Nežnost volkov

Ko je škotska pisateljica in scenaristka Stef Penney pisala svoj romaneskni prvenec Nežnost volkov
(The Tenderness of the Wolves, 2006), je imela obdobje, ko je bila agorafobična in da bi raziskala milje svojega romana – prostrano kanadsko divjino devetnajstega stoletja – je namesto, da bi se odpravila v Kanado, raziskala vse o njenih staroselcih in prvih priseljencih kar v londonski knjižnici. Pa vendar bralec tega nikoli ne bi uganil, saj nam ponudi tako avtentično in živo izkušnjo fascinantno strašljive zimske pokrajine, da lahko vohamo sneg, pripiramo oči pred bleščanjem sonca, ki se odbija od neskončne beline in čutimo najgloblji mraz kanadske zime.
Zima je zelo pomemben motiv romana in kot izvemo iz intervjujev z avtorico, je bila ta od nekdaj obsedena z mrzlim podnebjem, zasneženo pokrajino ter polarnimi odpravami, katerim je posvetila tudi svoj zadnji roman, Under a Pole Star (2017).

Nežnost volkov je kriminalno-pustolovski roman, žanr, ki pa ima v enako pomembni meri v sebi razplasteno ljubezensko tematiko, zato bi ga lahko označili tudi kot ljubezenski krimič. In res je kakovostno spisan predstavnik svojega žanra:
njegov detektivski del je stkan iz večih zgodbenih niti, natanačneje, iz večih pripovednih perspektiv; vse te glasove, like pa bolj ali manj usodno zaznamuje ljubezen. A vse te ljubezni, ki se povečni šele rojevajo, so ali neuslišane ali pa pridejo ob nepravem času in jih zaznamuje temeljna premisa, ki jo je zapisal Lawrence Durell v Aleksandrijskem kvartetu: praviloma tistim, ki se zares ljubijo, ni dano, da bi se združili v tej ljubezni, pač gravitirajo k ljudem, ki jih ne ljubijo tako globoko.

Roman ima zgodovinski okvir, umeščen v čas prvih priseljencev na kanadska tla, ki so s preprosto in pragmatično pametjo poimenovali prve zaselke, trpeli pomanjkanje, se bali narave, in potisnili njihove vešče, avtohtone prebivalce na sam rob družbe. Vendar pa roman v tem oziru nikoli ne postane moralisičen, bralca zgolj seznani z dejstvi in pisateljica v psihološki maniri pred nami razgrinja tedanjo surovo realnost na ozadju intimnih zgodb. Skozi poglavja spretno izmenjaje sestavlja napeto kriminalno zgodbo skozi pripoved večih likov: prvoosebno jo pripoveduje gospa Ross, ki se odpravi v divjino za svojim pobeglim sinom, ki je bil morda priča umoru; v retrospektivi izvemo za nekatere okoliščine umora ravno od sina, Francisa, ter od Moodyja, mladega uradnika, ki predstavlja oblast in je prišel raziskati umor. Nekatera poglavja so namenjena tudi bolj stranskim likom, ki pa tudi povsem brez balasta izredno dobro dopolnjujeo zgodbo in osvetlijo potek dogodkov. In to je tudi osrednja lastnost tega romana, da je zastavljen izredno koncizno, tako na strukturni ravni pa vse do sintakse: namreč spisan je v tako jasnih, poantiranih stavkih, ki z enim samim zamahom, v eni sami povedi razkrijejo tisto bistveno, pa tudi neizrečeno, kar je pod površjem.

»Naenkrat se grozno prestrašim, da mi bo Francis nekaj priznal. Pobožam ga po čelu in rečem »ššš«, kakor da je še zmeraj otrok, ker ne vem, kaj naj drugega. In tako govorim neumnosti, samo da govorim, da Francis ne bi odprl ust in povedal česa, za kar mi bo žal.« (prev. Alenka Moder Saje, Mladinska knjiga založba, Ljubljana 2008: 209).

Takšnih mest je v romanu veliko in zaradi tega roman tudi pogosto označijo kot psihološki, saj nam razkriva globlje, notranje motive povsem živih, pristnih likov, ki se ne razlikujejo od teh, ki poganjajo tudi nas same ali ljudi okoli nas; le da so ti soočeni z grozljivim umorom sokrajana in se zaradi te skrajne okoliščine začnejo nekateri vesti bistveno drugače, kot bi se sicer. V enem izmed intervjujev pisateljica poudari, da je v Nežnosti raziskovala, kaj se zgodi s človekovo psiho, ko je ta soočena z mejnim,
bodisi z brutalnim umorom bodisi z izgubljenostjo v sovražni kanadski divjini.
Njeno pisanje odlikuje še ena pomembna lastnost, namreč da na zelo tenkočuten način slika čutnost; telesnost ne samo v smilsu erotike, pač pa nasploh, v smislu doživljanja in dojemnaja sveta; njeni liki se na dogajanje odzivajo tudi telesno, na primer skrivnostno izginotje sklepnih bolečin pri sodniku Knoxu, ko ravna nelegalno, pa vendar moralno pravilno; ali pa izkušnja mladega, nesrečno zaljubljenega Francisa, ki prvič v življenju spozna neznosno telesno bolečino ljubezenske zavrnitve …

In prav ljubezenska čutnost je v romanu prikazana tako mojstrsko, in hkrati subtilno: vrh romana predstavlja moment, ko je ljubezen, ki se je izgradila med likoma, destilirana skozi en sam trenutek intimnosti, ko si gospa Ross pogreje roke pod pazduhami svojega indijanskega vodnika. Ta mala gesta je navdana s takšno toplino in navsezadnje erotiko, da bralca zares poteši, čeprav je to edini izkaz ljubezni, ki si ga sicer zadržana Ross in Parker dovolita:

Z ušesom na delčku gole kože slišim, kako Parkerju bije srce. Hitro? Ne vem, ali je to normalno. Meni bije hitro, to vem.
Roke me žgejo, vračajo se v življenje v topoloti kože, ki je nisem nikoli videla. Parker mi porine zvito srebrno krzno pod glavo; blazina, vredna sto gvinej, je mehka in hladna. Teža nejgove roke mi počiva na hrbtu.
(prev. Alenka Moder Saje, Mladinska knjiga založba, Ljubljana 2008: 417)

Nežnost volkov bo zadovoljil vsako bralko in bralca, ki je skeptičen do žanrskega branja, saj povzdiguje kriminalno-ljubezenski žanr na zelo visok nivo. Lahko bi rekli, da gre za literarni ljubezenski krimič in ker je spisan tako dobro, se k temu romanu lahko vračamo znova in znova, pozimi, pod odejo, s čajem v roki ali pa sredi žgočega poletja, ko si sredi avgusta zaželimo snega …

Nike Sekulo