ŽanriErotikaCasper – 8.del

Osmi del iz zgodbe “Casper” – DEŽ.

Zasopla se ozre okoli sebe, komaj zmore odpreti oči, požirek vode jo vrne v trenutni čas; vrtoglavica pojenja, a istočasno groba, neobzirna bolečina preplavi njeno dušo … Nemilo je dejstvo, da ga ni tam, da ga sploh ni bilo tam … Sanjala je … Dotiki, vonj, on … vse to se je naselilo v vsak delček njenih misli, vse se je zdelo tako … tako blazno …

Dovolila je, da se je dotaknil poslednjega dela njenega telesa, a ko so se njegovi koraki približali srcu, se je morala umakniti. Bliže kot je stopal, bolj preplašena je bila, da bo, čisto po nesreči, ne da bi si tega želel, stopil na že zdrobljene koščke njene notranjosti. Težko je razumeti, da je zlomljeno moč zlomiti še bolj. Solze so ji spolzele po licih; nežno se jih je dotaknila z blazinicami prstov.

‘’Priznala mu je premoč; nekaj bitk je sicer bilo njenih, a vojno je dobil on – njegova bližina jo je porazila.”

Prvič po dveh letih je začutila slane kapljice vode na svojem obrazu … Trpek nasmešek je objel njene ustnice.
Ni verjela, da bo koščke v sebi še kdaj zmogla zaznati.
Zavezništvo, ki sta ga sklenili z otopelostjo, se je s Casperjevim prihodom začelo krhati …

Ujela se je znotraj ambivalence nagona in razuma. Otopelost v njenem vsakdanjiku je postala nekaj tako običajnega, da se je ustrašila vsakič, ko jo je nasmejal ali pospešil njen srčni utrip le s svojo prisotnostjo. Otopelost … Skupaj z njim je odšla skozi vrata. Kakšna kontradikcija – občutek miru ob spoznanju, da lahko znova čuti; nemir, ker je iz njenega življenja odkorakal nekdo, ki vanj pravzaprav nikoli ni vstopil. Priznala mu je premoč; nekaj bitk je sicer bilo njenih, a vojno je dobil on – njegova bližina jo je porazila.

Skrušeno je podvomila vase, saj se je prepozno zavedala dejstva, da sta na bojišču. S tako izkušenim vojščakom pravzaprav nikoli ni imela nikakršnih možnosti.

‘’Če bi lahko, bi si iz prsi iztrgala najvitalnejši organ; ta bolečina se ji je zdela znosnejša od te, ki jo je neusmiljeno prebadala na vseh mestih, kjer so se je včasih dotikale njegove roke.”

Iluzorno je bilo pričakovati drugačen izid. Sovražila je vse, kar je čutila do njega … Če bi lahko, bi si iz prsi iztrgala najvitalnejši organ; ta bolečina se ji je zdela znosnejša od te, ki jo je neusmiljeno prebadala na vseh mestih, kjer so se je včasih dotikale njegove roke. Opomnila se je, da je treba znati tudi poraz stoično prenesti in da se je že dolgo nazaj naučila uživati v vsakem trenutku trpljenja.

Kar je tvoje, naj bi te vedno našlo. Če te ne najde, tvoje sploh nikoli ni bilo.

Mogoče pa me najdeš spet – nekje, nekoč …

Nekje, nekoč … bi poslušala zvok dežja s teboj …

P.S.: »What good am I Heaven only knows.«

 

PREDVAJAJ: Dinah Washington – This bitter earth

 

Kiddo

… se nadaljuje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zgodbe, ki nas navdihujejo, popeljejo v orbito čustev, strasti …

Družite se z nami na …

In.