Vsakdo od nas prinese v partnerski odnos lastno izkušnjo vzgoje s strani naših staršev. Ker pa velika večina staršev ni strokovnjakov s področja vzgoje, priporočam, da se resno lotita proučevanja različnih vzgojnih pristopov ter se po določenem procesu usklajevanja, torej iskrenih pogovorov in predložitve pro in contra, različnosti vizij in želja glede vzgoje dogovorita za tisto obliko, ki vama obema čim bolj rezonira, torej jo občutita kot blizu.

Pomembno je, da se skozi vzgojne prijeme in navodila oba čim bolj usklajeno držita dogovorjenega načina vzgoje ter kaj bi rada predala otroku kot vrednote in smernice, ki jih nato otrok ponotranji. To mu omogoča bolj zdravo odzivanje na različne situacije, seveda tudi kasneje, kot odrasli osebi.

Melita Kuhar