varno in zdravo razvija. Očitno je delovalo, saj sem zdaj zelo ponosna mama odrasle ženske, ki je postala razmišljujoča, inteligentna, sočutna, samozavestna in odločna mlada dama, ki ve, kaj si želi in česa noče, ter zna to tudi na primeren način sporočiti okolju. Tudi meni, ki se včasih lovim v svoji starševski vlogi, saj mi hči zna povedati kakšno modrost, ki smo jo mi, odrasli in starejši, po poti življenja nekako izgubili. In to mi spet potrdi, da je treba naš naraščaj dobro poslušati, ko nam hoče nekaj dopovedati.

Kako naj torej damo otroku svojo brezpogojno ljubezen, če je sami kot otroci nikoli nismo prejeli? V stiski smo, ker jo želimo prenesti otroku, a ne vemo, kako, saj nimamo izkušenj. Mnogi starši namreč kot otroci niso bili deležni ljubeče vzgoje, ki bi vključevala elemente brezpogojne ljubezni. To je bila bolj vzgoja trde roke, zlorab, morebiti nasilja različnih oblik, alkohola (ki je zelo pogost vzrok bolečih izkušenj), ignorance in podobnih zloveščih oblik vzgojne zanemarjenosti. S tem se odrasla oseba nato bori in običajno želi biti boljši starš, kot sta bila njena. Sicer je tudi res, da nekateri starši nehote ponovijo vse vzorce svojih staršev in tako nadaljujejo generacijsko »prekletstvo«. Upam, da ga bodo znali pravočasno prekiniti in novim generacijam omogočiti bolj ljubeče družinsko okolje.

Saj poznate tisti žalostni stavek: »Mene oče/mama nikoli ni pobožal/-a in stisnil/-a k sebi, zato ne vem, kako pobožati in objeti svojega otroka.« To je za marsikoga zelo težko, saj nima osebne izkušnje in je zaznamovan s pomanjkanjem ljubeče pripadnosti. A vseeno bom trdila, da se to z ljubeznijo do sebe lahko spremeni.

Ko sebi damo oziroma k sebi usmerimo lastno brezpogojno ljubezen, postajamo bolj nežni in ljubeči. Trd in na videz brezsrčen oklep se začenja topiti. Vztrajajmo pri odločitvi, da se sprejmemo in ljubimo. Da, to je odločitev!

Torej se odločimo, da sprejmemo tudi vse svoje pomanjkljivosti in napake. Odločimo se, da gremo kljub notranjim oviram in bolečini naprej proti ljubezni. Jeza in razni izgovori nam ne pridejo več na pamet, saj smo usmerjeni k ljubeči pozornosti do sebe in drugih. Tako bo tudi otrok deležen naše ljubezni in se bo začel tudi sam odpirati. »Prekletstva generacij« bo tako z vašo odločitvijo konec. Na takšen način se lahko začne novo obdobje ljubečih odraslih, za katere bo samoumevno, da svojim otrokom predajajo brezpogojno ljubezen.

 

Melita Kuhar